Mesto, ki je več kot »samo« Auschwitz
Nekaj je mest na svetu, ki s svojim imenom vzbudijo v človeku nenavaden, slab občutek, tesnobo. Pripjat v Ukrajini, na primer. Srebrenica v Bosni in Hercegovini. In Oświęcim na Poljskem. Med drugo svetovno vojno so ime tega kraja ponemčili v Auschwitz, še danes pri mnogih sinonim za najhujše stvari, ki jih je človek sposoben storiti sočloveku. A življenje je po letu 1945 šlo naprej, kraj se je pobral, mladost in svežina sta se vrnili.
Oświęcim je danes lepo, urejeno mesto s približno 40.000 prebivalci. Večina obiskovalcev tega dela Poljske je namenjenih v Spominski muzej Auschwitz-Birkenau, ki leži na obrobju mesta. Z več kot dvema milijonoma obiskovalcev (v muzeju jih nikoli ne imenujejo turisti), ki so jih zabeležili leta 2019, bi pričakovali, da bo muzej pomemben del gospodarstva v Oświęcimu, a se le malo ljudi odpravi tudi v staro mestno jedro. Kar je škoda, ker je kraj vreden najmanj popoldneva.
In majhnost je v tem primeru prednost, saj si za obhod glavnih znamenitosti ni treba vzeti več dni. Za prijeten sprehod ob reki Soli sta dovolj ura ali dve, ogledati si velja vsaj grad z zanimivo zbirko, Judovski muzej in sinagogo, park Zasole ter muzej vodke. Te vrstice zato ne bodo zgodba o nekdanjem koncentracijskem taborišču oziroma enem najbolj temnih delov človeške zgodovine, pač pa vtis o kraju, ki mu je bil v 20. stoletju vtisnjen neizbrisen žig – pa je imel prej svetlo preteklost in tudi sedanjost je taka. Oświęcim leži okrog 60 kilometrov zahodno od Krakova.
Staro mestno jedro je vredno ogleda. FOTO: Anja Intihar
Železnica prinesla napredek, a tudi trpljenje
Njegovo ključno obdobje je nastopilo s trenutkom, ko je postal pomembno železniško križišče na relaciji Krakov–Dunaj. V 19. stoletju so ga prizadeli hude poplave in požari, kar pa je nato sprožilo hiter gradbeni razvoj in razcvet. Do druge svetovne vojne so v kraju delovale številne tovarne, od tovarne strešne lepenke, usnjarne, destilarne vodke in žganih pijač do proizvodnje kmetijskih strojev in avtomobilov.
Nato je nastopilo črno obdobje. Oświęcim je bil eno prvih poljskih mest, ki so jih zasedli Nemci. Med vojno je na njegovem obrobju zrasla podružnica IG Farben, ki je osebju koncentracijskega taborišča dostavljala ciklon B, s katerim so v plinskih celicah umorili ogromno ljudi, večinoma Judov. Do aprila 1941 je število prebivalcev Oświęcima padlo na zgolj 7600.
A na srečo daljna preteklost mladih danes ne zanima toliko, da bi si pustili vzeti možnost bivanja po lastni izbiri. Vedo, kje živijo, vedo, kakšna je zgodovina njihovega domačega kraja, a se z njo ne obremenjujejo. Ljudje v Oświęcimu živijo povsem običajno življenje, hodijo v službo, šolo, se zaljubljajo in ločujejo, opravljajo vozniški izpit. Za svoj kraj – seveda – uporabljajo njegovo poljsko ime.
Mesto je središče številnih mirovnih pobud in stičišče ljudi različnih narodnosti, verske pripadnosti in prepričanja, kraj, kjer si želijo mladi graditi prihodnost brez vojn in nasilja. Prav zato si pristojni prizadevajo, da bi obiskovalci Oświęcim (tragedija, ki se je tu zgodila med letoma 1940 in 1945 in je zaznamovala številne generacije še dolgo po vojni, sicer ne bo nikoli pozabljena) dojemali kot kraj medsebojnega razumevanja, strpnosti med narodi, dialoga, spoštovanja sočloveka.
Staro mestno jedro je prijetno in mirno območje, nad njim se dvigajo ostanki nekdanjega gradu, v katerem je danes muzej. Odprli so ga leta 2010, njegovo poslanstvo pa je privabiti vse, ki jih zanima bogata in pestra zgodovina mesta. Muzejska zbirka vključuje znamke, kovance, dokumente in zemljevide, knjige, fotografije (te so še posebej zanimive in dajejo podroben vpogled v preteklo življenje prebivalcev) ter druge vsakdanje predmete. Razstava večinoma prikazuje čas pred drugo svetovno vojno – notranjo opremo stanovanj, na primer.
Nadvse zanimiv je herbarij domačina Szymona Syreńskega iz časa poljske renesanse. Avtor je za imena rastlin uporabil poljski jezik in njihovo rabo predstavil na najrazličnejše načine ter s tem ponudil dragocen vir informacij farmacevtom, živinozdravnikom, brivcem. Oko pritegnejo tudi dokumenti (nekdanjih) industrijskih obratov v Oświęcimu, še posebej destilarne vodke in likerjev Jakoba Haberfelda ter tovarne strešne kritine Emila Kuźnickega.
Pod grajskim hribom sta med ulicama Zamkowy in Bulwary speljana predora, starejšega so menda zgradili v 18. stoletju. Med vojno so ju Nemci uporabljali kot zaklonišči, zdaj sta odprta za javnost.
Glavni trg je to postal sredi 16. stoletja, na njem so kraljevale lesene stavbe. Po požarih v drugi polovici 19. stoletja so jih nadomestile zidane zgradbe, potem so podobo trga preoblikovali Nemci. Med letoma 2012 in 2013 so tako trg kot okoliške stavbe preuredili tako, da prikazujejo, kakšno je bilo mesto nekoč in kakšna je njegova zgodovina.
Nekdaj velika skupnost je povsem razpadla
V preteklosti je v Oświęcimu trdno jedro predstavljala judovska skupnost – stara je bila več kot 400 let, v mestu je stalo več kot dvajset sinagog, a so nacisti med pogromom vse uničili. Bolj znano Veliko sinagogo so do tal porušili že 29. novembra 1939. Edini judovski tempelj, ki je preživel vihro, je »današnja« sinagoga, ki so jo restavrirali in jo znova odprli leta 2000. Hkrati je bila prvi bogoslužni objekt, ki so ga po vojni vrnili judovski skupnosti.
Zdaj je v njej muzej, ki pripoveduje zgodbo o judovskem življenju v Oświęcimu, na ogled so fotografije, dokumenti, predmeti, pričevanja … Muzej je še toliko bolj pomemben, ker ozavešča, kakšne grozote lahko povzroči človeška nestrpnost. V hiši Kluger ob sinagogi je Cafe Bergson, kavarna, zanimiva zaradi svoje zgodovine.
Judje v Oświęcimu so svoj kraj imenovali Oshpitzin, kar v jidišu pomeni gost. »Oshpitzin je bil za nas dom, tam smo sprejemali goste, širili gostoljubje na vse popotnike. Zame je preobrazba Oshpitzina v Auschwitz pomenila konec doma in nedolžnosti.« rabin Moše Weiss
Stavba je bila namreč dom Szymona Klugerja, zadnjega juda v Oświęcimu (njegova smrt leta 2000 je pomenila konec judovske skupnosti v mestu). Kavarno domačini dojemajo kot kulturno središče – vsak teden v njej pripravljajo dogodke, spodnje nadstropje je namenjeno gostujočim razstavam. Junija, julija in avgusta se ulice Oświęcima spremenijo v prostor, odprt za domače in tuje glasbenike, igralce in druge umetnike.
Mesto miru, kot ga imenuje marsikdo, je preživelo grozote vojne in že nekaj časa spet – živi. Tudi mestni park med ulicama Więźniów Oświęcimia in Obozowa so uredili tako. Površine, kjer so zdaj sprehajalne poti, zunanje telovadnice in otroškega igrišča, nameravajo v prihodnosti razširiti in pogozditi.
V ločeni aleji želijo zasaditi sedemnajst dreves, ki jih bodo podarila mesta, zaznamovana s podobno zgodovino, kot je na zemljevid sveta postavila Oświęcim. Ponosno že uspevata hrast iz Guernice v Baskiji in lipa iz Dachaua, v prihodnosti bodo zasadili drevesa iz Hirošime, Varšave, Sarajeva in nekdanjega Stalingrada – mest vojn in neznanskega trpljenja, kjer vsega hudega ne želijo pozabiti in izbrisati, pač pa ljudi opozarjati, kam lahko vodita sovraštvo in nestrpnost.
