Železniška postaja jo je zaznamovala za vse življenje
Zdravnica in publicistka, ki je polno zaposlena v svoji četrti karieri
Odpri galerijo
Medicina je po svoje umetnost, ki se srečuje s celim človekom in mu skuša pomagati v tej celoti, pravi Metka Klevišar. Foto Dejan Javornik
Zdravnica onkologinja, rojena Ljubljančanka, ima vedno posluh za stiske drugih, še posebno za bolne, ki se počutijo osamljene v svoji bolezni. Zelo mlada je izvedela, da ima multiplo sklerozo. Kljub tej diagnozi živi polno in ustvarjalno. Do leta 1994, ko se je upokojila, je na onkološkem inštitutu delala z bolniki, ki so imeli pljučnega raka.
Leta 1992 je v okviru Karitas zasnovala skupino za spremljanje hudo bolnih in umirajočih, iz te je tri leta pozneje nastalo Slovensko društvo hospic, ki ga je vodila do leta 2002. Poleg tega je prevajalka, predavateljica in publicistka, ki je polno zaposlena v svoji četrti karieri. Od septembra letos svoja razmišljanja objavlja tudi na facebooku.
Bivanje na železniški postaji je bilo nekaj prav posebnega in ga imam v najlepšem spominu. Čeprav smo živeli v sicer velikem stanovanju brez kopalnice, s straniščem na hodniku za pet strank, smo bili prepričani, da bolje ne bi mogli stanovati. K nam je prihajalo veliko ljudi, ki so kaj potrebovali, mnogi so pri nas tudi prenočili. Ravno s to odprtostjo do ljudi me je železniška postaja zaznamovala za vse življenje.
Tik pred maturo sem ugotovila, da bi ob študiju slavistike lahko postala pravi knjižni molj, študij medicine pa mi je pomenil pot do ljudi. To se je potem dejansko zgodilo, čeprav čisto drugače, kot sem si predstavljala.
Takoj po koncu študija sem pet let preživela na Dunaju, opravljala sem staž v bolnici po avstrijskih predpisih. Leta 1974 sem se vrnila v Slovenijo in sem potrebovala službo. Našla sem jo takoj, na onkološkem inštitutu, čeprav do takrat nisem nikoli pomislila na onkologijo. Med študijem takrat iz onkologije niti nismo imeli izpita, samo kolokvij. Ko se zdaj oziram nazaj, vem, da se je vse moralo zgoditi tako, kot se je, čeprav tega nisem načrtovala.
Zdaj sem že marsikaj pozabila. Vem, da sem se z vsemi razmišljanji znašla zelo sama. K sreči so bili moji starši zelo preprosti ljudje in se tega niti niso dobro zavedali. Zato niso komplicirali, in to me je obvarovalo pred marsičem in mi omogočilo čim bolj normalno življenje. V začetku težave niso bile prav velike, z leti so se stopnjevale in zame je bila to velika šola. Ob svoji bolezni sem se veliko naučila zase in tudi za delo z bolniki.
Mislim, da je poklic zdravnika vedno naporen, pa kljub temu lep. Na onkološkem inštitutu sem se znašla med bolniki s pljučnim rakom, ki so imeli zelo slabo prognozo, mnogi so umirali. Z njimi sem delala do upokojitve. Na takšno delo nas na fakulteti niso pripravili, tako da sem se morala ob bolnikih učiti bistvene stvari: kako komunicirati s hudo bolnimi, z ljudmi, ki umirajo, kako komunicirati z njihovimi svojci, kako upati z obojimi in še marsikaj. O vsem tem sicer lahko preberemo v knjigah, ki pa jih pri nas takrat še ni bilo, toda bistveno učenje se odvija v živo, ob bolnikih. Vsega se do konca življenja ne moreš naučiti, vedno te kaj preseneti. Potem sem počasi začela o tem tudi pisati in predavati.
Na to vprašanje vam ne znam odgovoriti. Vem samo, da bi bilo dobro marsikaj spremeniti že v času študija. Da študentje ne bi pridobivali samo znanja, ki je gotovo potrebno, ampak bi veliko delali tudi na sebi. Medicina je veliko več kot samo znanstvena metoda. Medicina je po svoje umetnost, ki se srečuje s celim človekom in mu skuša pomagati v tej celoti. Zato se zdravnik tega ne more samo naučiti kot kakšen drug predmet, temveč mora ob bolniku nastopiti kot človek, ki tudi v sebi veliko razmišlja o zdravju in bolezni in o zdravljenju.
V nekem smislu ja. Poznam pa seveda veliko kolegov, ki jim je to uspelo ali jim uspeva še veliko bolje. Vsaj tako se mi zdi, ko jih doživljam od daleč. Ampak vsak človek je enkraten in se ne sme primerjati z drugimi. Vsak ima tudi čisto svojo specifično nalogo.
Težko rečem, od kod. Prepričana sem, da mi je to dano, in da sem za to lahko zelo hvaležna. Pa tudi vse, kar se mi v življenju dogaja, tudi kar je neprijetno, mi lahko k temu pomaga. Prav tako sem hvaležna za to, da sem ob vsem, kar doživljam, lahko vesela. Zavedam se, da to ni tako samoumevno.
Osamljena res nisem nikoli. Znam pa biti sama in sem v svojem življenju tudi pogosto bila. Prepričana sem, da moraš znati biti sam, če hočeš dobro sobivati z ljudmi. Vsem bi svetovala, da se učijo biti sami in ne stokajo, kako zelo so osamljeni. Ne smemo samo pričakovati od drugih, kako nas bodo zabavali.
Saj ne vem, ali mi to vedno uspe. Trudim se, da bi mi čim bolj. Živimo v času, ko ljudje vedno manj znajo sobivati in znajo tudi vedno manj prenesti osamljenost in občutek odrinjenosti. Verjetno pa vsak človek nekaj tega doživlja, če živi v še tako dobrih okoliščinah. Morda je dobro, da se tega zavedamo.
Mislim, da se tudi v vsem težkem in neprijetnem najdejo trenutki, ki se jih lahko veselimo. Seveda, če jih znamo videti. Če nam to uspe, je potem tudi življenje povsem drugačno. Morda nam manjka ravno veselja ob čisto navadnih, vsakdanjih stvareh. Sploh ni treba kaj velikega.
Preselila sem se skupaj s kolegico Julko Žagar, upokojeno družinsko zdravnico, s katero sem že prej veliko sodelovala pri hospicu. Za naju ta odločitev ni bila težka, ker sva se dobro pripravili, in sedaj, po dobrih šestih letih, sva vedno bolj prepričani, da sva se prav odločili. Tu živiva zelo aktivno, veliko se dogaja, veliko imava obiskov, tako da je najino življenje še bolj pestro, kot je bilo v Ljubljani. Seveda pa to ne pomeni, da Ljubljane nimava radi.
Ne poznam razmer v drugih domovih. Gotovo pa je v vseh premalo kadra in ni čudno, da se včasih pri preobremenjenih ljudeh dogajajo neprimerne stvari. Seveda se ne bi smele. Mislim, da je treba pri odgovornih ljudeh vedno takoj reagirati, mirno, stvarno povedati, kaj se je s kom zgodilo in kdaj, ne pa potem naokrog razširjati novice, ki pogosto sploh ne ustrezajo resnici.
Nove knjige nimam v načrtu, sem pa vesela, da s svojim pisanjem na različnih koncih dosežem kar nekaj ljudi. Prav tako sem vesela pozitivnih odzivov ljudi. Kar pišem, je vzeto iz vsakdanjega življenja, napisano preprosto in na kratko. Takšno pisanje je tudi meni v veliko veselje in me vsak dan znova spodbuja, da sem pozorna na mnoge drobne stvari v življenju.
Ti pogovori potekajo sedaj že sedmo leto in še nikoli se ni zgodilo, da ne bi prišel nihče. Prihajajo ljudje iz Celja in okolice, pa tudi iz bolj oddaljenih krajev. Pogovori so namenjeni ljudem, ki se znajdejo v stiski zaradi bolezni ali smrti, pa tudi drugim, če jih tema zanima. Nekaj jih prihaja bolj redno. Večina pa takrat, ko to potrebujejo. Pridejo enkrat, dvakrat ali večkrat. Včasih čez nekaj let spet. Pogovarjamo pa se vsi, in to je zelo dragoceno. Skupina ni velika, navadno od šest do dvanajst ljudi. V tako majhni skupini pogovor lahko steče.
V teh prazničnih dneh se oziramo na leto, ki je za nami, in pogledujemo naprej. Nam vsem bi želela, da bi nas pri tem navdajala predvsem hvaležnost za vse, kar je bilo dobrega v preteklem letu. Ni tako samoumevno, da so se mnoge stvari odvijale tako gladko. Pa tudi če je bilo kaj težkega, je prav, da smo hvaležni, da smo bili temu kos. Tudi to ni samoumevno.
Leta 1992 je v okviru Karitas zasnovala skupino za spremljanje hudo bolnih in umirajočih, iz te je tri leta pozneje nastalo Slovensko društvo hospic, ki ga je vodila do leta 2002. Poleg tega je prevajalka, predavateljica in publicistka, ki je polno zaposlena v svoji četrti karieri. Od septembra letos svoja razmišljanja objavlja tudi na facebooku.
Metka Klevišar
Je zdravnica, ki si za ljudi vedno vzame čas, jim zna prisluhniti in jih opogumiti tudi, kadar je težko. Prav tako je prevajalka, predavateljica in publicistka, ki v člankih, knjigah in predavanjih govori o zdravju, bolezni in umiranju, pa tudi o veselju in o tem, da je v še tako težkih razmerah mogoče najti izhod. Napisala je več knjig, med njimi Kako udomačiti bolezen, Spremljanje umirajočih, Čisto vsakdanje stvari v dveh delih, Na poti vere, upanja, ljubezni, Moja četrta kariera, Umetnost sobivanja, Samo, da bo zdravje, Goreči grm, V dom – zakaj pa ne?. Za svoje delo je prejela več priznanj, leta 1994 jo je revija Naša žena izbrala za dobrotnico leta, 1995. je postala Slovenka leta, 2001. pa je dobila nagrado mesta Ljubljane. S svojo toplino in pozitivnim razmišljanjem zdaj navdihuje ljudi v Domu sv. Jožefa v Celju.
Je zdravnica, ki si za ljudi vedno vzame čas, jim zna prisluhniti in jih opogumiti tudi, kadar je težko. Prav tako je prevajalka, predavateljica in publicistka, ki v člankih, knjigah in predavanjih govori o zdravju, bolezni in umiranju, pa tudi o veselju in o tem, da je v še tako težkih razmerah mogoče najti izhod. Napisala je več knjig, med njimi Kako udomačiti bolezen, Spremljanje umirajočih, Čisto vsakdanje stvari v dveh delih, Na poti vere, upanja, ljubezni, Moja četrta kariera, Umetnost sobivanja, Samo, da bo zdravje, Goreči grm, V dom – zakaj pa ne?. Za svoje delo je prejela več priznanj, leta 1994 jo je revija Naša žena izbrala za dobrotnico leta, 1995. je postala Slovenka leta, 2001. pa je dobila nagrado mesta Ljubljane. S svojo toplino in pozitivnim razmišljanjem zdaj navdihuje ljudi v Domu sv. Jožefa v Celju.
Ste rojena Ljubljančanka, kako se spominjate svojega otroštva? Pred časom ste mi povedali, da ste od leta 1951 osemnajst let s starši živeli na železniški postaji.
Bivanje na železniški postaji je bilo nekaj prav posebnega in ga imam v najlepšem spominu. Čeprav smo živeli v sicer velikem stanovanju brez kopalnice, s straniščem na hodniku za pet strank, smo bili prepričani, da bolje ne bi mogli stanovati. K nam je prihajalo veliko ljudi, ki so kaj potrebovali, mnogi so pri nas tudi prenočili. Ravno s to odprtostjo do ljudi me je železniška postaja zaznamovala za vse življenje.
Zakaj ste izbrali študij medicine, čeprav vas je zanimala tudi slavistika?
Tik pred maturo sem ugotovila, da bi ob študiju slavistike lahko postala pravi knjižni molj, študij medicine pa mi je pomenil pot do ljudi. To se je potem dejansko zgodilo, čeprav čisto drugače, kot sem si predstavljala.
Kako to, da ste se odločili prav za specializacijo iz onkologije?
Takoj po koncu študija sem pet let preživela na Dunaju, opravljala sem staž v bolnici po avstrijskih predpisih. Leta 1974 sem se vrnila v Slovenijo in sem potrebovala službo. Našla sem jo takoj, na onkološkem inštitutu, čeprav do takrat nisem nikoli pomislila na onkologijo. Med študijem takrat iz onkologije niti nismo imeli izpita, samo kolokvij. Ko se zdaj oziram nazaj, vem, da se je vse moralo zgoditi tako, kot se je, čeprav tega nisem načrtovala.
Metka Klevišar svoja razmišljanja o vsakdanjem življenju od septembra objavlja tudi na facebooku. Foto Andreja Žibret Ifko
V prvem letniku študija, pri devetnajstih, ste izvedeli, da imate verjetno multiplo sklerozo, kar se je pozneje potrdilo. Kako ste takrat to sprejeli?
Zdaj sem že marsikaj pozabila. Vem, da sem se z vsemi razmišljanji znašla zelo sama. K sreči so bili moji starši zelo preprosti ljudje in se tega niti niso dobro zavedali. Zato niso komplicirali, in to me je obvarovalo pred marsičem in mi omogočilo čim bolj normalno življenje. V začetku težave niso bile prav velike, z leti so se stopnjevale in zame je bila to velika šola. Ob svoji bolezni sem se veliko naučila zase in tudi za delo z bolniki.
Ali se vam je zdel poklic onkologinje naporen?
»Ko se zdaj oziram nazaj, vem, da se je vse moralo zgoditi tako, kot se je, čeprav tega nisem načrtovala.«
Mislim, da je poklic zdravnika vedno naporen, pa kljub temu lep. Na onkološkem inštitutu sem se znašla med bolniki s pljučnim rakom, ki so imeli zelo slabo prognozo, mnogi so umirali. Z njimi sem delala do upokojitve. Na takšno delo nas na fakulteti niso pripravili, tako da sem se morala ob bolnikih učiti bistvene stvari: kako komunicirati s hudo bolnimi, z ljudmi, ki umirajo, kako komunicirati z njihovimi svojci, kako upati z obojimi in še marsikaj. O vsem tem sicer lahko preberemo v knjigah, ki pa jih pri nas takrat še ni bilo, toda bistveno učenje se odvija v živo, ob bolnikih. Vsega se do konca življenja ne moreš naučiti, vedno te kaj preseneti. Potem sem počasi začela o tem tudi pisati in predavati.
Ob vseh težavah, ki jih ima danes naš zdravstveni sistem in za katere se skoraj zdi, da so nerešljive, kako bi ga lahko spremenili, kje bi bilo treba začeti?
Na to vprašanje vam ne znam odgovoriti. Vem samo, da bi bilo dobro marsikaj spremeniti že v času študija. Da študentje ne bi pridobivali samo znanja, ki je gotovo potrebno, ampak bi veliko delali tudi na sebi. Medicina je veliko več kot samo znanstvena metoda. Medicina je po svoje umetnost, ki se srečuje s celim človekom in mu skuša pomagati v tej celoti. Zato se zdravnik tega ne more samo naučiti kot kakšen drug predmet, temveč mora ob bolniku nastopiti kot človek, ki tudi v sebi veliko razmišlja o zdravju in bolezni in o zdravljenju.
V vašem življenju vam je odlično uspelo združiti obe vaši ljubezni, medicino in slavistiko.
V nekem smislu ja. Poznam pa seveda veliko kolegov, ki jim je to uspelo ali jim uspeva še veliko bolje. Vsaj tako se mi zdi, ko jih doživljam od daleč. Ampak vsak človek je enkraten in se ne sme primerjati z drugimi. Vsak ima tudi čisto svojo specifično nalogo.
Od kod, kljub bolezni, črpate vso ustvarjalno in pozitivno energijo?
Težko rečem, od kod. Prepričana sem, da mi je to dano, in da sem za to lahko zelo hvaležna. Pa tudi vse, kar se mi v življenju dogaja, tudi kar je neprijetno, mi lahko k temu pomaga. Prav tako sem hvaležna za to, da sem ob vsem, kar doživljam, lahko vesela. Zavedam se, da to ni tako samoumevno.
Ob celi vrsti vaših ustvarjalnih dejavnosti bi težko verjeli, da ste bili kdaj osamljeni, pa vendarle – ali ste bili?
Osamljena res nisem nikoli. Znam pa biti sama in sem v svojem življenju tudi pogosto bila. Prepričana sem, da moraš znati biti sam, če hočeš dobro sobivati z ljudmi. Vsem bi svetovala, da se učijo biti sami in ne stokajo, kako zelo so osamljeni. Ne smemo samo pričakovati od drugih, kako nas bodo zabavali.
Vedno najdete čas za pogovor z ljudmi in jih znate pomiriti. Kako to, da je danes toliko takih, ki se počutijo
osamljene, odrinjene, pozabljene?
»Tudi v vsem težkem in neprijetnem se najdejo trenutki, ki se jih lahko veselimo. Če jih seveda znamo videti.«
Saj ne vem, ali mi to vedno uspe. Trudim se, da bi mi čim bolj. Živimo v času, ko ljudje vedno manj znajo sobivati in znajo tudi vedno manj prenesti osamljenost in občutek odrinjenosti. Verjetno pa vsak človek nekaj tega doživlja, če živi v še tako dobrih okoliščinah. Morda je dobro, da se tega zavedamo.
Ali se je v današnjem času, ki ni naklonjen pozitivnim vrednotam, ko zmanjkuje časa za negovanje medosebnih odnosov in prijateljstev, ljudje pa se velikokrat znajdejo v različnih stiskah, mogoče veseliti slehernega trenutka?
Mislim, da se tudi v vsem težkem in neprijetnem najdejo trenutki, ki se jih lahko veselimo. Seveda, če jih znamo videti. Če nam to uspe, je potem tudi življenje povsem drugačno. Morda nam manjka ravno veselja ob čisto navadnih, vsakdanjih stvareh. Sploh ni treba kaj velikega.
Iz rojstne Ljubljane ste se preselili v Dom sv. Jožefa v Celju. Ali je bila to težka odločitev? O tem pišete tudi v knjigi V dom – zakaj pa ne?.
Preselila sem se skupaj s kolegico Julko Žagar, upokojeno družinsko zdravnico, s katero sem že prej veliko sodelovala pri hospicu. Za naju ta odločitev ni bila težka, ker sva se dobro pripravili, in sedaj, po dobrih šestih letih, sva vedno bolj prepričani, da sva se prav odločili. Tu živiva zelo aktivno, veliko se dogaja, veliko imava obiskov, tako da je najino življenje še bolj pestro, kot je bilo v Ljubljani. Seveda pa to ne pomeni, da Ljubljane nimava radi.
S prijateljico Julko Žagar vsak drugi ponedeljek vodita pogovore o življenju in smrti. Foto Dejan Javornik
Ljudje se še težje odločajo za odhod v dom za starejše zaradi neustreznega ravnanja v nekaterih domovih. Pomanjkanje kadra ne sme biti odgovor na opozorila o neprimernem ravnanju. Kaj menite o tem?
Ne poznam razmer v drugih domovih. Gotovo pa je v vseh premalo kadra in ni čudno, da se včasih pri preobremenjenih ljudeh dogajajo neprimerne stvari. Seveda se ne bi smele. Mislim, da je treba pri odgovornih ljudeh vedno takoj reagirati, mirno, stvarno povedati, kaj se je s kom zgodilo in kdaj, ne pa potem naokrog razširjati novice, ki pogosto sploh ne ustrezajo resnici.
Še vedno ste polno zaposleni, med drugim za Družino že triindvajseto leto pišete prispevke o vsakdanjih stvareh, ki so objavljeni tudi na spletni strani Doma sv. Jožefa. Prav tako pišete za spletni časopis Moja leta. Ali pripravljate še kakšno knjigo?
Nove knjige nimam v načrtu, sem pa vesela, da s svojim pisanjem na različnih koncih dosežem kar nekaj ljudi. Prav tako sem vesela pozitivnih odzivov ljudi. Kar pišem, je vzeto iz vsakdanjega življenja, napisano preprosto in na kratko. Takšno pisanje je tudi meni v veliko veselje in me vsak dan znova spodbuja, da sem pozorna na mnoge drobne stvari v življenju.
Vsak drugi ponedeljek s prijateljico Julko Žagar vodita pogovore o življenju in smrti. Ali prihaja veliko ljudi?
Ti pogovori potekajo sedaj že sedmo leto in še nikoli se ni zgodilo, da ne bi prišel nihče. Prihajajo ljudje iz Celja in okolice, pa tudi iz bolj oddaljenih krajev. Pogovori so namenjeni ljudem, ki se znajdejo v stiski zaradi bolezni ali smrti, pa tudi drugim, če jih tema zanima. Nekaj jih prihaja bolj redno. Večina pa takrat, ko to potrebujejo. Pridejo enkrat, dvakrat ali večkrat. Včasih čez nekaj let spet. Pogovarjamo pa se vsi, in to je zelo dragoceno. Skupina ni velika, navadno od šest do dvanajst ljudi. V tako majhni skupini pogovor lahko steče.
Ob koncu leta velikokrat razmišljamo, kaj je bilo dobrega in slabega v starem in kaj nam bo prineslo novo. Kaj nam predlagate za življenjsko popotnico?
V teh prazničnih dneh se oziramo na leto, ki je za nami, in pogledujemo naprej. Nam vsem bi želela, da bi nas pri tem navdajala predvsem hvaležnost za vse, kar je bilo dobrega v preteklem letu. Ni tako samoumevno, da so se mnoge stvari odvijale tako gladko. Pa tudi če je bilo kaj težkega, je prav, da smo hvaležni, da smo bili temu kos. Tudi to ni samoumevno.
