Britanec Robert Swan je prvi človek v zgodovini, ki je v 80. letih prejšnjega stoletja peš osvojil južni in severni tečaj. Opazil je, da se tam dogaja nekaj, o čemer se takrat še ni govorilo z izrazoma podnebne spremembe in globalno segrevanje. To ga je spremenilo in zadal si je življenjsko nalogo: zaščititi čudovito belo divjino – zadnji neokrnjeni košček tega planeta.

Ustanovil je fundacijo 2041, to je leto, ko se bo končal 50-letni moratorij na izkoriščanje mineralnih virov Antarktike. Upa, da bo že prej jasno, da mu je uspelo, ter da bomo južno celino pustili pri miru. Na Antarktiko se vrača pogosto in vidi, kako se spreminja. Še naprej preizkuša tudi svoje telo in um. Južni pol je leta 2017 poskušal doseči s sinom, a je moral odnehati, nato se je vrnil januarja 2020, a je bila preizkušnja tudi takrat pretežka. Vendar je odločen, da bo osebni cilj – prečkati celotno celino – izpolnil.

Večkrat ste že bili na Antarktiki, dosegli ste južni pol, severni pol, januarja 2023 boste poskušali dokončati zgodbo, začeto pred več kot tremi desetletji, in prečkati celino.

Bil sem prvi človek v zgodovini, ki je dosegel oba pola, in to je bilo zame dovolj. Nato pa je moj sin Barney hotel imeti svoje potovanje. Dovolj mu je bilo tega, da je le sin Roberta Swana, želel si je svojo zgodbo, in to sem spoštoval. Prosil me je, da se mu pridružim na potovanju do južnega pola, a sem ga zavrnil, ker sem imel to pot že za seboj. Vendar me je prepričal in na potovanju sva poskušala preživeti z energijo iz obnovljivih virov. Moja glavna naloga je ohraniti Antarktiko nedotaknjeno, to pa lahko storimo, če bomo uporabljali več takšne energije; mimogrede, pri vas bi te lahko imeli nekoliko več.

Tako sva šla leta 2017 skupaj na ekspedicijo, prvo takšno v zgodovini. Prepričan sem bil, da lahko brez težav opravim nalogo, a po 300 miljah (482 kilometrih) je moj kolk zaškrtal in zaradi izpahnjenega kolka nisem mogel naprej. Barney je pot nadaljeval in uspelo mu je.

Razmišljal sem, da bom do konca življenja moral gledati zemljevid Antarktike in te neosvojene milje – teh zadnjih 300 milj, da bi lahko rekel, da sem prečkal celino. Zato sem se v začetku leta 2020 vrnil. Znova prepričan vase, imel sem tudi nov kolk. Fantastično. Sedemindevetdeset milj (156 kilometrov) pred ciljem sem izgubil fokus. Začel sem razmišljati, da bom šel lahko domov, se stuširal, se usedel za obloženo mizo, jedel pico. Izgubil sem osredotočenost in padel. Moj novi kolk je bil uničen. Obležal sem. Do cilja, torej da prečkam celino, mi manjka 97 milj.

Hkrati pa se mi je zdelo, da ni dovolj, da to storim sam. Želim si boljšo zgodbo, zato bom s seboj vzel veterane, ljudi, ki so v vojni izgubili okončine. Njihove zgodbe so zelo pomembne, saj kažejo žilavost, voljo, da kljub vsemu gredo naprej. Skupaj se bomo podali na potovanje, imenovano Undaunted (odločen, neustrašen). National Geographic bo o ekspediciji posnel film. Po vseh razočaranjih bom zgodbo končal zelo pozitivno. Eno izmed sporočil ekspedicije bo, naj vojna, kakršno so izkusili ti veterani, nikoli ne pride na obale Antarktike, zadnje prave divjine na Zemlji.


 

Morali ste se torej ustaviti, v tisti divjini ste pustili celo svojega sina. Kako težko vam je bilo takrat?

Poraz je vedno težko sprejeti. Mislim, da je veliko ljudi v zadnjem letu in pol doživelo različne poraze. Izolacijo, morda finančne težave, marsikaj, česar prej niso poznali. Zdaj potrebujemo upanje. Zato so takšne zgodbe, kot je moja ali mojega sina, da ne smemo obupati, v teh časih dobrodošle. Da je treba poskusiti znova in da se vedno lahko premaknemo naprej.
 

Sebe najraje opisujete kot survivorja, torej človeka, ki v boju za preživetje zmaga.

To sem jaz. Nisem okoljevarstvenik, nisem kvalificiran za to, na žalost sem preneumen, da bi bil znanstvenik. Nisem niti polarni raziskovalec, po izobrazbi sem zgodovinar. Sem nekdo, ki se je odpravil na pot in potoval. Znam ostati živ in preživeti.

Pomembno se je zavedati, da smo vsi vključeni v ta boj za preživetje. Vi, ki živite v lepi in zeleni državi, tega ne morete videti. A že če bi se pogovarjala v moji hiši v Kaliforniji, kjer bi dva kilometra stran videla požare, maske pa bi imela ne zaradi covida, ampak zaradi dima, bi bil pogovor povsem drugačen.

Morda ljudje še niso neposredno prizadeti, vendar smo vsi del enega planeta. Zdaj je nekaj kmetov žalostnih, ker jim toča poleti uniči grozdje. Toda razumeti moramo, da prihaja obdobje, ko se bomo borili za preživetje. Za zdaj tu še nihče ne strada, vsi imate streho nad glavo. Čeprav ste majhen narod, lahko prevzamete pobudo in opozarjate na te težave. Niste izolirana enota, ste del planeta, kar ste pokazali tudi s podpisom pogodbe o Antarktiki leta 2019.



Vaš narod je dal dva najboljša kolesarja na svetu, ki ju zvesto spremljamo. To je fantastično! Po mojem skromnem mnenju lahko vodstveno pobudo vsekakor pokažete tudi na drugih področjih.

Kako se, predvsem mentalno, pripravite na pot po Antarktiki?

Osnova je res telesna pripravljenost, po enem tednu pa je vse v glavi. Ne smeš razmišljati o tem, kje boš, kam boš šel, da boš prišel na cilj. Če začneš misliti tako, boš umrl. Osredotočiti se moraš na posamezen dan, posamezno uro, posamezen trenutek, na vsak korak. Tako preživiš in tudi poskrbiš zase. Če narediš napako, te lahko ugonobi.

Če se vrnem k preživetju ... Kako se v ekstremnih razmerah, ko telo močno trpi, prepričati, da nadaljuješ pot? Kakšen je morda vaš nasvet ljudem, ki se borijo vsak dan?

Nekaj moram jasno povedati; jaz sem se za to pot odločil sam. Drugi, ki se znajdejo v težkih okoliščinah, tega privilegija nimajo. Veliko časa sem preživel v Indiji, kjer ljudje stradajo. Nobenih izkušenj nimam s preživetjem v razmerah, v katere se ne bi podal prostovoljno. Sam sem bil odgovoren zase in za druge. Vašim bralcem, na primer, ki gredo skozi težke čase, bi svetoval, naj se vprašajo, kako hudo je v resnici, ali imajo hrano, streho nad glavo. Kadar se sam znajdem v težavah, si postavim nekaj takšnih vprašanj in se zavem, da mi je povsem dobro. Na ekspedicijah pa sem imel v glavi tri besede: »Tega bo konec.« Enkrat bo tega konec. Ta misel me je navdihovala, ko je bilo težko: premikaj se naprej in končalo se bo.

Vas je bilo strah?

Ves čas. Ljudje, ki jih v takšnem svetu ni strah ali si tega ne priznajo, umrejo. Strah in priznanje strahu sta zelo pomembna. Tisti, ki ga zanikajo, ne spoštujejo kraja, kjer so.

Kako je ta vaša avantura, da ste šli na južni (1986) in nato še na severni pol (1989), prerasla v zgodbo o ozaveščanju in zaščiti Antarktike? Je bila vzrok ozonska luknja [odkrili so jo ravno v času, ko se je Swan podal na južni pol], taleči se led na Arktiki?

Zelo dobro vprašanje. Najprej sem šel na južni pol, da bi sam ustvaril del zgodovine. Pri 18 letih je bilo tudi popularno govoriti dekletom, da bom šel na južni pol. (Nasmeh.) Vse pa se je spremenilo, ko sem se tega v resnici lotil. Da, hodili smo pod ozonsko luknjo, koža se nam je oluščila zaradi sevanja, oči smo imeli poškodovane, na severnem polu pa se je led vseskozi talil pod našimi nogami. To je bilo, še preden se je začelo govoriti o podnebnih spremembah in globalnem segrevanju, a spremembe sem že lahko videl. Čutil sem, da moram nekaj narediti, a da moram biti hkrati pri tem pozitiven. Ko sem hodil proti polom, sem se naučil, da biti negativen pomeni, da boš umrl. No, potem pa mi je nalogo ozaveščati o zaščiti Antarktike dal še prijatelj Jacques-Yves Cousteau.

Omenili ste pozitivnost. Ste optimist?

Sem, ker moram biti. Tudi mene ta svet sem ter tja spravi v malodušje. Stvari se bodo zgrnile nad nas in upam, da bomo ljudje takrat hitreje ukrepali, da bomo naredili velike korake in korenito spremenili svoje obnašanje. Če bi povsod živeli tako, kot živijo v velikih mestih, kakršni sta London in New York, bi potrebovali pet planetov, da bi zadostili potrebam po virih. Vendar imamo le en planet. Če govorimo o reševanju Antarktike, sem optimističen, nisem pa tako zelo optimističen glede usode naše vrste, saj smo preprosto prepočasni.

Kakšna je prihodnost vaše fundacije? Prihodnje leto organizirate novo odpravo na Antarktiko, kamor želite peljati več mladih in znanstvenikov.

Zavedati se moramo, da mladim dolgujemo to, da smo pozitivni, da mislimo na prihodnost, v kateri bodo živeli. Trenutno se mi zdi, da je težko biti mlad. Vse je tako negativno, skoraj dve leti so živeli na zoomu, namesto da bi bili na predavanjih in se srečevali s prijatelji. Rad bi čim več mladih popeljal na Antarktiko, jim ponudil dobro zgodbo, navdih. Upam, da bo prihodnje leto marca z nami tudi kakšen Slovenec. Želel bi si pomagati pri tem, da bi šlo na Antarktiko več znanstvenikov, tudi iz vaše države, saj potrebujemo informacije o tamkajšnjem dogajanju. Antarktika lahko odgovori na veliko naših vprašanj o podnebnih spremembah. Potem si želim končati lastno zgodbo in pospraviti smuči. Sledila bo kampanja za ohranitev Antarktike. Doseči bom poskušal čim več ljudi, saj menim, da lahko to celino zaščitimo in ohranimo nedotaknjen vsaj delček našega planeta.

Kaj čutite do Antarktike?

Zame je to kraj, poln upanja, ki nam ga (še) ni uspelo uničiti. Se pa zaradi nas že tali. Je simbol in hkrati naš spomin. V ledu so plasti kot letnice v drevesu. Zavrtaš lahko nekaj sto tisoč let v preteklost in zagledaš te prstane, ki poznajo nekdanjo povprečno temperaturo na planetu, in vedo, kako onesnažen je bil zrak takrat. Takega spomina ne smemo uničiti.

Antarktiko moramo ohraniti neokrnjeno. Lahko jo le raziskujemo, ne pa tudi izrabljamo. Želim si, da bi ljudje čez nekaj tisoč let v svetu, kakršen koli že bo – bo pa zagotovo zelo drugačen od današnjega –, vedeli, da smo mi, takrat ko smo še lahko, nekaj storili in ohranili vsaj ta kraj. Sicer si bodo mislili, kaj hudiča je bilo z nami narobe. Moja mama je stara 106 let, jaz bom leta 2041 nekaj čez 80 in upam, da bom svoje delo do takrat uspešno končal.
 

Katere so največje spremembe, ki jih vidite, ko pridete na Antarktiko?

Led se vidno tali. Res pretresljivo je videti, kako to učinkuje na tamkajšnje življenje. Vse, kar tam živi, živi na robu. In vsaka sprememba pomeni padec s tega roba. Veliko je območij, kjer se pingvini zaradi taljenja ledu ne znajdejo več in umirajo.


 

Kako ljudi prepričati, da skrbijo za tako oddaljeno celino, če ne skrbimo niti za svojo neposredno soseščino?

Res je, nekaterim ljudem bo vedno vseeno. Drugim je treba pokazati, kako dogajanje doživljajo pingvini, kajti njih imamo vsi radi, kajne? Zavedati se moramo, da je Antarktika simbolno del vsakogar od nas, da je čudovita dežela in da je dolgoročno za vse dobro, da jo ohranimo. Trudim se, da ljudem ne bi bilo vseeno, ni treba vedno veliko storiti, morda sem ter tja podpisati peticijo, reči kaj na glas. Morda je za ohranitev nečesa potrebna le minuta.

Ko govorimo o Antarktiki, nam pride na misel tudi ozonska luknja, ki vsako leto tam še vedno zeva, a se zaradi montrealskega protokola zapira. Smo sposobni tudi pri drugih perečih okoljskih vprašanjih spisati takšne zgodbe o uspehu?

Smo. Takrat smo se zavedali, da bo z nami konec, če ne bomo ukrepali, kajti brez ozonske plasti ne bi raslo nič. Ko smo ljudje zelo ogroženi, ukrepamo hitro. Luknjo so odkrili, v dveh letih so vlade podpisale dogovor o prenehanju uporabe strupenih CFC-plinov. Nobenih debat, nobenih piarovskih sporočil ni bilo treba. Vse se da, če smo res ogroženi. Zato, čeprav še ne vidimo, da smo ogroženi tudi zdaj, naj ponovim: smo!

Kaj je za vas vaš največji dosežek?

Osvojiti severni in južni pol samo po sebi v resnici nima nobenega smisla. Ponosen sem, da sem ta smisel poskušal najti. Da poskušam pomagati planetu.

Kaj ste na teh ekstremnih potovanjih odkrili o sebi?

Antarktika, kjer je vse belo, je kot ogledalo. V sebi pa vidiš stvari, ki niso najboljše, ki ti niso všeč. Slabosti. Moraš jih pogledati, ne moreš se jim izogniti. Vidiš tudi stvari, o katerih nisi niti vedel, da jih imaš. Tudi dobre, denimo, da nisi povsem sebičen, da si sposoben prisluhniti, da lahko bolj ljubiš. Vsak ima v glavi neko podobo o sebi, Antarktika pa ti pokaže, da nisi to. Konec koncev, moraš se pogledati v to ogledalo in sprejeti, kar vidiš, ter se premakniti naprej.

Omenili ste, da nam Antarktika nekaj sporoča, pa je nočemo slišati.

Led pri nič stopinjah Celzija ostane led, pri plus pol stopinje se tali. To nam pripoveduje.

Sporočilo je zelo preprosto.

Zelo. To nam govorita tudi Arktika, Grenlandija. Ne, ne govorita, kričita. Poleg tega nam Antarktika pravi, naj poskrbimo zanjo. Naj je ne uničimo. Preprosto, naj jo pustimo pri miru.