Luna Jurančič Šribar se ukvarja z ljudmi in stvarmi. Velikokrat s tistimi ljudmi in tistimi stvarmi, za katere se večina ne zmeni ali se jih celo želi znebiti. Pravzaprav so zavrženi ljudje in zavržene stvari v središču njenega sveta od otroštva. Že takrat je s prijateljico rada stikala po kosovnih odpadih in hodila po zapuščenih hišah, kjer je srečala tudi kakšnega klateža, kasneje, v letih, ko mladi začnejo spoznavati nočno življenje, pa je niso privlačile diskoteke in tamkajšnji lišp, ampak manj bleščeči prostori z manj zglajenimi in bolj raznolikimi gostjami in gosti. »Ko sem pogledala kakšnega takega človeka, sem se počutila, kot bi se čas ustavil. Melanholija. Po eni strani sem videla žalost, po drugi pa veliko življenja, trdega življenja, a sem se vedno brzdala, da bi se mi ljudje smilili, ker jim tako delaš le škodo. Strast do starih rabljenih stvari pa se mi je še bolj razvila, ko sem odrasla. To je moj majhen upor proti kapitalističnemu svetu, ki stvari in ljudi hitro odvrže,« pravi Luna Jurančič Šribar.
Lenoba je ideološki konstrukt
A ni ostalo le pri strasti. S stvarmi in ljudmi ima namreč dolgo zgodovino. Preden se je odločila za pot pisateljice, je bila vrsto let vključena v delo društva Kralji ulice, obenem pa je s sodelavkami in sodelavci postavila zadrugo Stara roba, nova raba, ki deluje po načelih socialne ekonomije. Sprva v eni, nato pa v dveh posredovalnicah so se znašli prav tisti ljudje in tiste stvari, za katere se je zanimala že v otroštvu. V zadrugi delajo ljudje z izkušnjami brezdomstva. Ti sprejemajo in po nizkih cenah prodajajo rabljene stvari, ki jih društvu podarijo njihove podpornice in podporniki, izkupiček pa gre za vključevanje in zaposlovanje brezdomnih ljudi.
Tako je sodelovala pri vzpostavljanju sistema, ki človeka ne vidi zgolj kot stroj za proizvajanje, ampak so pomembni tudi odnosi in vse drugo, kar je del človeka. Torej tudi slabše počutje in – kako bogokletno za kapitalistično ureditev – kakšen manj produktiven dan. »Delovna etika od industrijske družbe naprej pravi, da bo vsak, ki dovolj gara, prišel do uspeha. To je velika laž, ki opravičuje brezbrižnost do revnih,« pravi in dodaja, da lenoba v resnici sploh ne obstaja, ampak je to ideološki konstrukt, ki služi prelaganju krivde na revne. Ker je ustvarjalka, še posebno dobro ve, da je tisto stanje ali občutje, čemur pravijo lenoba, lahko zelo koristno, če ne kar nujno za vsakršno kreativnost. »Iz lenobe, v smislu, da nisi cele dneve produktivno naravnan, se rodijo najboljše stvari,« pravi.
Zakaj osemurni delavnik?
Kako je v ljudeh zakoreninjen en in edini sistem, ki ga poznamo, je videla, ko se je odločila, da zapusti redno službo in se povsem posveti pisanju. Takrat je uvidela, da ji je z leti v notranjem svetu zrasel majhen kapitalist gonjač, ki ji je skušal narekovati ritem življenja in vzbujati občutek krivde. In to čeprav je od nekdaj veljala za osebo, ki s sistemom ni ravno na ti in se avtoritetam ne uklanja zgolj zaradi njihovega položaja moči. »Zavedati sem se začela, da imam v sebi preganjalca, ki mi je znal reči, vsi delajo po osem ur na dan, ti boš pa danes pisala samo štiri ure, ker nimaš navdiha? Ampak kdo za vraga nam je določil, koliko moramo delati? Raziskave na primer govorijo, da lahko zares osredotočeno delaš štiri ure na dan, če gre za ustvarjalno delo.«
Čeprav se mora spopadati tudi s krivicami prekarnega dela, je gonjaču uspešno dopovedala še nekaj – da je biti pisateljica pomemben poklic. Preden je z obema nogama vstopila v polje literature, je tako iz okolice kot sebe dobivala signale, da je pisanje zgolj njena zabava. »Sama v sebi sem morala razbiti blokado. Četudi sem v samoti in direktno ne rešujem nikogar, vlagam v svoje delo velik del sebe, svoje izkušnje, doživljanje sveta in na tak način se lahko koga dotaknem. Ko sem si pustila začeti ustvarjati, je bila to zame velika prelomnica.«
Čeprav ne dela več v zadrugi Stara roba, nova raba, pa so stari predmeti in nekonvencionalni ljudje še vedno prisotni v njenih zgodbah. Sploh v njenem prvem romanu Starinarnica, za katero je navdih dobila na Trubarjevi cesti pri starinarju Jaku Prijatelju in frizerki Meti Podkrajšek. V njej starinar Sensa ljudi uči ekonomije daru, ki jo je Luna Jurančič Šribar spoznala med pisanjem doktorata. Snov je črpala s polinezijskih otokov, kjer je bilo celotno družbenoekonomsko življenje organizirano po načelu dati-prejeti-vrniti.
Babici sta navdih
V njenih delih imata pomembno vlogo tudi obe babici, ena pogumna geologinja, »ki je hodila po gozdovih in srečevala medvede«, in druga venomer z dolgimi nohti in na visokih petah. »Ti dve močni ženski sta se usedli vame. Enkrat eno povlečem na površje, drugič drugo, včasih pa ju zmešam,« se njeno pripovedovanje sliši kot čudovita kombinacija za pisanje. Tudi za pisanje, ki lahko pusti sled in povzroči spremembo. Prepričana je, da je literatura tega zmožna. »Kdor pravi, da umetnost ne more spreminjati sveta, pristaja na kapitalistično laž, da morajo biti premiki takojšnji, vidni, grobi, oštevilčeni… Umetnost spreminja svet, ampak na veliko bolj subtilne načine, kot to dela rušilni kapitalistični sistem. Obenem pisanje zelo spreminja moj notranji svet,« pravi in dodaja, da se na literarni sceni počuti sprejeta. Čeprav tudi tu ne gre brez seksizma. Opozarja na prevladujoče število moških prejemnikov literarnih nagrad z Nobelovo na čelu, na pokroviteljsko držo nekaterih uveljavljenih pisateljev in celo na osvajanja s pozicije moči, česar je bila že deležna.
Letošnja dobitnica mire tako rekoč ob vseh vprašanjih ohranja veder pogled. Še ko beseda nanese na trenutne razmere v družbi. Pravi, da svet ni pred razsulom, ampak da imamo tak vtis predvsem zaradi družbenih omrežij. »Pojdite ven, pogovarjajte se z ljudmi in boste videli, da svet ne razpada. Gradi se veliko novih skupnosti in novih načinov razmišljanja. Ljudje so končno začeli govoriti, da kapitalizem ni v redu.«
Da marsikaj ni v redu niti v novinarstvu, je ugotovila, ko je preučevala zadnjo novinarsko splošno stavko leta 2004. Kakšen je njen pogled danes? »Vesela sem, da nisem v novinarstvu,« se je široko zasmejala, nato pa nadaljevala, da se dogaja podobna erozija kot na drugih področjih – pravi, da se novinarji ne morejo več poglabljati v teme, da je kvantiteta postavljena pred kvaliteto in da imajo pri nekaterih medijih celo prepoved pisanja negativnih stvari o nekaterih ljudeh na položajih. »Živimo v sistemu, ki potrebuje pogumne ljudi. Verjamem, da en človek lahko sproži cel plaz. Tudi zgodovina nam kaže, da je to mogoče. Včasih le en pogumen korak spodbudi druge, da se uprejo krivicam,« je dejala. »No, včasih pa vsi le sklonijo glavo in ostaneš sam.«
