Ponarejena dela bi morali videti v živo?

Izmikanje koordinatorja škandalozne razstave

»Neprimerno se mi zdi, da so nekateri sodili slike, ne da bi jih videli v živo.« Današnji intervju Andreja Predina v Delu je relativno blag v vprašanjih in po novinarski radovednosti, če upoštevamo ekskluzivnost: njegov gost je numizmatik Andrej Šemrov, tista redko medijsko izpostavljena in tudi spregledana oseba, ki je operativno vodila priprave na škandalozno razstavo v Narodnem muzeju v Ljubljani, tik pred zdajci odpovedano.

Naj takoj povem, v čem vidim težavo: že naslov »Zaupal je certifikatom umetnin«, v tem primeru avtorjev, kot so Pablo Picasso, Edgar Degas, Henri Matisse, Henri de Toulouse-Lautrec, Joan Miró, Joseph William Turner, Edvard Munch in drugih, kaže na določeno preferenco pri iskanju alibija za sramotno početje zdaj, ko primer preiskuje policija.

Še več, čeprav je šef muzeja Pavel Car kasneje odstopil, resda z zamudo, daje Šemrov v intervjuju še naprej vedeti, da se jim splača zaupati, certifikatom in umetninam. Kakor da prvih in drugih ne bi mogli ponarediti, izmikajoče celo pravi: »Nečemu moram verjeti, v tem primeru moram verjeti certifikatu«. No, morda pa le ni potrebno verjeti vsemu!

Taktika dopuščanja

Likovni kritik Brane Kovič je omenjeno dejstvo komentiral takole: »Če bi nekdo napisal ‘certifikat’, da je Kofetarico iz Narodne galerije naslikal Rembrandt, bi mu ta osebek in njegov (odstopljeni) direktor gladko verjela. In če so ga ‘certifikati’ tako prepričali, zakaj je priprave na razstavo skrival celo pred kompetentnimi kustosi NMS?«

V intervjuju Šemrov ob številnih taktikah relativiziranja potem igra še na karto »dopuščanja«. Za razliko od direktorja, ki je vsaj prevzel objektivno odgovornost, zanj ne vemo, če jo je in posledično odstopil. Najbrž ne. V skladu z blamažo in nastalo škodo, povzročeno Narodnemu muzeju, v pogovoru še naprej posredno daje vedeti, da so morda dela iz zbirke originali: »Dopuščam možnost, da niso vsa dela originali, tega ne morem vedeti, ne nazadnje se vsak izvedenec kdaj zmoti.«

Moramo videti v živo

Ker ne moremo vedeti, če bi po zelo majhni teoretični možnosti najbolj zanemarljive vrste morda kakšno delo po pomoti bilo original, se je najbolje mnenja o avtentičnosti vsakič vzdržati. To je misel, ki bo zdaj na sodišču Šemrovu v oporo, če bo prišlo do postopka. In ne le to, koordinator razstave v bistvu še vedno trdi, da so dela družine Boljkovac prejkone originali, le kakšno izjemo bi se lahko našlo, ki ni!

Še več sprenevedanja, ki ga novinar ni poskušal ustavljati, si numizmatik Šemrov privošči, ko se priduša, da o slikah danes vsi sodijo, pa jih nihče ni videl v živo:

»Teh slik ni nihče videl v živo, visele so nekaj metrov stran od prostora, kjer je imel zdaj že nekdanji direktor tiskovno konferenco. Lahko bi kak novinar izrazil željo, da bi jih videl v živo. To bi bilo mogoče, dokler jih ni policija zasegla in prepovedala distribucije.«

Najbrž se v Delu hecajo s takšnim poudarkom, ki so ga dali pod fotografijo intervjuvanca. Poznavalci umetnosti in novinarji so ravnali neprimerno, ker slik niso videli v živo? Ker če bi jih, bi to res naredilo razliko!

**Avtorjev komentar je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**

PREBERITE TUDI:

• »Če bi bile to originalne slike, bi bile skupaj vredne več kot milijardo evrov«
• Direktor Narodnega muzeja Slovenije odstopil zaradi sporne razstave
• Policija začela s preiskavo sporne razstave
• Blamaža ali zavestno zavajanje?