Pogovor, ki je potekal v okviru Indigo festivala 2021 in ga je bilo mogoče spremljati tudi preko spleta, se je po relativno obsežnem uvodu Žižka začel z Varufakisovo razlago, kaj se je dogajalo z Grčijo na vrhuncu finančne krize, ko je leta 2015 v Atenah na oblast prišla leva Siriza z Aleksisom Ciprasom kot premierjem, Varufakisom pa finančnim ministrom.
Žižka je najbolj zanimalo, ali je imela Siriza sploh možnost v boju z evropsko trojko in kakšen je bil pravzaprav grški načrt B.
Varufakis, ki se ima za liberalnega marksista, je razložil, da je načrt B obstajal, in sicer z grožnjo, da bi Grčija odpisala 29 milijard evrov dolga. Toda to bi zamajalo tudi reševanje italijanske zadolženosti, kar je bil po Varufakisovih besedah glavni interes tedanjega predsednika Evropske centralne banke Maria Draghija, zdaj italijanskega premierja. Draghi si je namreč pred tem prizadeval za uvedbo evropskih obveznic, a z obljubo, da noben evro ne bi bil odpisan. In začel je lahko tudi s "kvantitativnim sproščanjem", ali kot je dejal Varufakis, "tiskanjem denarja".
Grčija je torej imela določeno pogajalsko moč, a se je, kot je opisal Varufakis, Cipras ustrašil in ga ustavil. Nakar sta se razšla, Grčija pa je postala, kot je dejal Varufakis, dolžniška kolonija.
Opisoval je tudi pogajanja, ki jih je imel s tedanjim nemškim finančnim ministrom Wolfgangom Schäublejem, in odnose, ki jih je imel ta z nemško kanclerko Angelo Merkel in ki naj bi bili zelo napeti. Schäuble naj bi namreč podpiral grški odhod iz evroobmočja, tudi kot opozorilo drugim članicam, zlasti Franciji, Merklova pa je temu nasprotovala. Varufakisu je bil sicer bolj po meri Schäuble, s katerim bi lahko sklenil dogovor, tako pa je imel, kot je dejal, "problem, ker se je pogajal z upniki, ki niso želeli nazaj denarja".
To je bil jasen znak krize kapitalizma, ki se sicer, kot sta ugotavljala z Žižkom, "pri življenju drži samo še s pomočjo infuzije", nenehnim črpanjem svežega denarja v sistem. Zdaj so obresti celo negativne, kar naj bi v teoriji prineslo več vlaganj in večjo potrošnjo, a v realnosti bolj koristi korporacijam kot pa navadnim ljudem, je ugotavljal Grk.
Kapitalizem se je po njegovem mnenju že spremenil. A ni na poti v socializem, kot je upala levica, ampak v nekaj drugega, "hujšega", še posebej s pomočjo digitalnih platform, kot je na primer Facebook. Sedanji sistem ni več "tržni", saj je dejansko trg le tisto, kar digitalne platforme omogočajo oz. pravzaprav dopustijo, saj se vse lahko konča "s pritiskom na gumb" lastnika te platforme, je razložil Varufakis.
To ni več pravi kapitalizem, ampak gre za "tehnofevdalizem", kjer se privatizira vse. Delo je vse bolj prepleteno s prostim časom, ki pravzaprav izginja. Pandemija covida-19 je to še dodatno razgalila. Vlade držav pa imajo pri teh fevdih zelo omejeno moč, je še razložil Varufakis.
Odgovor bi bil lahko nacionalizacija. Kot je opisal, je na sedežu Googla pohvalil to podjetje, da so pravzaprav odkrili človekovo pravico. Vsak mora namreč imeti pravico, da lahko išče po internetu s pomočjo Googla. A po drugi strani, če je to človekova pravica, si je nihče ne bi smel lastiti, je razložil Varufakis.
Ker nacionalizacija Facebooka in Googla ni realna, bi bilo treba predvsem spremeniti koncept likvidnosti lastništva korporacij, torej koncept delnic, s katerimi je mogoče prosto trgovati. Varufakisu je bližji koncept "izkaznice za knjižnico", ki ni prenosljiva na drugo osebo, a omogoča koriščenje vseh storitev, ki so na voljo. To bi po njegovem mnenju preprečilo neproduktivno kopičenje bogastva v rokah zgolj peščice ljudi.
Glede na sedanje neomejeno "tiskanje denarja" bi lahko financirali tudi "zeleni prehod" na brezogljično gospodarstvo, a se to ne dogaja, ker so po mnenju Varufakisa glavna ovira korporacije in njihov cilj kopičenja bogastva. Potrebovali bi "zeleni keynesianizem", predvsem pa "energetsko unijo" v EU, da bi poenotili energetske potrebe unije, se je zavzel Grk.
Z Žižkom sta govorila tudi o vzpenjanju Kitajske in ob obsodbi nedemokratičnih praks, zlasti v Hongkongu in Xinjiangu, ocenila, da so ZDA pod vodstvom Donalda Trumpa začele neke vrste novo hladno vojno, kar zdaj nadaljuje Joe Biden.
A kitajski interesi v tujini so predvsem poslovni, ne imperialistični, sta še ocenila in opozorila, da če želi EU odgovoriti na velika vlaganja Kitajske v Jugovzhodni Evropi, mora več vlagati tudi sama. A problem je, da se premalo investira tudi v Nemčiji, ne le v Srbiji ali na Hrvaškem, je menil Varufakis.
Med drugim pa je grški ekonomist celo pohvalil samoupravni sistem v nekdanji Jugoslaviji. Kot je dejal, je bil to sistem "pred svojim časom", saj da bi zdaj z digitalizacijo lahko resnično učinkovito zaživel. V 70. letih pa je bilo preveč birokracije in hierarhije, na koncu pa je ekonomsko propadel zaradi prevelike zadolženosti, je še ocenil Varufakis.