Na prelomu leta je v New Yorku umrla slavna pisateljica Joan Didion. Mnenja, kakšna so bila njena ideološka stališča, so bila ves čas deljena. A to ni pomembno. Pomembno je, da je za seboj pustila knjigo (zbirko esejev iz National Review) Kolovratenje proti Betlehemu (Slouching Towards Bethlehem). Medijski mainstream bi jo mirno prezrl, če ne bi bila ta knjiga tista, s katero je zaslovela. Zato so jo prevladujoči mediji skoraj morali omeniti, čeprav je njena vsebina en sam dolg opus proti progresivizmu.
Kolovratenje proti Betlehemu ponuja antropološki pogled na šestdeseta leta prejšnjega stoletja, ko so “otroci cvetja” drli na zahodno obalo, da bi izrazili nasprotovanje (uspešnemu) konformizmu povojnih ZDA. Država je bila v gospodarskem vzponu, ameriška gospodinjstva so živela v blaginji kot nikoli prej, ljudje so bili svobodni, država se v njihovo življenje ni vmešavala. Pa se najde mladež z rožami v laseh in protestira. Fenomen, ki je pritegnil Didionovo, rojeno Kalifornijko.
Ko se je pomešala med hipijevsko gibanje in radikalne marksistične skupine, je v svojih esejih opozorila na votlost levičarskega upora in vzpenjajoče se protikulture. Še več. Po neštetih pogovorih v Haight-Ashburyju (okrožje v San Franciscu), kjer je bilo eno od središč študentarije, je opazila, da gre za generacijo, ki ne ve, proti čemu se sploh upira in bori, ki ne ve, kaj sploh hoče. Ko so se noriji pridružili hollywoodski zvezdniki, je pisala o snobovski “ljudski republiki” Kaliforniji, kjer zaudarja po socializmu.
To takratno dogajanje v njej ni bil tradicionalni generacijski upor otrok, kakršnim je bila zgodovina vedno priča, ampak posledica dejstva, da “smo tem otrokom nekako zanemarili razložiti pravila igre”. To je logično. Povojne ZDA so vzgojo otrok v veliki meri prepustile šolam, ki pa so jih že zasedli učenci Frankfurtske šole. Ta je že pred vojno svoj sedež preselila čez lužo na Univerzo Columbia. Adorno, Fromm, Marcuse, Horkheimer in drugi, kasneje prepoznani kot kulturni marksisti, niso izgubljali časa. Gostoljubje so svobodni in kapitalistični državi vračali po levičarsko: z zastrupljanjem šolarjev in študentov. Zdaj ni šlo več za to, da bi ta peščica (pred Hitlerjem je morala zbežati, ker mu je bila pač konkurenca na levi; internacionalni socialisti so se umaknili nacionalnim socialistom) prepričala patetično mladež, da ustvari butično skupnost socialnega vakuuma, ampak je državo s kulturnim marksizmom okužila s hitrostjo, ki bi jo zavidala tudi španska gripa ali kitajski virus. McKenziejevi “nežni ljudje z rožami v laseh” so bili le ušesom všečna in očem prijetna zunanja manifestacija, seme zla, ki je bilo posejano in je pljusknilo tudi na staro celino, so videli le redki.
To, kar danes spremljamo na Zahodu, kot so denimo gibanja Črna življenja štejejo (BLM), prebujeni (“wokeism”), Jaz tudi (“Me too”) ali kultura preklica (“Cancel Culture” ali “Call-out culture”), je neposredna posledica dogajanj izpred pol stoletja, predvsem dejstva, da so bili znaki poti v propad (namerno) prezrti. Didionova je že takrat ugotavljala, da velik del medijskega mainstreama dogajanja sploh ni razumel. “O tem so poročali, kot da bi šlo za ‘napad na hlačke´,” je dejala.
Ideologi kulturnega marksizma so se preselili nazaj v Evropo; večinoma v Švico, kjer so uživali v prestižnih letoviščih in denar zaupali molčečim švicarskim bankirjem, hollywoodski zvezdniki so svoj mir pred “ljudsko” Kalifornijo iskali na elitistični Azurni obali. In otroci cvetja? Varovanci kulturnih marksistov so z vcepljeno progresivno miselnostjo prevzeli popoln nadzor. Postali so menedžerji korporacij, ustanovitelji računalniških podjetij in družbenih omrežij, stalni profesorji, režiserji, scenaristi in producenti, novinarji in uredniki, svetovalci vlad in uslužbenci javnih uprav. Zato je za povsem običajne in bogaboječe ljudi edini izhod za vrnitev v normalnost – resetiranje. Potrebna je popolna ponastavitev sistema v čas, ko je zahodni svet postajal velik in veličasten.
Jože Biščak