Kako je Plečnikova vila postala prizorišče umora
Resnična domovanja in tudi delovni prostori tu pa tam postanejo enkratne filmske kulise. O tem veliko ve scenografka in arhitektka Mateja Medvedič, ki je med drugim izbirala vile, hiše, pisarne in kavarne za serije Primeri inšpektorja Vrenka, Leninov park in Dolina rož. Izbrala je tudi Prelovškovo vilo s podpisom Jožeta Plečnika, ki je v zadnji seriji postala dom poslovneža Mitje Zupeta. »Včasih najdeš lokacijo, ki je natanko taka, kot jo iščeš. Če je treba, pa vse izpraznimo, na novo prebarvamo, spatiniramo in opremimo po potrebah,« pravi Medvedičeva.
Za lik starega Zupeta so tako iskali dom, ki bi poudaril predvsem njegovo ekscentričnost in posebnost, prefinjeno zbirateljstvo, ne toliko bogastvo, notranji prostori in vrt Prelovškove vile na Zarnikovi 11 v Ljubljani s Plečnikovim podpisom pa so omogočali tudi, da so ustvarili skrivnostno in nekoliko temačno, težko atmosfero, pripoveduje sogovornica. Še posebej jih je prevzel cvetni vitraž, ki so ga uporabili tako v uvodni kot zaključni špici.
»Moram priznati, da smo v ta interier vstopili z velikim strahospoštovanjem. Plečnik se je ukvarjal predvsem z opremo dnevne sobe in vogalne knjižnice, ki sta res vrhunska ambienta. Uredil je tudi vrt z bajerjem. Mi smo v prostor vnesli še 'režijske' rekvizite, torej predmete, ki jih zahteva scenarij in jih uporabljajo igralci. Zupet naj bi bil strasten lovec, tako so prostor morale dobiti nagačene živali ter lovska puška,« je razkrila podrobnosti.
Spalnico, ki je bila prizorišče umora, so morali na novo urediti v enem od sosednjih prostorov, saj ga iz obstoječega nabora pohištva ni bilo mogoče ustvariti. Dodali so zavese, s katerimi so lahko uravnavali svetlobo, za katero pa je bilo potrebnih tudi veliko dodatnih luči za nočno snemanje. Za enega glavnih filmskih rekvizitov je štel kanarček v kletki, prav tako Zupetov težki električni invalidski voziček, ki jim je povzročil nemalo težav, da so ga sploh spravili po stopnicah v hišo. V Prelovškovi vili so preživeli pet snemalnih dni, več v interierju, preostanek pa na vrtu in pred hišo. Toda ekipa scenografije vedno vstopi v prostor nekaj dni pred preostalo snemalno ekipo. V tem času se z lokacijo tudi intimno spoznajo in tam ostanejo še kakšen dan več kot drugi.
Velikokrat ne smejo posegati v prostor in morajo biti pazljivi do predmetov v njem, še zlasti pri bolj posebnih ambientih. »V Prelovškovi vili nismo smeli na novo zabijati žebljev v steno za trofeje, a smo se znašli tako, da smo naročili manjše in večje samostoječe nagačene živali ter jih razporedili po površinah. Za te, ki pa so morale biti obešene, smo odstranili s stene nekaj slik in jih obesili na tiste žeblje. Vedno se najde primerna rešitev tudi za takšne zahteve,« še dodaja. Pri Dolini rož so najdlje iskali trofejo modre tibetanske koze. Ko so izsledili nekoga s to redko trofejo, je ni bil pripravljen posoditi, nato jih je v zadnjem trenutku rešil nagačevalec, ki jo je izdelal posebej zanje.
V posojo le zaradi stroškov vzdrževanja
Medtem ko je filmska ekipa taborila tam, se je solastnik, umetnostni zgodovinar dr. Damjan Prelovšek umaknil v eno do sosednjih sob, je povedal. Z bratrancem, arhitektom Andrejem Prelovškom vilo za snemanja posojata le zato, da jo lahko vzdržujeta, kar je po njegovih besedah neke vrste prostitucija, a drugače ne gre, je poudaril.
»Če živite v spomeniku, vzdrževanje ni poceni, od države pa ne prejmemo nič. Hkrati se moramo pri vseh posegih držati strogih zahtev spomeniškega varstva, kar pomeni, da so vsi posegi dražji, saj jih morajo opraviti za to usposobljeni mojstri.« V hiši so med drugim snemali mladinsko uspešnico Poletje v školjki 2. To pa zato, je povedal Prelovšek, ker je čez cesto domoval Triglav film. Žalostno se mu zdi tudi, da se zanimanje za Plečnika zbudi, ko nekdo izda strip ali ko posnamejo televizijsko nadaljevanko.
»A v naši hiši vselej snemajo negativce in lopove, noben slovenski režiser si ne zna predstavljati, da bi v njej živel normalen in pošten človek. Človek, ki živi v takšnem stanovanju, živi z velikim občudovanjem mojstra, in lahko rečem, da je zelo lepo živeti v najlepšem stanovanju v državi,« je še dodal. Ob sklenjeni pogodbi, ki filmarjem nalaga, da morajo vse povrniti v prvotno stanje, ga ne skrbi, da bi kaj uničili. »So mi pa tokrat, denimo, uničili mizo, ko so snemali prizor s krvjo in ta rdeča svinjarija se je zažrla vse do politure,« je povedal sogovornik, ki živi v srednjem nadstropju. Pritličje in zgornje nadstropje pripadata bratrancu.
Vila, ki so jo obiskali že mnogi ugledni gostje iz tujine, med drugim češki predsednik Václav Havel, finski premier Paavo Lipponen, ameriški arhitekt Frank O. Gehry in ambasadorji različnih držav, medtem ko od domačih pomembnežev po Prelovškovih besedah ne pride nihče, je natančneje popisana v več strokovnih publikacijah. Tudi v Prelovškovi monografiji Jože Plečnik: arhitektura večnosti, marsikaj pa je o njem mogoče izvedeti v drobnejšem arhitekturnem vodniku Plečnikova Ljubljana (Hrausky, Koželj, Prelovšek) in Slavne vile na Slovenskem (uredil Prelovšek).
Najprej po lastnih načrtih
Prelovškov ded, inženir Matko Prelovšek je Plečnika poznal še iz študentskih dni na Dunaju in je z njim tesno sodeloval tudi službeno kot načelnik mestnega gradbenega urada. Plečnik je zanj poleg preureditve in opreme hišo z vrtom na Zarnikovi oblikoval dve grobnici ter zasnoval znameniti Peglezen na vogalu Poljanske in Kapiteljske ulice, ki pa ga je Prelovšek že tri leta po gradnji, leta 1937, prodal pokojninskemu zavodu.
Matko Prelovšek je z ženo Elso pl. Kubany že leta 1911 zgradil družinsko vilo po svojih načrtih, pri katerih se je zgledoval po predlogah v strokovnem časopisju. Ker so bile v tem delu mesta predvidene višje dvodružinske stavbe, soproga pa je hotela vilo le zase, je bilo treba povišati prostore v bivalni etaži, ki je zato dobila kar štirimetrske stropove. To je bilo v prid Plečniku, ki je vilo med letoma 1931 in 1933 vidno preuredil. Med drugim je zasnoval novo vhodno stopnišče, vežo, v dnevni sobi prebil steno proti jedilnici, oblikoval knjižnico in vrt.
Prav za vilo Prelovšek je oblikoval več kosov opreme, od lestencev do sedežnih garnitur v dnevni sobi, jedilnici in knjižnici, tudi svečnike, marsikateri kos je oblikoval kot sakralno obredno opremo. Ureditev vile Prelovšek je mogoče primerjati s prostori za predsednika Masaryka na praškem gradu. Podobno kot v Pragi je tudi tukaj uporabil veliko Semperjevih matamorfoz. Velik vrt je edini primer Plečnikove tovrstne ureditve v Sloveniji in je razdeljen na dva dela.
Pri njegovi ureditvi se je Plečnik med drugim oprl na izkušnje pri urejanju praških grajskih vrtov. Višji del je oblikovan geometrijsko s tlakovanimi in travnatimi potmi s starim Marijinim stebrom iz parka ob Šentjakobski cerkvi – na njem sta rimski kapitelj iz Dalmacije ter kipec Brezmadežne beuronskega umetnika Desiderija Lenza. Ob meji s sosednjo parcelo je postavil vrtno uto z vodnjakom. Spodnji del je urejen po angleških in japonskih vzorih, je bolj svobodno zasajen ter ima ribnik. Na vrtu je Plečnik poleg Marijinega stebra ohranil dva mestna vodnjaka. Matko Prelovšek se je zavedal edinstvenosti vile in jo je že po drugi svetovni vojni skupaj z vrtom spravil pod okrilje spomeniškega zakona in s tem preprečil večjo škodo, ki bi utegnila nastati z vselitvijo tujih družin in razdrobitvijo vrta.
Filmska tudi Črna vdova
Pri izbiri lokacij je vedno osnova scenarij, v katerem so ponavadi navedeni glavni podatki o vseh nastopajočih junakih, starost, poklic, psihološko stanje v določenem trenutku in še kakšne podrobnosti, ki so pomembne za zgodbo, povzema Mateja Medvedič.
Kot prikladna za vse priljubljene nadaljevanke zadnjega časa se je izkazala tudi nekdanja Delova stolpnica in njeno notranje dvorišče. V njej so v 12. nadstropju, kot smo pisali že tudi v reportaži avgusta predlani, uredili policijsko postajo za serijo Primeri inšpektorja Vrenka, pri serijah Leninov park in Dolina rož pa so jih prepričali izjemni pogledi. Prvotna oprema in bež stenski opaži so jim omogočili mehko ozadje za glavne igralce, njej pa se je zelo zanimiva zdela tudi še vedno prvotno opremljena Delova recepcija z značilnim spuščenim stropom ter izjemno fotogenična in groba hrbtna stran tiskarne Delo. V Delovi stolpnici so snemali kakšnih deset dni za obe seriji, vendar jih je čakala opremljena od prvega do zadnjega snemalnega dne.
Pri Leninovem parku je bilo glavno prizorišče umora v parku, glavni liki pa so morali stanovati v stanovanjih, ki so gledala na prizorišče zločina. To je bil po besedah sogovornice poseben izziv pri iskanju lokacij in imeli so izjemno srečo, da se je vse izšlo po scenariju. Pri seriji Dolina rož ni bilo takšne neposredne povezave med prizorišči, zato so se lahko posvetili atmosferi prostorov, ki so jo narekovali liki zgodbe. »V nekaterih primerih so se morali navezati tudi na serijo Jezero, denimo pri hiši inšpekorja Tarasa z uspešno ženo zdravnico. Ker iste hiše na Barju niso mogli dobiti, so bili prisiljeni iskati podobno in jo našli v ljubljanskem Trnovem, nasprti nje pa hišo za Brajca. Za Tino, ki ne ve s kom bi bila, ali bi imela družino ali ne, ki se vmes razide s svojim fantom, se nam je zdela najprimernejša podstreha, s katere smo umaknili vse dizajnerske in drage kose. Hišo Miheliča so našli za Bežigradom,« je naštela Mateja Medvedič. Tako so razdelali vsak lik in mu našli primeren ambient, srečevali pa so se v vizulano zanimivih prostorih, denimo, v konjušnici, na strelišču, na zaprtem balinišču, v mehanični delavnici in tako naprej, kar filmu prida dodatno vizulano plast. Zunanja prizorišča v Leninovem parku so morali biti logične geografske posledice glavne lokacije v parku, da gledalec razume, kje se nahajamo. Pri Dolini rož pa smo lahko zunanje lokacije izbirali na podlagi njihovih vizualnih posebnosti in možnosti kontrole nad zunanjimi dejavniki, hrupom in naključnimi mimoidočimi.
