Hrana v prihodnosti

Kaj bomo jedli čez 50 let?

Marija Šelek / Zarja Jana
10. 10. 2021, 08.02
Deli članek:

Medtem ko se ob podobah ljudi z Madagaskarja, ki umirajo od lakote, jedo surove liste, kaktus in kobilice, tresem od sramu in obupa, se na drugi strani s preveč napolnjenimi želodci pogovarjamo o hrani, ki »raste« v laboratorijih. Bo vsaj ta odrešitev?

Shuttestock
Vizionarji hrane vidijo celo možnost, da si bomo v daljni prihodnosti kos mesa lahko vzgojili doma. A najprej bo to v domeni tistih z največ kapitala.

Za zdaj verjetno bolj obet zaslužkov v prihodnosti, saj so se investicije v prehranske inovacije strmo povzpele. Saj veste: tisti, ki bo nadzoroval hrano, bo vladal svetu. Kako bomo v prihodnosti nahranili deset milijard ljudi, ne da bi še bolj uničili planet? Tudi o tem so razpravljali na konferenci o prihodnosti hrane v okviru 60. obletnice Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani.

Britanska znanstvenica, raziskovalka prihodnosti hrane dr. Alexandra Sexton, ki se med drugim ukvarja z visoko tehnološkimi alternativami mesnih in mlečnih izdelkov, meni, da je prav razvoj inovativnih prehranskih tehnologij nujen za trajnostno proizvodnjo hrane. Opozarja, da ne smemo zgolj zmanjšati živinoreje in predelave mesa, temveč ju zamenjati – v dobrobit tako okolja kot živali.

Churchill je že leta 1931 o prihodnosti hrane dejal, da bomo ubežali absurdu vzreje celega piščanca (ko pa nato pojemo zgolj prsi ali krila) tako, da bomo vzgojili te dele samostojno s pomočjo primernega sredstva. Ko je leta 2013 Bill Gates izjavil, da je hrana pripravljena na inovacije, in seveda v to tudi investiral, se je kolesje zagnalo.

Pleskavica za tisoč evrov

Izdelki iz rastlinskih beljakovin (iz rastlinskih sestavin ali gob, kot je npr. tofu) so že nekaj časa na trgu, tisti iz laboratorija – ki nastajajo iz celičnih linij – pa so za navadnega potrošnika predragi. Burger z laboratorijsko vzgojenim mesom, ki so ga strokovnjaki živilskih podjetij pokušali pred televizijskimi kamerami, je stal tisoč evrov. Teksturo mesa v njem so pohvalili, okusa pa ne.

Tehnologija je seveda napredovala, pri čemer ima še vedno težave s proizvodnjo velikih kosov mesa, kot so piščančje prsi. Sicer obstajata dve tehnologiji za izdelavo mesa: pri prvi vzgojijo živalske celice v rastnem sredstvu – torej meso nekako zraste, drug način pa je s pomočjo fermentacije, za kar ne potrebujejo živalskih celic, ampak mikroorganizme, ki so genetsko programirani, da proizvajajo beljakovine. Na primer, podjetja že uporabljajo fermentacijo, da ustvarijo kravje mleko brez krave. Zelo poenostavljeno povedano, »odtisnejo« sekvenco DNK krave in jo vstavijo v kvasovke, ki fermentirajo sladkor in ustvarijo mlečne proteine, nato skupaj z rastlinsko maščobo ustvarijo mleko, ki je brez laktoze.

Prelomno leto 2035?

Zakonsko je v laboratoriju vzgojeno meso dovoljeno le v Singapurju, je pa trenutno tovrsten zrezek še vedno bolj obljuba kot stvarnost. »Kdaj bodo dostopni v običajnih trgovinah, je težko napovedati, saj nad proizvodnjo oziroma razvojem teh izdelkov bdijo zasebna podjetja, ki nerada razkrivajo informacije. Napovedi za tak preboj so bile že za leto 2018, a se to ni uresničilo, v naslednjih petih letih pa bi se ti izdelki lahko pojavili v nišnih trgovinah oziroma restavracijah. Leto 2035 je kar ambiciozna napoved,« je povedala Alexandra Sexton.

Pri tem je treba upoštevati, da v Evropi najbrž z odobritvijo ne bo šlo tako gladko, saj ima Evropska unija eno najstrožjih zakonodaj za novo hrano. Tako se pri nas nekateri (predvsem okoljsko motivirani mladi) še ne morejo veseliti, da bi kaj kmalu lahko ugriznili v laboratorijsko meso; nekateri si bodo pa ob tem oddahnili. Tako vzgojeni hrani se bodo siloviteje upirali predvsem v državah z dolgo tradicijo kulture hrane, kot sta Španija in Francija, meni britanska raziskovalka.

Slovo od kmetov in živinoreje?

Hrana prihodnosti je seveda zamikala podjetja v Silicijevi dolini, kjer menijo, da bo trg rešil vse (investicije v alternativne proteine so dosegle rekordne tri milijarde dolarjev), pri čemer znanstvenica opozarja, da moramo gledati dlje, saj so nas ravno trg in živilske korporacije pripeljali do zmešnjave, v kateri smo.

Alexandra Sexton pravi, da bodo novi načini proizvodnje hrane priložnost predvsem za kmete, ki pridelujejo žita, grah in sojo. Kakšen pa je obet za kmete v tako imenovanem celičnem kmetijstvu? Nekateri menijo, da bi bila lahko to priložnost za majhne kmetije (verjetno majhne v svetovnem merilu), saj za to, da za rast mesa uporabiš živalske celice, ne potrebuješ veliko krav.

Kot potrošnike nas seveda zanima cena takih izdelkov in ali bo tako meso zdravo oziroma dovolj hranljivo. Glede cen proizvajalci napovedujejo, da bodo padale z naraščanjem potrošnje.

Ogabno?

Ali bi ljudje navdušeno planili po celičnem mesu, je veliko vprašanje, vse je odvisno od tega, ali nas bodo uspeli prepričati o bolj etičnem ravnanje – če bomo jedli meso iz laboratorija, bo umrlo manj živali, preprosto. A če se nam takšno meso ne bo zdelo okusno oziroma se nam bo sama ideja o mesu, ki ga obravnavamo kot visoko tehnologijo, gnusila, bo zelo težko.

Druga težava je, da proizvodnji laboratorijskega mesa težko rečemo ekološka, saj zanjo (za zdaj) porabijo veliko energije. Prav tako raziskovalka opominja, da če se znebimo živinoreje in jo nadomestimo s pridelavo druge monokulture (npr. soje), povzročimo druge težave – onesnaževanje s pesticidi, slabšanje kakovosti zemlje …

Veliko čudežev na dan

To, da nahraniš milijonska mesta, je čudež, pravi Carolyn Steel, ki je na Cambridgeu študirala arhitekturo, zdaj pa se ukvarja z raziskovanjem hrane. Lani je izšla njena knjiga o tem, kako bo hrana rešila svet, v preteklosti so jo razglasili tudi za vizionarko 21. stoletja. »Vsako leto zaradi širjenja kmetijskih površin izgubimo 19 milijonov hektarjev deževnega gozda! Pa hrane sploh ne cenimo! Ogromno je zavržemo, po drugi strani imamo na enem koncu sveta preobilne ljudi, na drugem pa umirajo od lakote. Kaj bomo naredili?« se sprašuje Steelova, ki hrane prihodnosti ne vidi samo v laboratorijih. Ravno nasprotno: iz izkušenj preteklosti, ko so odločevalci in modreci (Aristotel) tistih časov zapovedali majhna mesta, ki morajo biti s hrano samooskrbna – spodbujali so partnerstvo med mestom in podeželjem – bi se morali učiti. Zopet bo treba polja pripeljati bliže k mestom ali celo v mesta. »Hrana oblikuje nas in našo pokrajino. Hrana, ki jo postavimo na mizo, ima globalne posledice. Vsakokrat, ko jeste za mizo, jeste del narave. Moramo vzpostaviti ravnotežje z naravo in se vprašati, kam gremo. Tehnologija je odgovor, ampak na kakšno vprašanje? Glavno vprašanje mora biti: Kako hočemo živeti? Kaj je dobro življenje in kako bo tako življenje podprto s prehranskim sistemom?«

Hrano moramo zopet bolj ceniti

Najpomembneje je, da začnemo spet ceniti hrano, meni Carolyn Steel. »Zgodovina kaže, da nas težke razmere v družbi prisilijo, da sami pridelujemo hrano (London leta 1940, ameriški Detroit po propadu industrije teži k samooskrbi z zelenjavo), tudi v trenutni epidemiji se je pokazala pomembnost sosedskih odnosov in kuhanja doma. Ohranjati je treba infrastrukturo, odpirati tržnice z lokalno pridelano hrano – v kmetijstvu poteka velika revolucija, ki vrača organsko. Kmetovati moramo z naravo in ne proti njej. Seveda moramo zmanjšati porabo mesa, vendar je tudi živina pomemben del ekosistema (živali s pašo oziroma hojo izboljšujejo kakovost zemlje) in v mesta je treba vključiti podeželje.«

Slaba hrana – slaba družba

Kakšna bo torej hrana v prihodnosti? Kaj se bo zgodilo čez 50 let? »Neki futurist je dejal, da bomo jedli hitreje in ceneje, jaz pa menim, da bomo imeli oboje – na eni strani bo umetno proizvedena beljakovinska hrana, s čimer nimam nikakršnih težav, a me hkrati skrbi, ali bo to dobro za naše zdravje. Gre le za visoko predelano hrano, ki v našo prebavo vnaša kaos. Programirani smo, da jemo meso, in sama bi ga rada jedla manj, ampak alternativno meso

Poleg tega bi se po njenem mnenju morali vprašati, kdo bo s tako proizvedeno hrano koval nepredstavljive dobičke. »Sem proti temu, da bodo to proizvajale mega korporacije. Prav tako se moramo izogibati opredelitvam, da je zelenjava dobra za okolje, meso pa slabo. Tudi nekatera zelenjava je lahko slaba! Treba bo iskati ravnotežje med dobrim in slabim. Dobra družba je tista, v kateri vsi jedo dobro.«

VSI moramo ukrepati

Zato se bo treba vrniti h koreninam in se zopet učiti deliti, se tako rekoč družiti okoli ognja oziroma domače mize, je prepričana Carolyn Steel. »Kdo pa nadzoruje prehranjevalni sistem danes? Mega korporacije. Politiki se iz hrane umikajo, ker nočejo biti odgovorni zanjo. Radi bi jo ohranili poceni, medtem pa imamo v Veliki Britaniji že težave z višanjem cen hrane in celo pomanjkanjem. Zato bomo morali VSI prevzeti pobudo. Vsakokrat, ko kupiš hrano, spreminjaš svet. Zato moramo jesti dobro, biti aktivni, se politično angažirati, saj ne smemo dovoliti, da nam korporacije uničijo svet. Industriji hrane zaradi zaslužkov ni v interesu, da se potrošnja hrane zmanjša, tako ravnanje se lahko konča zgolj in samo z intervencijo vlade. Vsak od nas se je dolžan informirati, biti politično aktiven in kupovati kakovostno hrano, ki je lokalno pridelana. V prihodnosti bi rada videla več sosedskega in bolj poseljeno podeželje.«

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

zarja jana
naslovnica