Tudi v Anhovem, Trbovljah itd. so nam svojčas zelo radodarno obljubljali koristnost, predvsem pa poudarjali zdravstveno in ekološko neškodljivost sežiganja odpadkov! Trboveljčanom tudi najvišji slovenski dimnik ni kaj dosti pomagal, zato dvomim o praznih obljubah ljubljanskih »strokovnjakov«, da naj bi sredi mesta pričarali najvišje štrleči (vsaj dvestometrski!!) ljubljanski dimnik (z izpustom vsaj 30 metrov nad inverzijsko plastjo), ki naj bi s pomočjo čudežnega vetra odpihnil vse skrbi drugam.
Kljub zavajajočim javnim zagotovilom župana, da ne bo dovolil »uvoženih odpadkov«, se ti že sedaj dobavljajo ter sortirajo v ljubljanskemu regijskemu centru (s trenutno zmogljivostjo 890.000 prebivalcev), ki pa naj bi kasneje prevzemal odpadke vsaj še iz Zasavja ter preostale Gorenjske.
Za ponovno uporabo (reciklažo) se iz temu centru skupno dobavljene količine najprej izločijo vsi uporabni odpadki (na primer papir, embalaža, les, biološki ostanki itd.), kar pa hudo zniža kurilno vrednost za sežiganje predvidenih preostalih neuporabnih odpadkov (trenutno letno 80.000 ton), ki se ravno tako hudo zavajajoče imenujejo »gorljive frakcije«, čeprav pretežni del le-teh sploh ni gorljiv.
Temperatura v sežigalni peči se tudi med nalaganji teh nizkokaloričnih neuporabnih odpadkov ne sme znižati pod 800 stopinj Celzija. Pri temperaturah pod 800 stopinj Celzija se namreč (med drugimi okolju škodljivimi snovmi) proizvajajo tudi genetsko in zdravju izredno škodljivi dioksini in furani. Te snovi so strupene že v tako izredno majhnih količinah, da so jih lahko odkrili šele z razvojem analitične kemije v drugi polovici preteklega stoletja.
Zaradi večinoma industrijskega izvora teh odpadkov sta tudi sestav in s tem škodljivost izpušnih plinov, dima, saj in pepela iz sežigalnic še dodatno precej »dopolnjena«. Zatorej je med sunkovitimi ohladitvami izgorevanja (predvsem med vsakokratnim nalaganjem peči z nizkokaloričnimi odpadki) treba dodatno dovajati zadostne visokokalorične »nadomestne količine« (vedno dražjega) plina ali nafte, kar bistveno zniža ali lahko celo zanika ekonomsko upravičenost sežiganja.
Sežigalnicam preostanejo v nadaljnjo obdelavo in odstranitev velike količine negorljivega »industrijskega« pepela, filtrirnih snovi izpušnih plinov, saj, kondenzatov itd., ki jih je treba ustrezno obdelati, odstraniti ali deponirati na pripadajočih dragih in zahtevnih deponijah. Te je treba še desetletja po prenehanju sežiganja – torej v nedogled – obratovati, nadzorovati in vzdrževati. Okolje teh deponij pa je treba še dodatno ustrezno zaščititi pred na njih nastajajočimi ekološko škodljivimi emisijami (predvsem v njihovih nevarnih izcednih vodah).
Strinjam se s strokovno utemeljenimi ugotovitvami ter opozorili Zdravniške zbornice Slovenije (Dnevnik, 11. 7. 2022) glede že sedaj občasno zelo slabega dejanskega stanja ljubljanskega ozračja in napovedanega bodočega katastrofalnega porasta ogroženosti zdravja ter življenj prebivalcev, vsled nameravanega skrajno neodgovornega sežiganja odpadkov sredi Ljubljane. Ob županovih neutemeljenih, nestrokovnih in skrajno neodgovornih izjavah o natolcevanju zdravniške zbornice, pa bi France Prešeren le ponovno izjavil: »Le čevlje sodi naj kopitar!«
Na predstavitvi projekta sežigalnice so njeni organizatorji poslušalcem natresli nič koliko praznih, strokovno in ekonomsko neutemeljenih obljub in zagotovil brez pripadajočih izračunskih dokazov načina financiranja teh pripadajočih naprav, ki jih bo ARSO domnevno (podobno kakor pri gradnji Kanala C0) označil za nezahtevno gradnjo. Le tako jim namreč ne bo treba predhodno raziskati posledic teh ogromnih količin nevarnih izpustov in njihovega škodljivega vpliva na okolje.
Poslušalcem so nadalje tudi zamolčali, da je treba k skupnim (investicijskim in obratovalnim) stroškom sežigalnice prišteti še pripadajoče ogromne skupne (investicijske in obratovalne) stroške naprav za čiščenje izpušnih plinov, skupne (investicijske in obratovalne) stroške naprav za odstranitev in deponiranje vseh »proizvodov« sežigalnice, skupne (investicijske in obratovalne) stroške naprav za čiščenje obratovalnih in izcednih voda itd.
Zato je sežiganje odpadkov nedvomno z velikim naskokom najdražji način zgolj delne prostorske redukcije odpadkov, ki jo bomo morali uporabniki v celoti plačevati preko položnic. Torej so lažne vse obljubljene pocenitve zneskov položnic, saj bodo na ta način ravno nasprotno že stalno naraščajoče cene komunalnih storitev v bodoče kar eksplodirale.
Franc Maleiner, Ljubljana
