“Ja, rabimo soliden muzej tega jugoslovanskega bankrota! Temelj režima je bilo nasilje, ki ni moglo obvladati resničnosti, s tem nasiljem pa je potopilo samega sebe! Predlagam, da čimprej ustanovimo Muzej Jugoslavije!” je v oddaji Beremo pozval zgodovinar Jože Dežman.
V tokratni oddaji Beremo je voditelj Metod Berlec gostil zgodovinarja in direktorja Muzeja novejše zgodovine Jožeta Dežmana. Govorila sta o škandaloznem odnosu trenutne vlade do muzejalstva in ukinjanju Muzeja slovenske osamosvojitve. Dežman se sicer posveča tudi področju reševanja vprašanj prikritih množičnih grobišč. Je avtor številnih člankov ter knjig. Pogosto gostuje na Radiu Ognjišče in je gost na številnih znanstvenih srečanjih doma in na tujem, kjer je imel več predavanj o travmatični polpretekli slovenski zgodovini. Zadnji dve leti je bil ponovno direktor Muzeja novejše zgodovine Slovenije. Znan je tudi po tem, da pove, kar misli. Uvodoma je Berlec spomnil prav na nedavno ukinitev Muzeja slovenske osamosvojitve pod krinko združitve Muzeja osamosvojitve in Muzeja novejše zgodovine Slovenije ter ustanovitve Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije.
Berlec: “Vas je ta vladna odločitev kaj presenetila?” Dežman: “Človek ni presenečen, če ve, da gre za dolgoročen proces. Gre za “širšo marelo” oziroma “pokrov kučanizma”, nove oblike poskusa terorja.” Ob tem je izpostavil nekaj dogodkov, kot so: odlikovanje Pleterskemu, Bavconu, odlikovanje Ertlu, pogreb Janeza Zemljariča, poklon Borisu Kidriču, imenovanje Titove ceste. Prepričan je, da gre za podobne načine sramotenja demokratične in samostojne Republike Slovenije kot v primeru ukinitve Muzeja slovenske osamosvojitve. Gre za provokacije. Dežman: “Ta gesta sodi natanko k temu, kar je župan Zoran Janković dejal na sv. Urhu za praznik Vseh svetih lani: “Pustite nam svetlo zgodovino”. Kako? Skrunite mrtve, žive, zganjate apartheid, zganjate rasizem. In kaj je apartheid? Da se o tej zadevi sploh ni mogoče razumno pogovarjati!”
Spomnil je, da imamo ministrico za kulturo Asto Vrečko, “ki je revica in opravlja razne evidence, nima kakšnega pomembnejšega “znanstvenega volumna”, delala je v proletarsko-punkovskem klubčku. In očitno je odgovornost do oblasti, ki jo kot ministrica ima, zanjo preveč. Način, kako so se zadeve lotili (tega ni naredila sama, pogojno pismenih in oblastno omamljenih ljudi v njeni bližini kar mrgoli) – izvedli so izjemen skok v prazen bazen,” je prepričan Dežman, ki je v nadaljevanju pojasnil, da je ime novega muzeja “nekakšen monstrum” in “popolna neumnost”. V enem imenu sta pojma “novejša in sodobna zgodovina”. Zgodovinar: “Najbolj nazorno – to je tako, kot bi imeli muzej za “šajtrge” in “karjole”. Gre za neumnost, hkrati pa se v imenu briše “osamosvojitev”. Še hujši kriminal pa bo ropanje ustanovnega premoženja muzeja slovenske osamosvojitve.”
Treba se je zavedati tega, kaj republika Slovenija pomeni, kaj je vrednotno središče naroda!
Kot tretjo zadevo pa je izpostavil “apartheid”. Dežman: “Kako je mogoče, da so po nekaj dneh razprav, debat ukinili tudi Muzej novejše zgodovine Slovenije, torej zgradbo, ki bi vsak čas imela 75 let. Gre za stavbo, ki je prva usmerjala muzejstvo iz revolucije v republiko, v demokracijo.” To je ropanje zgodovine. Gre za iluzijo, ki se je pokazala leta 2009 kot odziv na odkritje rova sv. Barbare, ki je bil “pošasten”: poimenovanje Titove ceste, poskus ukinitve Komisija za reševanje vprašanj prikritih grobišč. Dežman: “Sedem let je trajalo, da so “kučanisti” dopustili izkop in pogreb teh žrtev.” Navedel je še primer izkopa iz brezna pod Macesnovo gorico, ki ga je država sicer uredila … Težava pa je v tem, da se skuša bratomorni zločin, 3200 po vojni pomorjenih, zamolčati. Gre za sindrome, kamor spada tudi ukinitev Muzeja slovenske osamosvojitve.
Namen je diskreditirati in uničiti osamosvojitelje, zlasti Janeza Janšo, ki je Slovenijo popeljal v največjo vojaško zmago, ki je bil trikratni predsednik in dvakrat predsedoval Svetu EU. Janša je po vseh razumnih parametrih največji slovenski politik vseh časov. Dežman: “Mi pa se ukvarjamo s tem, kako ga diskreditirati z antijanšizmom! To so popolne norosti!” Dotaknil se je tudi mizernega poslovanja ministrice Vrečko (uradništvo se je šele sedaj vključilo v procedure, iščejo pravnike itd.). Ključno pri vsem pa je, da gre za vladno odločitev. “In ta vlada je s pogrebom Zemljariča in s koalicijo z Jankovićem podpisala pakt s hudičem za vrnitev v stalinizem. Gre za zavedanje tega, kaj Republika Slovenija pomeni, kaj je vrednotno središče naroda.” Dežman je dejal, da bi se morali zavedati realnosti. Po dvesto letih spopadov večina človeštva živi v nacionalnih državah in večina živi v kapitalizmu ter pluralni demokraciji, kar se kaže kot uspešna ureditev.
“Obljubo svobode narodov v okviru lastne države je izpolnilo šele duhovno in politično gibanje, ki je v štirih letih 1987–1991 izvedlo program nacionalne osamosvojitve od ideje, do njene ustavne in državne veljave, v domačem in mednarodnem pravu,” je Dežman citiral Jambreka. Zgodovinar je prepričan, da se mora osamosvojitev začeti uveljavljati v javni zavesti, v programskih izhodiščih nacije, da začnemo republiko postavljati v prostor, v poimenovanje ulic. Dežman: “Kje je Republika Slovenija v tem procesu? Kje so ulice in trgi plebiscita? Spomenik osamosvojitve? Zmagi v vojni za Slovenijo? Zakaj ne bi vse enote imele domicilov po občinah? Jaz verjamem, da je najboljši upor proti temu zaničevanju in napadu in tej boljševistični, leninistični, titoistični, kučanistični rekonkvisti, ustvarjalnost. Naredimo nekaj, da bo ta republika živo, sočno tkivo, ki nam bo nekaj pomenilo …”
“Kipec Jožeta Pučnika na Brdu je premajhen za njegovo veličino. Dajmo se zavedati, da bomo veličino in volumen tega dogajanja dosegli takrat, ko bo ta zgodovina z nami živela, ko bo kreativno predelana. Spomin na to veličastno, zmagovito obdobje ni dovolj živ.” Berlec se je v nadaljevanju dotaknil oživljanja jugonostalgije v zadnjem času, oživljanja partizanske mitologije, propadlega socializma ter udbovskih metod tajnega sledenja itd. Berlec: “Kako je mogoče, da se leta 2022/2023 soočamo s to bizarno situacijo?” Dežman je prepričan, da takšen sistem ne more uspeti. Gre za poražence, ki želijo biti zmagovalci. Milan Kučan je samo “rešil svojo kožo”, vendar pa z osamosvojitvijo ni nikdar resno mislil. Gre za zgodovinskega poraženca, ki poskuša zadeve reševati s svojo nostalgijo … V resnici pa se je prvi odrekel svoji partiji, principom itd. Zato imamo na eni strani zgodovinske zmagovalce in na drugi poražence. Dežman: “In gojiti iluzijo, da lahko poraženca spremeniš v zmagovalca, je narobe!”
Berlec: “Kako pa gledate na idejo, da bi bil namesto Muzeja osamosvojitve Muzej Jugoslavije?” Dežman: “Ja seveda, mi potrebujemo muzej komunizma, da se pokaže vso realnost tistega časa! To je sistem, ki se je zrušil sam vase. Tega ljudje nočejo razumeti – da je partija zlorabila partizane za državljansko vojno, kot je poudaril tudi Jože Možina. In to, kar mi odkrivamo, je bratomorni zločin, ki ga je partija povzročila – 70, 80 tisoč zaprtih, interniranih, na prisilnem delu vse do leta 1950. Ampak kljub vsemu je bila izgubljena verska vojna, izgubljena vojna proti podjetništvu, proti privatni lastnini, proti zatiranju svobode misli in duha. Da, potrebujemo soliden muzej tega jugoslovanskega bankrota! Temelj režima je bilo nasilje, ki ni moglo obvladati resničnosti, s tem nasiljem pa je potopilo samega sebe! Predlagam, da čim prej ustanovimo Muzej Jugoslavije!”
Dežman je prepričan, da je samostojna Slovenija “eksplozija ustvarjalnosti” tako na športnem kot vseh ostalih področjih. Šele demokratična ureditev je zares odprla vrata, da se “slovenski genij, ustvarjalnost, svobodna tekmovalnost, sproščenost” uveljavi tako, kot se v socializmu ni mogla. Dežman sicer občuduje optimizem, ideje Levice (gre za nekakšno rekonkvisto), po drugi strani pa se mu zdi zadeva smešna. Dežman: “Stvari so že veličastno pogorele, še ni bilo obdobja, da bi delovale. Jaz ta optimizem spoštujem, ne vem pa, zakaj se je treba ponovno zaleteti v zid.”
Prepričan je, da sta tako Levica kot Robert Golob (s svojim veličastnim levjim skokom) bankrotirana roba. Dežman je prepričan, da se v Sloveniji bije boj za narodovo dušo in da na tem področju nismo edini. Ali bodo prevladali neki sentimenti, ki zagovarjajo sovraštvo, nasilje in zločin ali pa se bomo podali v konsenzualno obdobje. Ključno je, da se zavemo, da je bilo obdobje osamosvajanja tisto, ko je cvetel dialog, vključevanje, kar je dokazal tudi Lojze Peterle, ko je vodil tedanjo vlado. To bo Slovenijo pripeljalo na bistveno višjo raven, kot je danes. Treba je narediti kulturno spremembo, konec ideološkemu rasizmu!
Domen Mezeg