Od grmade v pristanu in taborišča do spomenika

Še dobro, da je bil pisatelj, sicer bi morali še tako kratek prelet njegove poti začeti s tisto obrabljeno: njegovo življenje bi moral opisati kak pisatelj ... Boris Pahor je to storil kar sam. Pisal je, kako so črnosrajčniki noreli in plesali okrog gorečega Narodnega doma, kako so umirali sotrpini v nacističnem lagerju, kako so svobodne glasove zatirali tudi po osvoboditvi ...

TRST > “Kogar je že kot šolarčka zajel preplah zanikane skupnosti, ki brez moči mora gledati, kako plameni uničujejo njeno gledališče v središču Trsta, temu so bili za zmeraj skazili podobo prihodnosti,” je zapisal v Nekropoli (1967).

Boris Pahor je med drugo svetovno vojno prestal pekel več nacističnih koncentracijskih taborišč. Februarja 1944 so ga najprej poslali v Natzweiler-Struthof, ki ga je tako spet obiskal leta 1997 (na fotografiji).

Preganjan, zamolčan

Boris Pahor, 26. avgusta 1913 rojen v središču Trsta, je pri sedmih letih videl, kako so fašisti požgali Narodni dom, plesali okrog njega, vzklikali, gasilcem onemogočali delo ... Obiskovati je moral italijansko šolo, po dveh letih v trgovskem zavodu ga je pot vodila skozi koprsko semenišče, kjer je maturiral, v letih 1935-1938 pa je bil slušatelj bogoslovja v Gorici, a ga je opustil zaradi nazorskih razhajanj. Poglabljal se je v slovensko književnost, prva besedila objavljal v ilegalnih listih, že pred drugo svetovno vojno pa mu jih je tudi Edvard Kocbek v reviji Dejanje.

V letih 1940 in 1941 je bil italijanski vojak v Libiji. Ker koprska matura ni bila veljavna, je maturiral še v Bengaziju, se kot vojak vpisal na univerzo v Padovi, bil tolmač v taborišču jugoslovanskih ujetnikov na Gardskem jezeru, po kapitulaciji Italije pa se je leta 1943 vrnil v Trst ter sodeloval z OF. Domobranci so ga aretirali pa so ga predali nemškim oblastem. Konec februarja leta 1944 so ga poslali v nacistično koncentracijsko taborišče Natzweiler-Struthof, kasneje je izkusil še Markirch, Dachau, Mittelbau-Doro, Harzungen in Bergen-Belsen, ki so ga 15. aprila 1945 osvobodili. Jetičnega Pahorja so poslali na zdravljenje v francoski sanatorij.

Konec leta 1947 se je vrnil v Trst in naslednje leto pri Gregorčičevi založbi izdal svojo prvo knjigo, zbirko kratke proze Moj tržaški naslov. V Padovi je diplomiral iz Kocbekove poezije ter pozneje na slovenskih šolah poučeval italijanski jezik in književnost. Leta 1952 se je poročil z Radoslavo Premrl (1921-2009), sestro narodnega heroja Janka Premrla - Vojka. Rodila sta se jima hči Maja in sin Adrijan.

Z ženo je v letih 1966-1990 urejal “tradicionalno demokratično pluralistično revijo” Zaliv. Pri njej je leta 1975 z Alojzom Rebulo izdal brošuro Pričevalec našega časa z intervjujem, v katerem je Kocbek obsodil poboje domobrancev, zaradi česar so Pahorju do leta 1979 prepovedali vstop v Jugoslavijo.

Med njegovimi temeljnimi deli so še romani, novele, eseji, dnevniki: Mesto v zalivu, Vila ob jezeru, Spopad s pomladjo, Parnik trobi nji, Odisej ob jamboru, Zatemnitev, Grmada v pristanu, V labirintu, Trg Oberdan ...

Nagrade in priznanja

Več njegovi del je zaživelo tudi v prevodih, pisatelj pa je prejel vrsto nagrad in priznanj: kot prvi v samostojni državi pred 30 leti Prešernovo nagrado, iz rok predsednika Milana Kučana leta 2000 srebrni častni znak svobode RS, leta 2007 francoski red legije časti ... Na Bunčetovi domačiji v Dutovljah, kjer je napisal mnoga dela, so leta 2017 uredili njegovo spominsko sobo. Bil je častnih doktor Univerze na Primorskem in Univerze v Ljubljani ter redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Ob 102. rojstnem dnevu je prejel tudi častni naziv kulturni ambasador Republike Slovenije.

Ob predlanski vrnitvi Narodnega doma v Trstu slovenski skupnosti, kar je sovpadalo s 100. obletnico požiga tega doma, sta mu slovenski in italijanski predsednik Borut Pahor in Sergio Mattarella izročila najvišji državni odlikovanji obeh držav: slovenski red za izredne zasluge za življenjski prispevek k razumevanju in povezovanju narodov Evrope in za nepopustljivo zavzemanje za slovenstvo in demokracijo ter italijansko odlikovanje vitez velikega križa, red za zasluge Italijanske republike.

Leta 2009 je poudaril, da tržaškega odlikovanja ne bo sprejel, če bo v utemeljitvi omenjeno le trpljenje med nacistično okupacijo in nasprotovanje jugoslovanskemu komunističnemu režimu, ne pa tudi njegovo nasprotovanje fašizmu. Leto kasneje je odklonil naziv častni meščan Ljubljane, češ da se je prestolnica po prvi svetovni vojni do Primorske obnašala mačehovsko. Leta 2013, ob svoji 100-letnici, je iz rok župana Roberta Cosolinija kot prvi Slovenec prejel naziv zaslužni občan Trsta. Kot “živa legenda slovenske literature in kulture” je leta 2017 doživel odkritje lastnega nadnaravno velikega kipa, pri katerem so moči združili Mladinska knjiga s Cankarjevo založbo, ljubljanska občina in umetnik Mirsad Begić.

Na pisateljevo željo so tistega dne priredili simpozij o reviji Zaliv. Po nizu referatov, ki jih je pri skoraj 104 letih pozorno spremljal tri ure, se je po stari navadi razgovoril, poudaril marsikaj in pribil nekaj ostrih. “Izkazalo se je, da Slovenci nismo sposobni voditi svoje države,” je ugotavljal. “Naši voditelji oponašajo liberalizem, ki se ne zgleduje po načelih francoske revolucije, ampak nam narekuje, da vsak mora poudarjati samo svoje koristi in jih na vsak način uveljavljati.”

---