Tine, dolgo ste že kapetan slovenske odbojkarske reprezentance, še dlje v njej igrate. Kaj se je v teh več kot 15 letih spremenilo v slovenski odbojki?
Uf, veliko! Preveč časa bi šlo, če bi šel v vse podrobnosti, ampak moje sanje, ko sem prvič zaigral zanjo, so bile, da bo reprezentanca enkrat na takšni ravni, kot je danes, ko smo redno na evropskih prvenstvih in osvajamo kolajne, da igramo na svetovnih prvenstvih, da igramo ligo narodov... Da smo to dosegli, moramo biti hvaležen vsem, ki so k temu pripomogli. In teh je spet zelo veliko.
Slovenska odbojka je prvič opozorila nase s četrtim mestom mladinske reprezentance na evropskem prvenstvu do 18 let leta 2006 v Kazanu v Rusiji. Iz te generacije sta še danes v reprezentanci tudi Alen Šket in Gregor Ropret, nekateri, kot Matevž Kamnik in Vid Jakopin, so morali kariero končati že prej, v članski izbrani vrsti sta igrala tudi Jan Planinc in Miha Plot.
Že takrat smo dokazali, resda v mlajših kategorijah, da imamo kakovost in da lahko igramo vidnejšo vlogo v evropski in svetovni odbojki. Vendar je bilo treba zelo veliko stvari nadgraditi, zgraditi na novo, izboljšati. Veliko je k našemu napredku pripomoglo tudi to, da smo šli v tujino. S tem se je dvigovala individualna kakovost, zveza nas je začela vse bolj podpirati in resnično smo naredili zgodbo iz ničle do samega vrha, če lahko tako rečem.
Štiri leta so minila od zadnjega svetovnega prvenstva, tudi edinega, na katerem je Slovenija, če seveda izvzamemo mlajše selekcije, do zdaj igrala. Ali je razmerje moči v svetovni odbojki zdaj drugačno?
Razmerje moči niti ne, še vedno je »malo morje« ekip, ki igrajo vrhunsko odbojko. Zavedati se moramo, da je še vedno šest, osem reprezentanc, ki igrajo boljšo odbojko od nas, in naš prvi cilj mora biti, da zmanjšamo to razliko do njih ter svojo kakovost dvignemo na najvišjo možno raven. Odbojka je zdaj hitrejša, postala je bolj fizična, tudi žoga je drugačna. Ob zdajšnji »float servis« ne pride več toliko do veljave, spet je treba začetne udarce izvajati bolj na moč…
Se pravi, da je vrstni red v letošnji izdaji lige narodov, ki so jo osvojili Francozi pod vodstvom Andree Giannija, kar realen?
Dejstvo je, da v ligi narodov letos nismo igrali v polni zasedbi, na vsakem turnirju je kdo manjkal, zato pa je bilo to obdobje dobro za trenerje in tudi za zvezo, da so videli, kdo od teh mlajših igralcev lahko pomaga in na kakšen način. To so stvari, o katerih ne odločam in o njih ne razmišljam. Tisto, kar me zanima, je, kako ekipi pomagati, da igramo najboljšo možno odbojko, vse drugo pa je v rokah trenerja. Trenutno so pred nami Francozi, Italijani, Brazilci, Poljaki, Američani, potem so tu Srbi. To so vse reprezentance, ki na svetovnem prvenstvu lahko pridejo do konca. Odlično so v ligi narodov letos igrali Japonci, že vrsto let dobro odbojko igra Iran, pozabiti ne smemo niti na Kubo, ki je v zadnjih letih ni bilo na velikih tekmovanjih, imajo pa najboljšega blokerja na svetu, dva vrhunska sprejemalca, ki sta mlada, in nasploh zelo fizično ekipo in bo za vsakogar težak nasprotnik.
Pred štirimi leti na svetovnem prvenstvu v Italiji je bila Slovenija dvanajsta, kakšne so njene možnosti na letošnjem?
Še enkrat, zavedati se moramo, da ne sodimo v najožji krog favoritov. Toda že omenjeni Gianni nam je dejal, da naj vedno najprej razmišljamo o tistem, kar se dogaja na naši strani igrišča. Se pravi, da moramo razmišljati le o eni stvari, kako dvigniti raven svoje igre, da se približamo prvim šestim, osmim reprezentancam, ki so med favoriti za kolajne, in to bo naš cilj skozi celotne priprave. Od prvega dne priprav do zadnje tekme na SP mora biti osredotočenost na nas samih in tisto, česar si želim, je, da igramo najboljšo odbojko, ki smo jo sposobni igrati. Vemo pa, da s svojo najboljšo odbojko lahko dosežemo zelo dobre rezultate.«
Ali bi lahko rekli, da je prvi cilj letošnje svetovno prvenstvo končati najmanj v četrtfinalu, končni pa, vsaj za vašo generacijo, uvrstitev na olimpijske igre v Parizu?
Predvsem moramo biti boljši, kot smo bili na prejšnjem svetovnem prvenstvu, zagotovo pa so sanje vsakega športnika olimpijske igre. Na tej poti nam veliko lahko pomaga dober rezultat na svetovnem prvenstvu, zato bomo naredili vse, da izkoristimo prednost domačega igrišča že na letošnjem svetovnem prvenstvu.
V začetku pogovora ste omenili, da je bilo za razvoj slovenske reprezentančne odbojke pomembno tudi to, da ste igralci odšli v tuje klube. Zdaj večina igra v klubih, ki se v svojih državah borijo za najvišja mesta. Ali to pomeni, da to zmagovalno mentaliteto iz klubov prenašate tudi v reprezentanco?
Zagotovo je to res. Če govorim iz svoje izkušnje, lahko rečem, da sem imel tudi srečo, da sem dobil takšne priložnosti. V drugih državah, kot so Italija, Poljska, Rusija, Francija, Turčija, Grčija, Nemčija, če omenim le evropske, v odbojko vlagajo veliko več kot v Sloveniji. Normalno je, da je v teh državah kakovost klubske odbojke na višji ravni, zato je za nekoga, ki želi napredovati, skorajda nujno, da gre v tujino, kjer je več kakovostnih tekem. V začetku je tudi zelo pomembno, da greš v klub, v katerem boš igral, kajti le tako si nabiraš igralne izkušnje.
Ampak tudi vi ste se pred odhodom v tujino nekaj let kalili v domačem prvenstvu, v njem ste dobili prve prvoligaške izkušnje?
Mislim, da je slovenska liga fantastična za mlade igralce, za nekoga, ki raste, ki se uči. Osebno sem imel že pri 14 letih priložnost, da bi šel v tujino, ne vem pa, ali bi to izkoristil v svojo korist, kajti tudi doma sem imel odlično priložnost. Čeprav sem bil še zelo mlad, sem dobil veliko priložnosti v članski ekipi Fužinarja, potem ACH Volleyja. Želim reči, da je slovenska liga dobra odskočna deska, da igralec pokaže svojo kakovost in napreduje, toda ko pride do določene stopnje, je višja raven tujina. To je pot, ki jo mora vsak igralec prehoditi.
Kako velika pa je razlika med vašo generacijo, ki je osvajala kolajne, in mlajšimi, ki so se vam pridružili v ligi narodov?
Dejstvo je, da tem fantom še manjka izkušenj, ampak tudi mi smo potrebovali čas, da smo prišli do te ravni. Veseli pa me, da se borijo na igrišču, da grizejo za vsako točko in nekateri so že dokazali, da si zaslužijo svoje mesto v ekipi. Za kaj več še potrebujejo čas, najprej v domačih klubih, da igrajo pomembne tekme in osvajajo lovorike, potem v tujini, vendar sem prepričan, da so na dobri poti.
Tudi zato, ker se imajo od koga učiti?
To pa jaz težko rečem. Če so pametni, lahko da, lahko pa tudi ne, kar je odvisno od posameznika. Nekateri se hitro učijo, vpijajo znanje, imajo pravo energijo, so pa tudi igralci, ki tega še niso sposobni in potrebujejo več časa. Toda kot rečeno, se za prihodnost slovenske odbojke ne bojim.
