DL: Naša naravna dediščina - Belokranjski zjoti

31.12.2021 | 11:40

Posebnost Velikega zjota so korita za zbiranje jamske kapnice. (foto: A. Hudoklin)

Posebnost Velikega zjota so korita za zbiranje jamske kapnice. (foto: A. Hudoklin)

Belokranjska posebnost slovenske krasoslovne terminologije so zjoti, narečni izraz za jame z velikimi vhodi. Zabeležene lokalne različice imena so tudi djud, džod in zjut. V drugih delih Slovenije so tovrstne jame imenovane kot zijalka, v Suhi krajini pa kot skedenji. Največkrat gre za lažje dostopne jame z vodoravnimi in poševnimi rovi. V katastru jam je vpisanih prek 30 zjotov, večino jih najdemo na močno zakraseli Poljanski gori, podaljšku Kočevskega roga. Vsak ima svojo zgodbo in je na svoj način povezan z bližnjimi domačini, ki so jih občasno uporabljali za različne namene.

Prvi je slavo zjotov v svet ponesel Veliki zjot nad Stražnjim vrhom, potem ko ga je leta 1933 raziskal legendarni raziskovalec hroščev Egon Pretner. Za večjim vhodom, ki se odpira v steni udorne vrtače, se nadaljuje 75 m dolga podzemska dvorana. Zapolnjuje jo obsežen skalni podor do globine 22 m. S stropa na več mestih pronica voda, ki ustvarja kapniške tvorbe, pod močnejšimi curki so štiri lesena korita. Prav neverjetno je, kako dolgo so se ohranila. Dragocena jamska kapnica je verjetno služila pastirjem.

Več zjotov je že v prazgodovini imelo vlogo zatočišč. Eden takšnih je Veliki zjot pri Vinici. Jama se z dvema vhodoma odpira v pečini nad obkolpsko cesto pri Učakovcih. Arheologi so tam našli sledi poselitve iz bakrene in bronaste dobe. Največji belokranjski zjot je na Sebetihu nad Damljem. Navzven zeva s strašljivim vhodom 25 krat 30 metrov. Gre za jamo udornega nastanka z dolgim in strmim skalnim podorom, jamska dvorana se zaključuje z zasiganim breznom na globini 92 m.

Članek je bil objavljen v 46. številki Dolenjskega lista 18. novembra 2021

Andrej Hudoklin, Zavod za varstvo narav

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava