Zakaj se obnovljiva energija uveljavlja tako počasi

Sistemi obnovljivih virov energije se zanašajo na naravne vire. To so sončna svetloba, veter, voda, zračni pritisk, toplota – viri, ki niso stabilni in so posledično nepredvidljivi. To je velika slabosti, ki zavira uveljavitev tehnologij za izkoriščanje obnovljivih virov energije.

Na primer sončni paneli; ti svojo učinkovitost izgubijo v oblačnih dneh. V brezvetrju vetrne turbine energije sploh ne proizvajajo. Hidroelektrarne so posredno odvisne od padavin, ki ustvarjajo reke. Brez zadostnega vodnega pretoka se proizvodnja energije pri takih elektrarnah ne more vršiti.

Vsej nepredvidljivosti stojijo nasproti tradicionalni viri energije.

Postavitev objektov za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov zahteva velike finančne stroške. Vgradnja vetrnih turbin, sončnih kolektorjev in hidroelektrarn je razmeroma draga, ne le finančno, ampak tudi infrastrukturno ter okoljsko. Postavitev energetskih objektov, ki bodo proizvajali obnovljivo energijo, običajno zahteva vnaprejšnjo naložbo za izgradnjo (odkup parcel za postavitev vetrnih elektrarn, vodnih zbiralnikov). Prav zaradi teh stroškov je veliko naložb zamujenih, odloženih ali celo prekinjenih. Spomnimo se projekta nadaljnje izgradnje vetrnic na Volovji rebri. Hidro in vetrne elektrarne imajo še visoke stroške vzdrževanja, kar pa ne velja za solarne elektrarne. Toda tudi investicija v le-te je draga. Na ravni posamezne hiše celo tako draga, da si jo običajno gospodinjstvo (kljub povrnitvi vložka v določenem časovnem obdobju) težko privošči.

Tehnologije za izkoriščanje obnovljivih virov energije so na trgu še zmeraj relativno nove. To pomeni, da se še razvijajo in da jim primanjkuje učinkovitosti. Zaradi tega so stroški namestitve in vzdrževanja takšnih objektov dokaj veliki. To povzroča težave z donosi oziroma zaslužki, ki se ne povrnejo tako hitro kot pri proizvajanju energije iz tradicionalnih virov. Ker pri nekaterih tehnologijah proizvodnja energije zelo niha, je potrebna še dodatna naložba v zbiralnike energije - spet dodatna izguba denarja.

Potrebno si je naliti čistega vina. Proizvodnja zelene elektrike v velikem obsegu je za okolje praviloma zmeraj škodljiva. To velja za velike objekte, naložbe regionalnega in državnega pomena in ne za majle osebne investicije. Potopitev dolin za namen proizvodnje energije iz vode lahko vodi v pravo opostošenje vodnega ekosistema. Izgubo habitatov, ki bi jo v Sloveniji utrpeli reka Mura in Nadiža, bi bilo težko izmeriti in na račun proizvodnje elektrike še težje upravičiti. Na ekosistemu svoj pečat tudi vetrne elektrarne puščajo. Da srednje velika vetrnica lahko sploh stoji, potrebuje med sto in dvesto kubičnih metrov veliko betonsko sidrišče. K temu je treba dodati še ogromne količine železa in lubrikantov, vrtenje pa ogroža nekatere ptice. Umeščanje objektov za proizvodnjo zelene energije preprosto zahteva preveč prostora.

Kaj pa siva, jedrska cona?

V srednjeročni prihodnosti načrtovani fuzijski reaktorji? Povprečno velika jedrska elektrarna proizvede na 260 hektarjih približno 1000 megavatov energije, sončna elektrarna na enaki površini pa 200 megavatov. Enako je z vetrom. 2-megavatna turbina zahteva 1,5 hektarja prostora, v enaki količini prostora bi jedrski objekt lahko ustvaril 850 megavatov. Odgovor leži na dlani. Pa je lahko tudi rešitev?

Novo na Metroplay: Ko se govori o hierarhiji, je že prepozno | Bine Volčič in Žiga Faganel