DL: Portret tedna - Boris Bukovec

20.12.2023 | 13:30

Kraj rojstva človeka zaznamuje za vse življenje. Njegova rojstna hiša je bila šola, podružnična šola na Lazah, kjer je bila njegova mama učiteljica. Ko je bil otrok, si najbrž ni mislil, da bo nekoč stopal po njeni poti. Zanimali so ga avtomobili. Rad bi bil dirkač ali pa da bi avtomobile »šraufal«, risal, ustvarjal. Tako ga je pot po končani osnovni šoli odnesla v Ljubljano, saj v Novem mestu takrat še ni bilo srednje strojne šole. Po maturi se je odločil za študij strojništva in končal višjo šolo ter se kot mlad inženir zaposlil. V IMV-ju, kje pa drugje. Upal je, da bo tam risal avtomobile. To mu je za kratek čas celo uspelo, ko je v Novem mestu začelo nastajati terensko vozilo za jugoslovansko vojsko, a je Jugoslavija prehitro razpadla in projekt se je ustavil pri par prototipih.

Boris Bukovec je bil dober učenec. Ponosen pove, da je imel Titovo štipendijo. To je bila dobra štipendija, precej boljša od današnjih. Znašala je toliko kot tedanja povprečna plača, kar je pomenilo finančno samostojnost študenta. Po treh letih službe v IMV je nadaljeval študij. Iz dela. Tako se je takrat reklo, če te je na študij poslalo podjetje. Tekla ti je delovna doba. Ker so drugi študenti že zasedli vsa mesta pri boksu, plavanju in judu, mu je od programov pri telovadbi ostal tek. Ko je profesor telovadbe študentom ponudil izziv, da naj študenti sestavijo ekipo za tek trojk okoli žice in če bodo za njegovo trojko zaostali le toliko, da se on v tem času ne bo uspel stuširati in preobleči, jim ne bo treba več hoditi k telovadbi. Uspelo jim je zaostati manj kot pol ure, a uspelo se jim je tudi okužiti se s tekom. Mirnopečan Iztok Golobič, ki je bil tudi zraven, je v svojem domačem kraju začel organizirati Mirnopeške teke, Boris pa je začel trenirati teke na dolge proge, užival v skupnih treningih s kolegi iz novomeškega atletskega kluba in postavil dolenjski rekord v maratonu. S tem časom zdaj odklepa svoj računalnik, teka pa ni opustil vse do danes. Nazadnje je nastopil na letošnjem novomeškem polmaratonu in v svoji kategoriji zmagal, zmagal pa je letos tudi v skupnem vrstnem redu dolenjskega tekaškega pokala, med svojimi vrstniki, seveda.

Do prve prelomnice v njegovi karieri je prišlo, ko ga je ob razpadu IMV Vladimir Bahč povabil v vodstveno ekipo TPV in mu potem tam kot pomočniku zaupal področje kadrov, kakovosti in pozneje še informatike. Druga prelomnica je bila obisk Marjana Blažiča v TPV, kamor je prišel po podporo za njegovo Visoko šolo za upravljanje in poslovanje, VŠUP. Borisu je ponudil predavateljsko mesto pri predmetu proizvodnja, ta pa je ponudbo sprejel in odšel v pedagoške vode, najprej kot višji predavatelj, po magisteriju in doktoratu na današnji kranjski Fakulteti za organizacijske vede pa tudi kot prodekan za raziskovalno dejavnost. Potem pa so v času županovanja Boštjana Kovačiča v Novem mestu ustanovili URS, Univerzitetno in raziskovalno središče, in Borisa povabil k sodelovanju pri ustanovitvi Fakultete za organizacijske študije, ki je leta 2010 sprejela prve študente, on pa šolo kot dekan vodi od vsega začetka. Prihodnje leto se mu izteče njegov zadnji mandat, potem ga bo nasledila sodelavka, za katero pravi, da je boljša od njega. Čeprav se je letos marca uradno upokojil, bo kakšno leto še predaval in sodeloval pri internacionalizaciji fakultete in uvedbi študija na daljavo.

Ko se je upokojil, si je isti dan kupil staro stensko uro, ki zdaj visi na na steni obnovljene dedkove domačije na Ljubnu in jo je treba enkrat na teden naviti. Tja se bo preselil in začel svojo tretjo kariero. Po inženirskem in profesorskem obdobju je nastopil čas za pastirsko. Redil bo ovce in igral na harmoniko, ki je pred časom zamenjala kitaro, ki jo je kupil v prvem letniku študija in nanjo brenkal na vlaku in ob tabornem ognju. Tudi brigadir in tabornik je bil, tako kot njegov prvi sosed Brane Dolinar. Po junakih stripa iz Pionirskega lista, detektivih z očali, smo jima rekli Naočnik in Očalnik. Še zdaj ne vesta, kateri od njiju je bil Naočnik in kateri Očalnik. Pa politiko se je šel nekaj časa. Pomagal je ustanoviti krajevno organizacijo Zveze socialistične mladine na Drski. Da bi prišli do denarja za delovanje, smo namesto Pionirjevih bagrov podrli sosedovo hišo ob znamenitem topu, kjer so potem zrasli prvi bloki. Pri tabornikih in mladincih je dobil organizacijske veščine, ki so pozneje zaznamovale njegovo poklicno pot in mu bodo prišle prav tudi potem, ko bo pasel ovce. »Žena sicer pravi, da za ovce ne potrebujem doktorata, ampak jaz si to želim,« pravi. In kar si Boris želi, to Boris dobi. No, priznanje vzoren primer ravnanja s človeškimi viri Gospodarske zbornice Dolenjske in Bele krajine za leto 2022, ki so mu ga podelili pred dnevi, ni bil njegov življenjski cilj, a ga je zelo vesel, saj pomeni, da je nekaj v življenju delal dobro.

Članek je bil objavljen v oktobrski tiskani številki Dolenjskega lista

Igor Vidmar