Z naravo se kompromisov sklepati ne da

Čeprav je biodiverziteta ključna podstat za blaginjo, se o njej ne govori, ampak le o gospodarski rasti, opozarja Al Vrezec.
Fotografija: Al Vrezec je dejaven tudi na področju muzejskih razstav in poljudnoznanstvenega pisanja; objavil je več knjig in šolskih učbenikov. FOTO: Petra Vrh Vrezec
Odpri galerijo
Al Vrezec je dejaven tudi na področju muzejskih razstav in poljudnoznanstvenega pisanja; objavil je več knjig in šolskih učbenikov. FOTO: Petra Vrh Vrezec

Biotska pestrost se po vsem svetu zmanjšuje. Živimo v obdobju šestega velikega izumiranja vrst in pri določenih imamo izjemno malo časa, da preprečimo njihovo dokončno izginotje. Potrebni bodo (oziroma bi bili!) ostri ukrepi, ki pa se jim bomo udobja vajeni ljudje težko prilagodili.

Z doc. dr. Alom Vrezcem smo se v pogovoru osredotočili na ptice. Nekateri podatki so alarmantni, številne vrste so v naših krajih že izumrle, nekatere so tik pred tem, pravi doktor bioloških znanosti in docent za področje zoologije, ki je zaposlen kot znanstveni sodelavec na Nacionalnem inštitutu za biologijo in kot kustos v Prirodoslovnem muzeju Slovenije v Ljubljani, kjer je tudi strokovni vodja Slovenskega centra za obročkanje ptičev.

Konec lanskega leta ste v reviji Diversity s kolegico Tino Petras objavili članek z alarmantnimi podatki o pticah pevkah v Evropi. Z analizo podatkov o obročkanju ste ugotovili trende upadanja skoraj celotne evropske avifavne ptic pevk selivk.

Vrste smo opredelili v različne ekološke cehe, na primer: ptice, ki živijo na mokriščih, traviščih, selivke na dolge razdalje, na kratke razdalje, žužkojede ali semenojede ipd. Ugotovili smo, da se v vseh cehih ptic populacije zmanjšujejo. Pričakovali bi, da bi zaradi različnih dejavnikov kakšna skupina upadala, druga pa ne, da bi se, denimo, zaradi intenzivnega kmetijstva zmanjševalo število travniških ptic, gozdnih pa ne, saj je gozdov po Evropi še vedno veliko, čeprav so fragmentirani. Vendar upada vse. Prav šokirani smo bili, kako močan in vseobsegajoč je trend. To pomeni, da so dejavniki ogrožanja ali poslabševanja stanja okolja v Evropi zelo splošni, razpršeni povsod. Druge raziskave potrjujejo, da populacije vrst odprte krajine upadajo bolj kot gozdne, zdaj torej ni več vprašanje, ali bodo, ampak kako hitro bodo izginile ene in kako hitro druge.

Vendar smo opazili tudi nekaj vrst, ki jim gre dobro, še več, zelo dobro. To je problem ekosistemskih sprememb, pri čemer se okolje spreminja tako, da se konkurenčnost specialistov zmanjšuje in začnejo prevladovati generalisti. Tako prihaja do homogenizacije ekosistemov, kar lahko sčasoma privede do tega, da bodo imeli v Skandinaviji enak nabor vrst kot pri nas.

Izgubljamo biotsko pestrost in s tem pomembne funkcije ekosistema. Vsaka vrsta ima neko posebno vlogo, ki je pomembna za celoten ekosistem.

Tokrat smo prvič analizirali dolgoročno zbrane podatke o obročkanih pticah v Sloveniji. Obročkovalci v Sloveniji neprekinjeno že več kot 90 let zbirajo podatke zlasti ob jesenski selitvi in to je eden najdaljših kontinuiranih setov podatkov o biotski pestrosti pri nas. Uporabljamo jih predvsem za ugotavljanje selitvenih poti, zdaj pa smo videli, da jih lahko tudi za ugotavljanje populacijskih trendov v daljših obdobjih.

image_alt
Ne smemo biti egocentrični, da smo središče sveta, smo daleč od tega

Kateri so glavni vzroki za tak alarmanten trend?

Če bi upadale le določene skupine, ki so ekološko specifične, bi vzrok lažje ugotovili. Zdaj pa opažamo, da gre za splošen, a kompleksen preplet vplivov: od podnebnih sprememb do fizičnega uničevanja oziroma degradacije okolja, kar na biodiverziteto še najpomembneje vpliva. Govorim o urbanizaciji in intenzivnem izkoriščanju naravnih virov za potrebe kmetijstva, energetike, gozdarstva in še česa ter s tem povezanih vplivov, kot je na primer onesnaževanje. To so verjetno glavni dejavniki vsaj v Evropi.

Če se dotaknem mokrišč, to so ekosistemsko zelo produktivna območja, ključna za selitve. Za veliko ptic, ki sicer niso mokriščne vrste, so to pri selitvi ključna počivališča, da si na dolgi poti naberejo moči in zalog, če teh mokrišč ni, se sproži veriga uničujočih posledic.

Med drugim smo ptice razdelili na skupini ptic selivk na kratke in dolge razdalje, torej te, ki jeseni odidejo na jug, ter na stalnice. Največje upade smo zaznali pri selivkah na dolge razdalje in pri stalnicah, najmanjše pa pri selivkah na kratke razdalje, ki so očitno najbolj prilagodljive na hitre spremembe. Torej določeni dejavniki močno vplivajo predvsem lokalno, k tem pa je treba pripisati še globalne dejavnike.

Sinice so pogoste obiskovalke ptičjih hičic. FOTO: Shutterstock 
Sinice so pogoste obiskovalke ptičjih hičic. FOTO: Shutterstock 

Katere vrste so najbolj prilagodljive in katere najmanj?

Med prilagodljivimi so črnoglavka, dlesk, siva pastirica, rumenoglavi kraljiček, plavček. To so vrste, ki se premikajo glede na razmere, del populacije se ne seli, drug se seli ali pa se seli oportuno.

Na drugi strani pa so najbolj prizadete mokriščne vrste, trstnice. Na primer tamariskovka, ta ima, denimo, zelo močan upad, kar devetodstoten na leto ob jesenski selitvi. Nato močvirska trstnica pa rečni cvrčalec, pri katerem opažamo okoli osemodstotni upad, kar se pozna tudi na naši populaciji. Na Ljubljanskem barju je bila to v preteklosti precej pogosta vrsta, danes pa ga skoraj ne slišite več.

Skrb vzbuja tudi hitrost upadanja. Izumiranje na splošno poteka razmeroma počasi, ampak zdaj gre precej hitreje. Še pred 20 leti so bile nekatere vrste kar pogoste, danes pa jih ni več. Številni mladi ornitologi si želijo videti določene vrste, pa jih ne morejo več. Denimo jerebica, v okolici Ljubljane je ni več, upadla je po celotni Sloveniji, zdaj je le še nekaj ostankov nekdanje populacije v severovzhodni Sloveniji.

Zakaj tako hitro?

Znova gre za kompleksno kombinacijo vzrokov. Konkretno pri jerebici je teh verjetno več, eden od njih je intenzifikacija kmetijstva. Veliko ptic je žužkojedih. Biomasa žuželk pa se je v zadnjem obdobju v Evropi zmanjšala za 40 odstotkov, kar je ogromno. Govorimo o spreminjanju celotne ekosistemske strukture. Ljudje žuželke pogosto označujejo za nekaj nadležnega, vendar so ključni ekosistemski gradniki. Žuželke izumirajo tudi pri nas, in če omenim le hrošče skarabeje, jih je pri nas izumrlo že 20 odstotkov vrst. To je petina!

Izumiranje ene vrste začne poganjati naslednje po trofičnih ekosistemskih kaskadah – če ni žuželk, ni hrane za ptice. In teh kaskad ne moremo ustaviti na enostaven način.

Velikokrat slišim, da naravovarstveniki zagovarjamo neke utopične ideje, kako je treba zaščititi naravo. Rešitve pogosto predlagajo ljudje, ki ekosistemov ne poznajo in tako ponujajo neke kompromise. V naravi kompromisov ne morete sklepati, ker jih nimate s kom. Mi lahko kompromise sklepamo samo v okviru naših človeških zakonov, ne z naravo. Kompromisno varstvo narave nas je zato pripeljalo do današnjega ne ravno optimističnega stanja, kar je posledica tako slabega poznavanja ekosistemov in biodiverzitete kot brezbrižnosti družbe in z njo politike.

Za to problematiko je deloma kriv tudi izobraževalni sistem, saj iz njega izhaja na področju okoljskega znanja, biodiverzitete pa sploh slabo izobraženo prebivalstvo. Čeprav je biodiverziteta ključna podstat za blaginjo, je v državnih dokumentih le malokrat omenjena. Tam govorijo o gospodarski rasti, zeleni energetiki, o biodiverziteti pa skoraj nič, čeprav je vse odvisno ravno od tega. Šele ko jo bomo začeli postavljati na prvo mesto, se bodo začele dogajati spremembe na bolje. Časa za reševanje teh problemov pa imamo še zelo malo.

Na ravni države se razume, kot da je biodiverziteta problem zgolj enega resorja, pa ni res, biodiverziteta vpliva na vse, na zdravstvo, kmetijstvo, gospodarstvo, energetiko.

Biodiverziteta upada že nekaj tisoč let, odkar je človek začel nadvladovati svet. Mamutov in turov ni več, na te vrste smo pozabili, vendar se ta izumrtja kažejo še danes. Naša generacija je od prednikov dobila le še ostanek. Ptice so lep odraz tega, spremembe na nižjih prehranskih ravneh pa so še bolj drastične. Žal pa za veliko vrst hroščev, metuljev, vodnih žuželk itn. nimamo dobrih podatkov, ker se jih preprosto ne spremlja.

Ptice vsaj vidimo, hrošči pa so za večino nevidna bitja. Posledično se verjetno niti ne zavedamo njihove vloge v ekosistemu.

Hrošči predstavljajo največji del živega, približno tretjino vsega živega na svetu. Ne zavedamo se jih, ker niso tako karizmatični kot ptice. Za ptice imamo zgodovinske podatke, za hrošče ne. Laikom se zdi večina vrst enaka, vendar njihova funkcija ni enaka. Hrošči so vpeti v vse ekosistemske procese, z izjemo primarne produkcije, ki je vezana na rastline: razgrajujejo, so plen, so v vodi, jamah, tudi pri opraševanju sodelujejo. Nekatere vrste živijo tako skrito, da jih tudi raziskovalci težko najdemo, so kot igle v senu. Po drugi strani pa je veliko hroščev tudi škodljivcev, vedno več je tudi tujerodnih vrst. Kot ocenjujemo, pri nas živi okoli 6000 vrst hroščev. Ptic je okoli 400 vrst, gnezdi jih nekaj manj kot 300.

Ptice imajo tudi regulatorno vlogo nadzora nad boleznimi.

Spremenjene temperaturne razmere vplivajo tudi na patogene. Polje zoonoz je zelo široko, zajema tudi ljudi. Z upadanjem biodiverzitete se zmanjšuje razdalja med divjimi živalmi in človekom, nove interakcije med vrstami patogenom dajejo priložnosti preskoka, ki je največkrat zelo drastičen. Ko se zgodi, lahko patogen v novem gostitelju povzroči številne okužbe, hkrati je lahko zelo smrten, s čimer sicer škodi tudi samemu sebi, zato postaja navadno s časom manj virulenten in za gostitelja uničujoč, čemur pravimo koevolucija. Pričakujemo lahko, da bodo epidemije v prihodnosti še pogostejše. Aviarna influenca, virus Zahodnega Nila, covid in še bi lahko našteval. In seveda, tu ne gre samo za epidemije med ljudmi, ampak tudi med živalmi. Vse to je posledica upadanja biodiverzitete, ko ekosistem izgubi svojo tako imenovano regulatorno storitev. Virus je slep, če se mu uspe vezati na novega gostitelja, se bo. Njemu je vseeno, kdo je novi gostitelj. Še enkrat, z naravo se kompromisov ne da sklepati.

Omenili ste urbanizacijo, zdi se, da so se nekatere ptice (in druge živali) dobro prilagodile na nov življenjski prostor.

Urbano okolje je novonastali ekosistem, katerega ključna vrsta je človek, ki nadzira vse, od habitata, gnezditvenih struktur do virov hrane. Zaradi urbanizacije veliko vrst izginja, ker je uničen njihov primarni življenjski prostor, nekatere pa so mesta znale izkoristiti v svoj prid. Med pticami so v mestih uspeli vrane pa galebi – v Ljubljani in še nekaterih drugih mestih jih je čedalje več. Vedeti pa moramo, da so mesta nov ekosistem, ki še ni dokončno oblikovan.

Ker še ni vzpostavljen, vidimo sukcesijo ekosistema kot problem, ker ni ravnovesja med plenilci, plenom, boleznimi, patogenimi organizmi. Se pa to vzpostavlja. Opažamo, da se v urbana središča seli vedno več plenilcev, poleg lisic, kun prihajajo tudi ptičji plenilci, kot so sokol selec, velika uharica, kragulj, ki so začeli namnožene vire hrane – vrane, galebe – izkoriščati. V Helsinkih že gnezdi velika uharica, v Berlinu so kragulji, v Bruslju sokol selec, ki gnezdi tudi na katedrali. Ekosistem vzpostavlja svoje ravnovesje oziroma strukturo.

Urbani ekosistem je zelo specifičen, prvič, selektiven je do vrst, ki se v njem lahko naselijo, drugič, naseljujejo ga tudi tujerodne vrste. Mesta so zaradi betona idr. bolj topla, zato omogočajo preživetje nekih izvorno južnih vrst, v Ljubljani je, denimo, populacija jesenovih škržadov. Problematično je, da urbanizacija povzroča homogenizacijo ekosistemov. Ti so si podobni povsod, z manjšimi razlikami. Tako v Helsinkih kot v Ljubljani bo favna zelo podobna. S tem novim ekosistemom se ukvarja urbana ekologija, ki pri nas še ni najbolj razvita.

Izumiranje ene vrste začne poganjati naslednje po trofičnih ekosistemskih kaskadah. In teh kaskad ne moremo ustaviti na enostaven način. FOTO: Enej Vrezec
Izumiranje ene vrste začne poganjati naslednje po trofičnih ekosistemskih kaskadah. In teh kaskad ne moremo ustaviti na enostaven način. FOTO: Enej Vrezec

Letos spremljamo tudi nekaj ptic, ki so sicer selivke na dolge razdalje, vendar so ostale v Sloveniji. Zakaj se to spreminja in ali bo tega vedno več, da se bodo selivke spreobrnile v stalnice?

V Nemčiji so pri taščicah ugotovili, da obstajata dva genotipa, genotip selivke in genotip stalnice. Selitev ni tako samoumevna, kot se zdi. Sproženi morajo biti fiziološki procesi, ki so hormonalno regulirani. Pri selivki se sproži hiperfagija, obilno hranjenje, ki je priprava rezerv za pot. Sproži se efekt selivske nespečnosti, saj večina selitev poteka ponoči.

Pri vrstah, kot je bela štorklja, ki je načeloma selivka na dolge razdalje, pa stvari še niso povsem pojasnjene, vendar opažamo povezanost z viri hrane. V ostrih zimah veliko stalnic pogine, v milejših zimah – in zdaj imamo zaradi podnebnih sprememb vse milejše zime – pa so stalnice ob koncu zime prve na gnezdiščih, zasedejo najboljša mesta, prej začnejo gnezditi, nimajo izgub pri selitvi in tako v tekmovanju premagajo selivke. V populaciji se začne vse bolj izražati genotip stalnic. Pri štorkljah smo še zelo na začetku tega procesa, ko je nekaterim osebkom uspelo preživeti zimo tu, večinoma ob antropogenih virih hrane, in zatem tudi uspešno gnezditi.

Do nedavnega je veljalo prepričanje, da imajo za selitev nezmožne štorklje neke prirojene defekte, vendar so našli primere, ki temu nasprotujejo. Neka štorklja iz Nemčije se je na selitvi izgubila, kar pri mladih pticah ni redko, in se je ustavila na severnem obrobju Alp. Ljudje so jo hranili in spomladi je odletela nazaj na gnezdišče, naslednjo jesen pa se je normalno odselila v Afriko. Torej je bila ptica zdrava in uspešna. Morda gre tako pri štorkljah, ki ostanejo doma, za osebke, ki nenamerno testirajo preživetje. Če preživijo zimo tu, so v prednosti pred selivkami. Pri nas ta trend neselitve še ni zelo očiten, je pa v Španiji. Vendar to ni omejeno le na štorklje, lep primer so tudi kraljevi orli na Madžarskem, kjer se je izoblikovala neselitvena populacija. Orle je sicer pri selitvi ogrožal krivolov.

Menim, da gre za normalen evolucijski proces, spremembe živali prisilijo, da se začnejo prilagajati. Če se ne, izumrejo. A žal so prilagoditve bolj izjema kot pravilo.

Katerim pticam v Sloveniji najbolj ogrozi izumrtje?

Pri nas je že nekaj vrst izumrlo, na primer južna postovka, planinska vrana, veliki srakoper. Govorimo o gnezditvenih populacijah.

Zadnjo možnost, da še lahko vidimo oziroma rešimo vrsto, imamo pri velikem škurhu, ki gnezdi na Ljubljanskem barju in na Cerkniškem jezeru. Gre za edino populacijo na Balkanskem polotoku oziroma v JV Evropi. Lani je na Barju uspešno gnezdil samo en par. To pomeni, da je populacija v zadnjih izdihljajih. Naši škurhi prezimujejo na obalah Maroka. Že med potjo se jim lahko kaj zgodi, nedavno pa smo na Barju našli poškodovanega škurha, ki je bil ustreljen. Ljubljansko barje je, kljub temu da je krajinski park, zelo ogroženo območje, po eni strani ga ogroža urbanizacija, po drugi kmetijstvo, po tretji obiskovalci. Pogosto vidim, da imajo ljudje na Barju spuščene pse. Psi so plenilci, ki lahko morebitna talna gnezda uničijo ali pa odvrnejo ptice, da gnezda zapustijo.

Lanski par škurhov je zanesljivo vzgojil dva mladiča. Ugotovili smo, da takoj po izvalitvi mladičev samica družino zapusti, kam odide, ne vemo, za mladiče skrbi samec. Do pred kratkim smo menili, da škurhi potrebujejo samo nepokošene travnike, da se mladiči lahko skrivajo, vendar smo ugotovili, da se prehranjujejo na pokošenih travnikih. Škurhi so vrsta borealnih travišč, kjer je trava majhna. Pred deset tisoč leti so veliki rastlinojedi vzdrževali te travnike, danes jih ni več. Če želimo škurha zadržati, bodo potrebni rigorozni ukrepi pri upravljanju teh travnikov, saj je naša populacija, edina na Balkanskem polotoku, tik pred izumrtjem.

Enako slabo se godi črnočelemu srakoperju, ki je bil zelo številen po kulturni krajini, tudi na Barju so gnezdili, danes je le še nekaj parov v Vipavski dolini in okolici Krakovskega gozda. Problem je upadanje žuželk, saj gre za žužkojedo ptico, škodi mu intenzivno kmetijstvo, slabo pa poznamo, kaj se mu godi ob selitvah.

Po drugi strani pa opažamo vrste, ki so pri nas kot gnezdilke izginile, a se zdaj vračajo, na primer zlatovranka. Morda se je na jugu nekaj pozitivno spremenilo v ekosistemu, saj se vrsta znova širi na Hrvaškem in v Italiji. Na Hrvaškem jim pomagajo z gnezdilnicami, saj zlatovranka sicer gnezdi v duplih.

Pri nekaterih vrstah pa se samo na prvi pogled zdi, da jim gre dobro, takšna je na primer koconogi čuk. V primerjavi s škurhom je številen, nekaj sto parov je pri nas, vendar se na leto populacija zmanjša za dva odstotka. Podobno je po vsej Evropi. Varstvo te vrste otežuje njen nomadski značaj. Odvisna je od prehranskih razmer, lovi male sesalce, o katerih pa vemo, da njihovo število niha. Samica čuka tako lahko gnezdišče v gozdovih na višjih nadmorskih višinah iz leto v leto »premakne« za tisoče kilometrov. Ptica tako zamenja državo, zato je za njeno zaščito nujno mednarodno sodelovanje. Napovedi kažejo, da bo koconogi čuk izginil iz naših gozdov in bo obstal le v višjih predelih avstrijskih in švicarskih Alp, kar je posledica podnebnih sprememb.

Da bi ga zaščitili, moramo ohraniti više ležeče gozdove borealnega tipa. To pomeni spremembo gospodarjenja z gozdovi, kjer bi moralo biti prioriteta ohranjanje biodiverzitete.

Vse to so družbeni razmisleki. Odločiti se bomo morali, kaj želimo. Ukrepi bodo morali biti zelo rigorozni, potrebna bo močna politična volja. Politika, ki jih bo uvedla, bo na naslednjih volitvah zagotovo poražena, saj bodo za ljudi pomenili krčenje njihovega življenjskega standarda. Temu se ne moremo izogniti, če želimo preživeti. Bojim pa se, da se ljudje ne bomo zmogli odreči luksuzu, ki smo se ga navadili, saj smo ujeti v idejo o nenehni gospodarski rasti. Vendar je to utopija, ki bo lahko uspevala še nekaj deset let. Zato priznam, da se za naše potomce zelo bojim.

Vrtinec
Vrtinec

Preberite še:

Komentarji: