Dogodka se je letos udeležilo 200 do 250 ljudi. Zanimivo je, da naj bi se dogodka udeležili samo povabljeni oziroma prijavljeni gosti. Marsikaterega od nas »nepovabljenih« in »neprijavljenih« gostov je to neprijetno presenetilo. Ampak smo se znašli po svoje, kot smo se bili primorani skoraj dve leti in pol znajti, v teh čudnih časih, da lahko kolikor toliko normalno funkcioniramo. Prireditev je, tako kot so že v medijih omenili, minila v okrnjeni zasedbi, brez politične smetane. Od slovenskih »političnih« gostov sem zasledil Zorana Stevanoviča, predsednika stranke Resni.ca, pa Zmaga Jelinčiča in Milana Kučana, razen Zmaga se ostala dva nista izpostavljala. Zmago se je postavil na levo stran kapelice, kjer je bilo verjetno poleg ruskega ambasadorja in diplomatov tudi nekaj slovenskih in ruskih visokih predstavnikov iz poslovnega sveta. Prisotni so bili tudi najvišji predstavniki Društva Slovenija Rusija. Zanimivo mi je bilo, da policisti in varnostniki niso pustili obešati in razkazovati nobenih nacionalnih simbolov. Takoj so pristopili do vseh, ki so izobesili rusko ali slovensko zastavo in jih korektno opozorili, da jih pospravijo. Incidentov ni bilo. Zakaj niso smeli imeti zastav? Ne vem.
Dogodek je spremljal kratek kulturni program. Najprej je veleposlanik Ruske federacije s spremstvom položil venec padlim ruskim ujetnikom. Za glasbeno spremljavo je poskrbela violončelistka Sanja. Imeli so tudi povezovalko programa ter dva govora. Najprej je spregovoril župan občine Kranjska Gora Janez Hrovat. Kljub temu, da je bilo slišati, da mu je neprijetno, je govor lepo začel in povedal, da Ruska kapelica nima nič z aktualnim dogajanjem v svetu, ampak je zgodovinski spomin trpljenja in nesrečnega dogodka ruskih ujetnikov pri gradnji ceste preko Vršiča in simbol rusko slovenskega prijateljstva. V nadaljevanju se vseeno ni mogel izogniti aktualnim dogodkom v svetu, je pa lepo zaokrožil svoj govor, da naj bo ta kapelica in ta spominski dogodek tudi opomin, kako pomemben je mir na svetu in da naj živimo v svetu brez vojn. Potem je imel govor še predstavnik Društva Slovenija Rusija, gospod Urban Ocvirk, ki je pozval tudi k minuti molka za vse tiste, ki so trpeli in tragično umrli pod Vršičem. V tistem trenutku sem dobil občutek, da so poleg ljudi, ptičev, vetra umolknila tudi drevesa. Kar malo srhljivo je bilo. Niti šumenja listja se ni slišalo. Samo bitje lastnega srca in občutek pritiska v glavi. Molk je prekinila violončelistka s svojo glasbo, nadaljevalo se je s polaganjem venca slovenskih predstavnikov. Končalo pa se je s kratkim bogoslužjem, pravoslavno litijo, ki jo je vodil predstavnik srbske pravoslavne cerkve, episkop marčanski Sava.
Udeležence dogodka so že med odhajanjem počasi »zamenjevali« turisti, ki so si prišli pogledat lokalno turistično atrakcijo, »spomenik« pod Vršičem. Spraševal sem se, ali si sploh lahko predstavljajo, kaj predstavlja ta kapelica za dva bratska naroda. Enega majhnega in drugega velikega. Koliko trpljenja, strahu, žrtvovanja in nasilja je bilo potrebnega, da se je ustvaril edinstven spomenik na svetu. Verjetno so si turisti ogledali samo še enega v nizu spomenikov med svojim pohajanjem po svetu, ne da bi imel za njih kakršen koli globlji pomen. Verjetno, glede na to, da ga razen lokalnih ljudi in redkih svetlih izjem ni sposoben ceniti niti sam slovensko-slovanski narod.
Domen Lorencin, Ljubljana