Umetnost Borisa Pahorja naj bo izhodišče spomina

“Boris Pahor je poosebljal slovensko nacionalno izkušnjo vsega 20. stoletja. Naj so udarci usode še tako močno, kot nevihta, bičali svetilnik v zalivu, tam je bil in je svetil.” Tako je predsednik Republike Slovenije Borut Pahor dejal na predsinočnji žalni seji za Borisom Pahorjem v konferenčni dvorani Narodnega doma.

TRST > Najvišji predstavnik slovenske države se je želel v Trstu osebno pokloniti pisatelju, ki se je zaradi svojih značajskih in vrednostnih kreposti znašel v slovenski kolektivni zavesti kot njeno moralno sidrišče. Bil je trmasta in premočrtna osebnost z jasno izdelanim moralnim kompasom, človek, ki je poosebljal upor zoper vse tri totalitarizme in buditelj, ki je verjel in živel resnico in pravico, je spomnil predsednik in dodal, da je znal biti tudi “tečen sogovornik”, saj je bilo pri njem prav vse podvrženo kritičnemu premisleku. Predsednik je izpostavil tudi Pahorjevo vlogo v slovenski politični pomladi, saj je bil med izstopajočimi osebnostmi, “ki so spremembam dajale zagon in jih spodbujale ter jih hkrati razsodno premišljevale in vrednostno utemeljevale”.

Predsednik Pahor se je spomnil tudi državnih odlikovanj, ki sta mu jih vročila z italijanskim kolegom Sergiom Mattarello, pri čemer se je vprašal, kako je pisatelj doživljal vrnitev Narodnega doma Slovencem. “Zdi se mi, da bi mu moralo to pomeniti veliko osebno zadoščenje. Vendar kolikor sem ga osebno poznal, si dovolim reči, da mu je v simbolnem smislu tistega dne pomenila Bazovica enako veliko,” je dejal predsednik in se ob koncu poklonil njegovemu “zgodovinskemu pomenu za naš narodni obstoj in razvoj”.

Iz globoke travme je ustvaril visoko književnost

Žalno sejo so skupaj priredili generalni konzulat Republike Slovenije, krovni organizaciji Slovenska kulturno-gospodarska zveza in Svet slovenskih organizacij, Društvo slovenskih izobražencev, založba Mladika in Slavistično društvo Trst - Gorica - Videm. Predsednica slavistov Marija Pirjevec je izpostavila Pahorjevo veličino, saj je znal globoke osebne travme povzdigniti do polne ustvarjalnosti in visoke literature.

Daljši nagovor je imela tudi literarna kritičarka in dolgoletna pisateljeva sodelavka Tatjana Rojc (danes tudi senatorka v italijanskem parlamentu), ki je med drugim opozorila, da je s tem, da je osebno Pahorjevo pričevanje preraslo v umetnost, dostopno vsakomur in torej “izhodišče spomina in opomina”.

Bilo je častno delati s tabo

Vabilu organizatorjev se je odzvalo več kot 150 ljudi različnih generacij. V množici pretežno starejših obiskovalcev so izstopali tudi obrazi mlajših generacij, ki jih je imel Pahor tako zelo rad in katerim je v zadnjih desetletjih ob vsaki priložnosti poskušal posredovati svojo uporniško ljubezen do svobode. “Znal je stopiti v stik z nami, z njim smo se srečevali in ga poslušali,” nam je zaupala mlada obiskovalka. “Večkrat nas je izrecno nagovoril in nas pozival, naj bomo Slovenci in Evropejci in naj znamo ljubiti,” je še dodala.

Nekaj priložnostnih misli sta izrekla tržaški župan Roberto Dipiazza, povezovalka Tamara Stanese pa je prebrala osebni pričevanji Elisabette in Vittoria Sgarbija. “Nadaljevala bom z izdajanjem tvojih del, ker sodijo v zakladnico evropske književnosti - tako kot dela Srečka Kosovela in Alojza Rebule,” je zapisala milanska založnica, ki se je prvič srečala s Pahorjem na Proseku leta 2011.

Ob imenih in priimkih v žalni knjigi je bila pogosto pripisana še beseda hvala, ki je podpisnikom najbrž priklicala v spomin naključna srečanja ali dolge pogovore, branja avtorjevih del ali poslušanje njegovih besed, ki ljudi niso puščale ravnodušne.

Žalna seja se je začela in končala z besedami Borisa Pahorja. Na koncu s tistimi, ki jih je Boris Pahor izrekel ob svoji 90-letnici v intervjuju, ki ga je za Primorski dnevnik z njim opravil pisateljski kolega Alojz Rebula. “S Camusom zavidam tistim, ki bodo, ko me ne bo več, ljubili cvetje in žene, s Kosovelom tistim, ki bodo lahko poslušali, kako bori vršijo ...”

Poljanka Dolhar, Primorski dnevnik

---