18 let ste bili stari, ko ste podpisali za hrvaškega tretjeligaša NK Zagorec. Precej neobičajen prestop, kako je do njega sploh prišlo?
Najprej je bil načrt, da bi šel v Belgijo. Imel sem preizkuse pri nekaterih vrhunskih klubih, denimo Standard Liegeu, Genku in Leuvenu. Zaradi določenih okoliščin se selitev ni realizirala in na koncu sem pristal na Hrvaškem. V Nigeriji sem imel zastopnika, ki je imel stike na Hrvaškem. Omogočil mi je, da sem skupaj z nekaj vrstniki šel na preizkus, kjer me je opazil eden od trenerjev, ki je takoj dejal, da si me želi imeti v ekipi.
Na Hrvaško ste torej šli le na preizkus, brez zagotovljene pogodbe?
Drži, a vse se je spremenilo zaradi trenerja, ki sem ga že omenil. Hitro je prepričal predsednika kluba, da sem dovolj dober, da lahko igram zanje.
Verjetno so sanje vsakega nigerijskega nogometaša, da nekoč pride v Evropo. Je bil to za vas velik preskok?
Zame je bil to velik korak naprej. V življenju si vedno želim napredovati, zato sem selitev iz Nigerije na Hrvaško dojemal kot del tega procesa. Od začetka sem vedel, da imam potrebno kvaliteto, a nekje sem enostavno moral začeti. Ko se stvari v Belgiji niso izšle, sem upal, da se bodo na Hrvaškem.
V zadnjih letih je postalo precej običajno, da nogometaši iz druge hrvaške lige nadaljujejo v prvi slovenski. Ste imeli težave s prilagajanjem na nov, višji nivo?
Bil je korak naprej, ampak s prilagajanjem nisem imel težav, ker sem že dolgo čakal na to priložnost. Bil sem pripravljen in ko je prišla, sem jo moral izkoristiti.
A vendarle, okrepili ste klub, ki je sezono prej osvojil dvojno krono ...
Prestop je bil nor. Imel sem tudi druge ponudbe. Sporting Kansas City iz lige MLS je bil najbolj zagret, ampak mi v Dubravi niso dovolili oditi. Rekli so, da sem še mlad in da bi bilo zame bolje, če bi se razvijal v tem okolju. Ko je prišla ponudba Olimpije, sem vedel, da je to to. Vodilnim v klubu sem takoj rekel, da bom odšel v Ljubljano.
Torej ste si želeli v ligo MLS?
Seveda, ampak mi v klubu tega niso dovolili.
V prvi ligi si trenutno kruh služi kar devet Nigerijcev. V preteklosti jih je kar nekaj pustilo velik pečat, tudi pri Olimpiji, denimo Ezekiel Henty in Blessing Eleke. Ste s kom od njih govorili pred prihodom v Ljubljano?
Charles Ikwuemesi je bil v Celju. Z njim sem imel več pogovorov, ker sva si zelo blizu. Skupaj sva bila že na preizkusu v Belgiji pri prvi ekipi Genka. V Sloveniji je bil pred mano, zato sem ga vprašal za nasvet. Rekel mi je, da je liga dobra in da je to pravi korak v moji karieri.
Se vidite po njegovih stopinjah, morda nekega dne v italijanski Serie A?
Nikoli nisem dvomil vase. Vedno si želim napredovati. Z vsem spoštovanjem, hvaležen sem za to, kjer sem zdaj, ampak že od malega so me učili, naj se ne zadovoljim prehitro. Vedno si želim storiti naslednji korak. Verjamem, da bo prej ali slej prišel, samo trdo moram garati zanj.
Lani poleti ste bojda imeli tudi druge ponudbe. Omenjalo se je Osijek in Sarajevo. Zakaj ste se odločili za Olimpijo?
Preden je prišla Olimpija, je Kansas poslal štiri različne ponudbe. Govoril se z vsemi v klubu, tudi s predsednikom. Vsi so pričakovali, da bom prišel, a se na koncu ni razpletlo po naših željah. Dubrava mi ni dovolili oditi, zahtevala je vsaj pol milijona evrov.
Ko je prišla Olimpija, mi je moj agent rekel, da je zanimanje pokazalo tudi Sarajevo. Kar se plače tiče, je bila ponudba Sarajeva veliko boljša. A v tistem trenutku se je Olimpija ravno uvrstila v Konferenčno ligo. Sanje vsakega nogometaša so, da enkrat zaigra v Evropi. To je bil eden glavnih razlogov, da sem se tako odločil. Mislim, da je bila odločitev pravilna.
Vemo, da je o številkah nehvaležno govoriti, a vendarle. Koliko boljša je bila ponudba Sarajeva v primerjavi z ljubljansko?
Moja plača bi bila tam vsaj dvakrat višja. Ampak zame kot mladega nogometaša je najbolj pomembno, da igram. Sedaj igram in sem zadovoljen. Denar bo zagotovo prišel v prihodnosti.
Omenjali ste privilegij igranja v Evropi. Kako ste doživeli, da vas v klubu niso prijavili za nastop v Konferenčni ligi?
Bil sem presenečen. Najprej sem bil razočaran, potem pa sem bil hvaležen, da sem sploh lahko zraven. Osredotočal sem se na ligaške in pokalne tekme ter skušal Evropo pustiti za seboj. Ampak že podpirati ekipo s tribune na evropskih tekmah je bila posebna izkušnja, ki jo bomo, upam, ponovili že prihodnjo sezono.
Ste potovali z ekipo na gostovanja?
Seveda. V Lilleu je bila neverjetna izkušnja. Videti takšen stadion in vse nogometaše ... Ko v živo vidiš ljudi, ki si jih kot otrok občudoval po televiziji, je to dodatna motivacija. Samuel Umtiti je osvojil svetovno prvenstvo in igral za Barcelono, za katero sem pesti stiskal kot otrok. Že razmišljanje, da bom morda nekoč jaz na njegovem mestu, te zelo motivira.
Oktobra je v klubu prišlo do trenerske zamenjave. Joaa Henriquesa, pod katerim niste bili v prvem planu, je zamenjal Zoran Zeljković. Od takrat je vaša minutaža občutno večja ...
Henriques je bil eden tistih, ki so si me želeli v Olimpiji. Ko je prišel Zoran, je bila to za vse nas velika sprememba. V glavi sem vedno imel, da je to zame odlična priložnost, da se dokažem. Vsak trener ima svojo filozofijo. Vidi, da sem na treningih vedno 110-odstotno pri stvari. Kot trener mi je zelo pomagal. Vsakič, ko govoriva, mi da vedeti, da verjame vame. To mi je zelo pomagalo. Ko ti trener to reče, pomeni, da v tebi nekaj vidi. Čutim, da napredujem, se pa tudi zavedam, da imam še ogromno prostora za napredek.
Če bi ju primerjali, kje so največje razlike med njima?
Vsak trener ima svojo filozofijo. Zoran ima z nogometaši zelo oseben odnos. Vsakemu posebej pove, v čem se mora še izboljšati in kaj od njega pričakuje. Vedno od tebe zahteva še več. Je rojen zmagovalec, zato nikoli ni zadovoljen in nikomur ne pusti, da pride v cono udobja. Nikoli ne vemo, kdo bo začel, dokler ne pridemo v garderobo. Z Zoranom imava odličen odnos, zelo mi je pomagal, saj mi je pokazal, česa vse sem sposoben.
V drugem delu ste za svoje predstave dobili številne pohvale. Vas moti, da še niste dosegli zadetka? Proti Celju ste bili zelo blizu.
Ne obremenjujem se s tem. Na koncu je pomembna samo ekipa oziroma, da pridemo do čim več točk. Seveda pa si želim, da bi prvenec prišel čim prej, ker vem, da se mi bo potem odprlo. To se mi je zgodilo še v prejšnji sezoni pri Dubravi. Po prvem golu se samozavest dvigne in je vse lažje. Proti Celju sem bil zelo blizu. Zavedam se, da lahko zadanem z razdalje, zato nadaljujem s streli, tudi če se mi kakšen ponesreči. Verjamem vase. Svojim prijateljem vedno pravim, da se mi bo odprlo, ko bo šel prvi noter.
Agustin Doffo je zelo podoben tip nogometaša. Zdi se, da sta se na sredini zelo dobro ujela ...
Že ko sva prvič igrala skupaj, je bilo neverjetno. Z Doffom imava posebno vez, niti ne vem, zakaj. Morda zato, ker sva zelo podobna nogometaša. Od prvega dne je med nama posebna kemija.
Trojico na sredini poleg vaju sestavlja še Timi Max Elšnik, reprezentant in kapetan. Kako je igrati z njim?
Je rojen vodja. Vidi stvari, ki jih drugi ne. Pred kratkim smo imeli na treningu taktično vajo, pri kateri nas je popravljal in nam govoril, kaj bi morali početi drugače. Po treningu sem mu rekel: Zato imaš kapetanski trak. Lepo ga je imeti v garderobi.
Pogodbo imate s klubom sklenjeno do konca sezone 2025/2026. Jo boste oddelali do konca ali čutite, da bo prej prišel čas za korak naprej?
Ali lahko odgovorim (pogleda predstavnico za stike z javnostmi in se nasmeji, op. a.)? Če bom le nadaljeval tako, kot igram sedaj, bo naslednji korak prišel prej.
Če izpustimo tekme Olimpije, radi spremljate slovenski nogomet?
Ko imam čas, gledam tudi tekme ostalih, da vidim nasprotnike, ker mi to pomaga pri moi igri. Še posebej Celje in Maribor.
Kaj bi se moralo zgoditi, da bi Olimpija do konca sezone prehitela Celje?
Trener nam vedno govori, da moramo biti osredotočeni zgolj nase. To bo odvisno od nas, ne od njih. Z vsem spoštovanjem do Celja, ampak na zadnji medsebojni tekmi smo dokazali, da smo boljši. Smo prvaki, zato moramo imeti pravo mentaliteto. Čeprav smo v preteklosti naredili nekaj napak, ki so nas stale pomembnih točk, v garderobi nihče ne dvomi, da lahko ubranimo naslov. Vsi v klubu, od trenerjev do igralcev trdo garajo, da bi nam to uspelo. Celje bo zagotovo zapravljalo točke, a to bomo morali izkoristiti. Prepričani smo, da nam bo uspelo.
V zadnjem času je okoli slovenskega nogometa precej negativnosti. Kako ga dojemate vi oziroma kje vidite največ prostora za napredek?
Nogomet je izjemen zaradi navijačev. Sam te negativnosti nisem opazil, seveda pa je prostora za napredek veliko. Nikoli nisem razmišljal o tem. Rad bi videl več navijačev na stadionih, ker te to kot nogometaša še dodatno motivira. Bi pa rekel, da je prvenstvo kakovostno in raste, za kar pa je potreben čas. Nogometaši, ki so to ligo zapustili in odšli v močnejša prvenstva, so potrdilo, da se v Sloveniji dela dobro in da dogajanje tukaj spremljajo tudi v tujini.
Bi nekomu v Nigeriji priporočali slovensko ligo?
Ja. Če imaš talent, je to odlična država za dokazovanje. Ikwuemesi je sijajen primer.
Kako ste izkusili večni derbi z Mariborom? To je bil verjetno vaš prvi "pravi" derbi v karieri?
Bilo je posebno, sploh ker smo prvega dobili (16. septembra v Stožicah z 2:1, op. a.). Obstaja fotografija, ne vem, kdo jo je naredil, ko samo gledam tribune in si mislim: 'Tukaj sem, neverjetno.' Vzdušje je bilo res izjemno. Eno od fotografij s tistega derbija imam doma na steni.
Pa tudi v prostem času radi gledate nogomet ali se skušate od njega izklopiti?
Nogomet je zame življenje. Tudi ko pridem domov, ga gledam več kot kar koli drugega. Rad ga igram, a tudi gledam.
Kaj bi počeli, če ne bi bili nogometaš?
Bil bi računovodja, delal v banki ali kaj podobnega. Za to sem se izobraževal v Nigeriji. Po srednji šoli sem to opustil, ker sem prišel sem, ampak moja družina je vedno zelo poudarjala pomen izobrazbe. Tudi zato bi rad v prihodnosti, morda po koncu kariere, pridobil univerzitetno izobrazbo.
Rekli ste, da tudi po televiziji radi gledate nogomet. Verjetno boste spremljali evropsko prvenstvo?
Seveda. In navijal bom za Slovenijo!
Rojeni ste v drugem največjem nigerijskem mestu Kano, ki ima po zadnjih podatkih skoraj pet milijonov ljudi. Tudi s tega vidika je Ljubljana za vas verjetno povsem nekaj novega.
Ljubljana res nima toliko ljudi, sploh če jo primerjam s Kano. Tukaj ni toliko ljudi, zato je zame vse skupaj zelo majhno in tiho, česar nisem bil vajen. V Nigeriji je povsod hrupno, povsod je ogromno ljudi. Mislim, da se Slovenci raje dobivate doma. Še vedno se prilagajam na ta način življenja.
Bi rekli, da je za mlade lažje uspeti v takšnem okolju, kjer je bolj umirjeno in manj "motečih" dejavnikov?
Če veš, česa si želiš v življenju, potem to ne vpliva nate. Ne želim iskati, zakaj ne napredujem. Govorim le zase, ampak v vseh razmerah lahko napreduješ, če se določeni stvari posvetiš s srcem in glavo. Če si kot mlad nogometaš želiš napredovati, lahko to storiš kjer koli, naj si bo to Nigerija ali Slovenija.
Angleščina je v Nigeriji še danes uradni jezik. Verjetno vam je tudi to znanje olajšalo prilagajanje v tujini?
Pomagalo mi je, ampak zame je nogomet svoj jezik. Mislim, da jezika določene države za igranje nogometa ne potrebuješ. To je lahko samo bonus. Nogomet pa je univerzalen jezik.
V Kanu povprečna temperatura nikoli ne pade pod 20, ste imeli ob prihodu v Evropo težave z mrazom?
To je bila velika razlika, sploh na začetku. Zapustil sem kraj, kjer je vedno okoli 30 stopinj. Kar naenkrat pa smo trenirali na temperaturah pod ničlo. Moral sem se prilagoditi. Če želiš biti uspešen, moraš biti prilagodljiv. Na vseh področjih.
Če bi zdaj odšli iz Slovenije, kaj bi najbolj pogrešali? Če kaj ...
Zagotovo bi. Všeč mi je, da je povsod zeleno, veliko dreves in vsega.
Če bi lahko izbirali, v kateri evropski ligi bi nekoč najraje zaigrali?
Kot vsi v Nigeriji tudi jaz sanjam, da bi nekoč zaigral v Premier League.
