V deklaraciji so začrtali sodelovanje na področjih vodika, tehnologije baterij, pridobivanja energije iz vetra na morju in zajemanja ter shranjevanja ogljika, sta na skupni konferenci pojasnila norveški premier Jonas Gahr Støre in nemški podkancler ter minister za gospodarstvo Robert Habeck.

Strateško partnerstvo za podnebno obnovljivo energijo in zeleno industrijo vključuje tudi sodelovanje na področjih zelenega ladijskega prometa, mikroelektronike in surovin. Vendar je za Nemčijo, ki je bila do zdaj odvisna od ruskega plina, ključna predvsem zagotovitev energentov ob upoštevanju podnebnih zavez. Na Norveškem naj bi našli partnerje, ki lahko zagotovijo oboje.

"Časi so v Evropi zahtevni zaradi vojne v Ukrajini. Sredi energetske krize vidimo, kako pomembna je Norveška kot zanesljiv dobavitelj plina za Evropo, vendar vidimo tudi, kako ključnega pomena je, da hitreje preidemo na bolj obnovljivo energijo," je na tiskovni konferenci povedal norveški premier Støre.

Norveška postala največji dobavitelj plina za Evropo

Norveška je lani prehitela Rusijo in postala največji dobavitelj plina za Evropo. Norveška namerava v letu 2023 Evropi dobaviti približno 122 milijard kubičnih metrov zemeljskega plina, kar je podobno tudi lanski ravni, ter to količino ohranjati v prihodnjih štirih ali petih letih, je v četrtek na ločeni konferenci pojasnil norveški minister za nafto in energetiko Terje Aasland.

Nemčija trenutno z norveškim plinom zadovolji približno 40 odstotkov svojih potreb. "Norveška je danes naš najpomembnejši dobavitelj energije in tako bi moralo ostati tudi na poti v podnebno nevtralno prihodnost," je na konferenci z norveškim premierjem povedal nemški gospodarski minister Habeck: "Danes iz Norveške dobivamo večino zemeljskega plina, v prihodnosti želimo vse bolj uvažati vetrno energijo z morja in vodik."

Nemčija se zavzema za gradnjo "vodikovoda"

Ključna pri tem bo gradnja sistema za transport vodika. Čeprav Nemčija svoje terminale za uvoz utekočinjenega plina gradi tako, da bodo lahko sprejemali tudi vodik, se je Habeck v Oslu zavzel za gradnjo sistema po ceveh. Tako se namreč "nikomur ni treba bati", da bi partner začel iskati druge dobavitelje ali kupce energije.

Norveški plinski operater Gassco je medtem že začel preučevati mogoče transportne poti vodika v Nemčijo, študijo naj bi objavili letos pomladi. Cevni sistem za transport vodika naj bi se začel pri plinskih poljih v Norveškem morju in bi tekel mimo vetrnih elektrarn na morju, kopno pa bi dosegel v nemški Friziji, kjer bi se razcepil v krake nemškega sistema, ki ga prav tako morajo šele zgraditi.

Vodikovod bi po ocenah Habecka lahko začel delovati leta 2030, ko naj bi se Nemčija, vsaj v zahodnih zveznih deželah, tudi odrekla premogu. Cena gradnje s 700 kilometri najdaljšega vodikovoda v Evropi bi po prvih ocenah dosegla tri milijarde evrov.

Gradnja plinsko-vodikovih elektrarn v Nemčiji

Norveško državno energetsko podjetje Equinor in nemško energetsko podjetje RWE sta prav tako že v četrtek sporočili, da načrtujeta razvoj industrijske dobavne verige za proizvodnjo in uporabo nizkoogljičnega vodika.

Podjetji nameravata v Nemčiji zgraditi elektrarne, ki jih bodo sprva poganjali na naravni plin, pozneje pa na vodik. Vrednost projekta ocenjujejo na "več milijard evrov".

Norveška proizvaja "modri vodik"

Norveška sicer trenutno proizvaja tako imenovani modri vodik iz naravnega plina. Postopek je sicer do okolja prijazen, saj v postopku parnega preoblikovanja zemeljskega plina (SMR) v vodik nastaneta ogljikov monoksid in dioksid, vendar v postopku zajamejo 95 odstotkov emisij in jih vbrizgajo v podzemna ali podmorska skladišča.

Dolgoročno nameravajo proizvajati tudi t. i. zeleni vodik, ki se pridobiva z elektrolizo vode, stranski produkt pa je kisik. Težava pri tej metodi je velika poraba energije. V prihodnosti naj bi na Norveškem za to uporabljali energijo iz obnovljivih virov, kot je vetrna energija.

"Imamo nujno potrebo po hitri rasti vodikovega gospodarstva. Modri vodik v velikih količinah je lahko začetek, pozneje moramo to spremeniti v oskrbo z zelenim vodikom," je ob tem dejal izvršni direktor RWE-ja Markus Krebber.

"Bolje spustiti ogljikov dioksid v zemljo kot v ozračje"

Habeck je z obiskom cementarne Norcem na Norveškem napovedal tudi obrat v nemškem odnosu do tehnologije za zajemanje in shranjevanje ogljika (angl. CCUS – Carbon capture and storage). Tehnologija je v Nemčiji trenutno prepovedana, vendar je Habeck v sredo dejal, da Berlin prihodnje leto načrtuje zakonodajo, ki bi sprostila pot uporabi tehnologije.

"Bolje je ogljikov dioksid spustiti v zemljo kot v ozračje," je Habeck poudaril, da Nemčija nima več časa za iskanje alternativ pri doseganju podnebnih ciljev. Država želi do leta 2030 zmanjšati emisije ogljikovega dioksida za 65 odstotkov v primerjavi z letom 1990, ogljično nevtralna pa namerava postati do leta 2045.

Norcem – cementarna, ki namerava skladiščiti svoje izpuste

Norveška je med pionirji na področju shranjevanja ogljika, vendar ideja na svetovni ravni še ni zaživela. Glavni vzrok je izredno visoka cena tehnologije, kritike pa ob tem tudi skrbi, da bi tehnologija omogočila podaljšanje uporabe fosilnih goriv.

Proizvajalec gradbenih materialov Norcem, norveška podružnica nemškega cementnega konglomerata HeidelbergCement, trenutno razvija sistem zajemanja in shranjevanja ogljika, s katerim naj bi začeli v dveh letih ogljik shranjevati na morsko dno v bližini kraja Brevik.

"CCUS je ključna tehnologija za razogljičenje naših izdelkov in sčasoma našega sektorja," je sporočil izvršni direktor nemškega podjetja Dominik von Achten. HeidelbergMaterials bo do leta 2030 v tehnologijo vložil 1,5 milijarde evrov.

Norveška vlada zagotavlja 85 odstotkov sredstev za 400-milijonski projekt, s katerim naj bi zajeli 400.000 ton ogljikovega dioksida oziroma polovico svojih emisij na leto. Tovarna v Norcemu naj bi dolgoročno postala svetovni zgled razogljičenja v gradbeni industriji.