Na okrogli mizi, ki jo je v sodelovanju z Zdravniško zbornico Slovenije pripravil STAklub Slovenske tiskovne agencije, so se sogovorniki strinjali, da je o minljivosti in smrti nujno govoriti. Je bilo pa skozi razpravo jasno, da so stališča o tem, ali uzakoniti možnost pomoči pri prostovoljnem končanju življenja in kako, zelo različna in povezana tudi s čustvenim pogledom na trpljenje.
»Praksa pomoči pri končanju življenja obstaja, a o njej povsem samostojno in neodvisno odločajo zdravniki. To je nekaj, kar bo naš zakon spremenil in predal v roke pacienta samega,« je pojasnil soavtor predloga Andrej Pleterski. Nad odločitvijo bolnikov pa bo bdela komisija ta pomoč pri končanju življenja, je dodal. Ocenjujejo, da bi si na začetku v Sloveniji pomoči pri prostovoljnem končanju življenja želelo od 30 do 50 ljudi.
V zdravniških vrstah predlogu nasprotujejo
Predlogu zakona nasprotujejo v zdravniških vrstah. Član odbora za pravno-etična vprašanja pri Zdravniški zbornici Slovenije Matjaž Zwitter je danes opozoril, da je zakon nastal z zelo malo sodelovanja zdravnikov, zato se v predlogu odraža nerazumevanje poslanstva zdravnika in zdravnikovega dela.
Zwitter meni, da predlog preveč poenostavlja vprašanje ugovora vesti, kriterij, kdo se lahko določi za pomoč pri končanju življenja, pa da je zastavljen preširoko. Zdravniki nasprotujejo tudi rešitvi, po kateri je trpljenje, ki ga kot neznosno opredeli bolnik sam, edini kriterij za možnost pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Pleterski je odgovoril, da so se avtorji zakona v lanskem letu srečali z vrsto zdravniških organizacij. »Povsod so bili podani tudi konkretni predlogi, ki smo jih vgradili v osnutek,« je zatrdil.
Z umiranjem se pri vsakodnevnem delu srečujejo tudi medicinske sestre. Članica delovne skupine za paliativno zdravstveno nego in oskrbo pri Zbornici zdravstvene in babiške nege Slovenije Andreja Peternelj je dejala, da so do predloga zakona v njihovi zbornici tako naklonjeni kot nenaklonjeni. Bolj nenaklonjeni so zaradi kodeksa etike dela in predvidenega postopka pomoči pri umiranju, naklonjenost pa izvira iz nemoči, ko spremljajo umirajoče bolnike.
Pomen paliativne oskrbe
Predsednica Slovenskega združenja paliativne medicine Maja Ebert Moltara pa je poudarila pomen paliativne oskrbe, ki podpira telesne, duševne, čustvene in socialne težave bolnikov. Spomnila je, da paliativna oskrba ne zajema le obdobja umiranja, ampak tudi zgodnje obdobje soočanja z dejstvom, da je bolnik neozdravljivo bolan, in žalovanje.
Po njenih izkušnjah bolniki zelo redko uporabijo besedo evtanazija, ob hudih bolečinah pa večkrat rečejo, da se tako ne da živeti. Meni, da je v takih trenutkih treba biti ob bolniku. »Volja do življenja se potem po nekaj urah ali naslednji dan vrne in nimajo več želje po koncu življenja,« je opozorila.
Paliativno oskrbo podpirajo tudi avtorji predloga zakona o prostovoljnem končanju življenja in menijo, da si zasluži čim večjo podporo in čim boljši razvoj. »A dejstvo je, da tudi najboljša paliativna oskrba ne more pomagati prav vsem. In za tiste je na voljo zakon, ki ga predlagamo,« je dejal Pleterski. Predlog zakona tako vidijo kot dopolnitev paliativne oskrbe.
Predlog zakona je že dobil potrebno podporo 5000 volivcev, da ga bodo avtorji lahko vložili v parlamentarni postopek. Pleterski je dejal, da iz interesa skupine državljank in državljanov izhaja, da je treba urediti "družbeni problem", z zbranimi podpisi pa dokazujejo, da podpora zakonu obstaja. Dodal je, da bi bilo sicer mnogo enostavneje pridobiti poslanske podpise pod predlog zakona, a da bi bila zaradi takojšnje politizacije nadaljnja usoda zakona bolj negotova.
