Seviqc Brežice 2023: Intervju z Ensemble Tacet

3.8.2023 | 09:30

Z Ensemble Tacet, ki ga sestavljajo tri sijajne mlade slovenske umetnice in ki nastopi na gradu Bogenšperk v sredo, 16.8.2022 v okviru festivala Seviqc Brežice, smo pripravili intervju.

Kako izgleda vaš običajen dan, ko niste na potovanju?

Mojca Jerman: Urniki glasbenika se zelo razlikujejo, glede na to ali si ravno sredi projekta, kjer si cel dan z doma, ali pa je tvoje delo v samoti, kjer se cele dni pripravljaš na projekte. Tako, da bi rekla, da običajen dan skoraj da ne obstaja. Če je le možno si rada privoščim mirno jutro, s skodelico kave in dnevnikom in nato ogrevalnimi vajami in lestvicami, preden se dan napolni z opravki.

Kako izgleda vaše delo na instrumentu?

Katarina Nagode: Zaradi usklajevanja umetniškega in pedagoškega dela z družino se trudim, da na inštrumentu vzdržujem konstantno kondicijo. To mi uspeva s pomočjo sklopov vaj za ton, intonacijo in tehniko, ki si jih prilagajam glede na to, kar v določenem trenutku najbolj potrebujem. Pred projektom se bolj resno posvetim koncertnemu programu in se z njim ukvarjam tako z instrumentalnega kot z glasbeno teoretičnega vidika. Ker igram različna glasbena obdobja, inštrumente vadim izmenjaje.

Mojca Jerman: Delo z instrumentom je delo neprestanega nadgrajevanja znanja, tehnike in pristopov k vadenju. Ko enkrat padeš v rutino in vadiš brez razmišljanja, obstaja velika možnost, da si nehal poslušati in napredovati v svojem igranju.

Martina Okoliš: Poskušam usklajevati vse ostale obveznosti z rednim vadenjem, ki je ključnega pomena za ohranjanje kondicije in izpopolnjevanje tehnike. Trudim se, da disciplinirano, vsakodnevno ohranjam formo z izborom tehničnih, prstnih vaj. Sledi vadenje programa, ki ga pripravljam z ansamblom ali solo skladbe. Veliko časa namenim interpretaciji. Iščem, eksperimentiram in se poskušam približati originalni zamisli, ki ji dodam osebni izraz. Pomembno mi je tudi mentalno vadenje, ko si v mislih vizualiziram posamezne elemente interpretacije ali celoto.

Kako izgleda vaše delo z mladimi in kako dojemate njihov odnos do glasbe, kako jim jo posredujete?

Katarina Nagode: Pri poučevanju se trudim glasbo, še posebej staro glasbo, približati na otrokom primeren način. V pouk vključim zanimivosti iz obdobja, pokažem jim flavto traverso in nanjo zaigram, uporabljam zvočne in video posnetke ter druge vire. Opažam, da so mladi predvsem do stare glasbe zelo zadržani, predstavlja jim nekaj 'zastarelega, neotipljivega', vendar jih sčasoma pritegne in jo z veseljem izvajajo.

Mojca Jerman: Mladi so izredno pomemben del publike in zmeraj je prav posebna izkušnja z njimi deliti resno glasbo. Predvsem, ker njihovi odzivi niso preračunljivi ali pod vplivom družbe – kaj se spodobi in kaj ne. Od njih dobiš tisto resnično reakcijo, ki ti pove, ali tudi sam dobro delaš. Sama imam stik z njimi predvsem prek raznih koncertov, ki se izvajajo po osnovnih šolah in privatnih koncertih za svoje nečake; me pa vedno dodatno motivira, ko v publiki vidim otroke in najstnike, da dam še več od sebe.

Martina Okoliš: Poučujem na treh različnih stopnjah glasbenega izobraževanja: nižji, srednji, akademski. Vsaka zahteva drugačen pristop. Najmlajši so zelo neobremenjeni in iskreni, hkrati pa tudi zelo dojemljivi za glasbo. Potrebno jih je na igriv in nevsiljiv način nenehno vzpodbujat , motivirat, da sledijo učnemu procesu. Na srednji stopnji so učenci bolj motivirani. Že samo dejstvo, da stare glasbe skorajda ne poznajo, jim vzbuja zanimanje. Sprejemajo nova znanja o obdobju, stilistiki, starih virih, zapisih. Počasi osvajajo in razumejo čembalistično tehniko igranja. Z interakcijo z ostalimi umetnostnimi panogami jim skušam vzbuditi pozornost, zanimanje in tudi raziskovanje. Podobne izkušnje imam na akademski stopnji. Mladi se navdušujejo nad staro glasbo. Navdih jim je lahko tudi lastna izkušnja s sodelovanjem v komornih skupinah, zboru ali orkestru. V zadnjih letih smo v Sloveniji doživeli kar nekaj študentskih izvedb kompleksih baročnih del.

Kako načrtujete programski koncept?

Mojca Jerman: Vse je odvisno za kakšen koncert gre. Včasih je poudarek na skladbah, ki si jih že dolgo želiš igrat – ki ti predstavljajo določen izziv, in potem okoli tega sestaviš program, ki se tematsko, stilsko ali pa samo atmosferično ujema z izbrano skladbo. Včasih se ti najprej utrne koncept in potem iščeš skladbe, ki bi ustrezale temu konceptu. Včasih se osredotočiš na obdobje ali stil in je to rdeča nit programa. Menim, da je to eden pomembnejših ustvarjalnih vidikov našega poklica in ima – vsaj pri meni – še veliko prostora za rast in raziskovanje.

Kje in kako zajemate ideje za oblikovanje koncertnega programa in s kakšnimi ovirami se srečujete?

Mojca Jerman: Ideje zorijo povsod, če si odprt za njih. Lahko vzniknejo iz vsakdanjega življenja, ko bereš zgodovinske vire, ko obiskuješ razne galerije in muzeje, tuje dežele, lahko se porodijo v skladbah samih, ko v eni skladbi iščeš navdih za izvajanje neke druge. Ovire se pojavijo, ko je težko dostopiti do glasbene literature, drugače pa so predvsem časovne, saj je časa vedno premalo za realizacijo vseh idej in konceptov.

Kako oblikujete koncertni program?

Martina Okoliš: Koncertni program poskušam oblikovati premišljeno, da si skladbe sledijo smiselno in tvorijo logično celoto. Včasih je zasnovan tematsko, pa tudi s časovnim sosledjem skladb ali izborom karakteristično podobnih skladb, etc. Možnosti in idej imamo veliko. Vse zavisi od vrste koncerta. Glede na to, se potem skupaj s preostalima članicama ansambla odločimo za končno obliko in program koncerta.

Kako se srečujete z drugimi umetniki, kako se vključujete v druge ansamble in kako sestavljate svoj ansambel?

Katarina Nagode: Sama bi tukaj najprej izpostavila mojo izkušnjo sestavljanja ansambla. K ustanovitvi komorne skupine v Sloveniji me je prepričal meni zelo ljub dirigent, Hans Christoph Rademann, s katerim sem na enem izmed projektov govorila o razmerah na področju stare glasbe v Sloveniji. Njegove besede: ˝Zakaj pa sama ne ustanoviš komorne skupine?˝so mi dale motivacijo, da sem preko poznanstev stopila v kontakt z Martino in nato še z Mojco, s katerima smo nato oblikovale Ensemble Tacet. Z drugimi glasbeniki sem se najprej srečevala preko študija in mojstrskih tečajev, nato pa preko projektov. V ansamble se vključujem predvsem preko poznanstev, priporočil in avdicij.

Mojca Jerman: Sama se z drugimi umetniki srečujem predvsem na raznih orkestrskih akademijah, orkestrih, komornih koncertih, pa tudi preko socialnih omrežij, ki so postala priročen medij tudi za vzpostavljanje in ohranjanje profesionalnih stikov. Potem pa se ponavadi povezave zgodijo organsko. Če se z nekom začutiš, boš našel način in čas, da boš skupaj nekaj ustvaril. Se pa teh stvari ne da prisiliti, vsaj sama k ustvarjanju ne pristopam z mislijo na dosežke in produktivnost, ampak poskušam intuitivno sledit energijam, ki mi narekujejo, s katerimi ljudmi se povežem in s katerimi ne.

Kako lahko glasba in katerakoli druga umetnost prispeva v boljšo družbo?

Mojca Jerman: Menim, da glasba spreminja, gradi posameznika, podpira in povezuje skupnosti in tako prispeva k bolj živi, povezani in predvsem budni družbi.

Kakšen je vpliv glasbe na počutje in zdravje ljudi, poslušalce in ustvarjalce?

Mojca Jerman: Težko govorim o dejstvih, a iz lastnih izkušenj in opažanj bi rekla, da glasba pomaga obuditi tisti del nas, ki v vsakdanjem življenju nima prostora živeti. Tako pri izvajalcu, kot pri poslušalcu se na koncertu odpre prostor za čustvovanje, sanjarjenje, čuječo, a hkrati umirjeno prisotnost v trenutku. Če si odprt za tako dojemanje, ima glasba terapevtski učinek. Pomirja, daje občutek pripadnosti in sprejemanja naše skupne človečnosti.

Martina Okoliš: Glasba pomembno vpliva na naše razpoloženje. Tista, ki nam ni všeč, nas spravi v slabo voljo, tista, ki nam je všeč, pa nas sprosti. Torej, glasba lahko tudi pomaga pri uravnavanju razpoloženja in čustev. Raziskave so pokazale, da ima glasba zdravilni učinek. Zmanjšuje stres, povečuje srečo, izboljšuje spanje, zmanjšuje depresijo, posledično izboljšuje splošno zdravje. Vse te učinke in vplive je zaznati tako pri poslušalcih, kot pri izvajalcih. Iz lastnih izkušenj lahko povem, da mi je ukvarjanje z glasbo izboljšalo motorične sposobnosti, koncentracijo, spomin, potrpežljivost.

Kako vidite prihodnost umetnosti in kakšna je njena vloga pri oblikovanju družbe v naslednjih stoletjih?

Mojca Jerman: Težko je vedeti, kam bo šla družba v naslednjih stoletjih v tako hitro spreminjajočem se svetu, lahko pa napišem, kako si sama predstavljam ali boljše kaj so moje želje za prihodnost. Želela bi si, da bi kot družba (spet) prepoznali vrednost umetnosti, da bi bila izobrazba na področju kulture ena od vrednot, ki pomagajo graditi bolj ozaveščeno in sočutno družbo.

Kako vidite v naslednjih desetletjih razvoj področja, ki mu pravimo stara glasba?

Katarina Nagode: Menim, da smo na področju stare glasbe v Sloveniji šele na začetku razvoja in upam, da bomo ustvarjalci, ki trenutno delujemo na tem območju, sposobni sodelovati med seboj in se bomo s svojimi interpretacijami lahko postavili ob bok najboljšim evropskim in svetovnim izvajalcem. Sama si želim, da bi lahko v Sloveniji večkrat slišali izvedbe velikih Bachovih del naših umetnikov in upam, da bo kmalu mogoče tudi to ter da bi bila lahko del tega.

Mojca Jerman: Menim, da se bodo meje med žanri vedno bolj brisale, kot se to že dogaja, tako v popularni, kot tudi v resni glasbi. Tam, kjer imajo dolgo tradicijo izvajanje stare glasbe, se odpirajo novi, vedno bolj sodobni pogledi na izvajalsko prakso, povezovanje z družbenimi problematikami in na splošno časom, v katerem živimo. To se mi zdi tudi prav, saj naj bi umetnost govorila in živela tukaj in zdaj. Pri nas smo pri celotnem gibanju stare glasbe malo v zaostanku, a se tudi tukaj ponudbe koncertov in življenja umetnikov, ki se s staro glasbo ukvarjamo, iz leta v leto bolj bogatijo.

Martina Okoliš: Upam, da bomo v Sloveniji v naslednjih desetletjih 'ujeli' razvoj stare glasbe, ki so ga sprožile države z dolgoletno tradicijo. Staro glasbo interpretirajo na oseben, individualen način. Vse več je eksperimentiranja, pozdravlja se raziskovanje in unikatne interpretacije, z upoštevanjem osnovnih baročnih idej in pravil. V Sloveniji imamo vse možnosti, da se približamo tem praksam. Potrebujemo znanje in izkušnje. Mednarodni festivali, simpoziji, tekmovanja, etc, bi vsekakor pripomogli k razvoju.

Kakšno bi bilo vaše priporočilo predsednikom držav, njihovim predsednikom vlad in ministrom za kulturo ter poslancem v parlamentih?

Mojca Jerman: Da bi bilo njihovo delo predvsem delo odprtih ušes in src. Da bi se osredotočili na dejanja in manj na besede.

Spraševali so Stanka Dešnik (Krajinski park Goričko), Klemen Ramovš (Seviqc Brežice), Vesna Volk (Radio Slovenija) in Marina Žlender (Revija Glasna)