Ločimo zaželeno inflacijo (do 2 odstotka letno), ki omogoča gospodarsko rast (gospodarska rast odtehta razvrednotenje za 2 odstotka letno), zmerno inflacijo (do 6, največ 8 odstotkov na leto) in hiperinflacijo, ko cene porastejo za 20 in več odstotkov mesečno. Prehod v hiperinflacijo se praviloma začne z inflacijskim vrtincem, ko delojemalci in upokojenci dosežejo tekoče usklajevanje plač in pokojnin z inflacijo. Ker je dobrin samo toliko, kot jih je bilo ustvarjenih, denarja, ki po njih povprašuje, pa več, inflacija hrani sama sebe in raste z vedno višjimi stopnjami. Posledice inflacije so zmanjšanje kupne moči denarja, razvrednotenje prihrankov, razvrednotenje obratnega kapitala, seveda pa tudi razvrednotenja dolgov, če ni dogovorjena inflacijska revalorizacija dolga.
Državna oblast je mnogokrat skušala ustaviti inflacijo z določanjem cen (zamrznitev cen). V rimskem času je cesar Dioklecijan predpisal cenike za ves rimski imperij. Nastopilo je pač pomanjkanje blaga z oblastno določenimi cenami in cesarjeva določitev cen se ni obdržala. V Združenih državah so med drugo svetovno vojno zamrznili stanarine. Posledica je bilo pomanjkanje najemnih stanovanj; ker zamrznjena stanarina ni zadoščala za vzdrževanje stanovanjskih hiš, je mnogim najemnikom ob dežju ali snegu tekla voda v stanovanja. Med vojno in nekaj časa po njej je bilo denarja precej več kot dobrin v ponudbi, zato smo imeli živilske in druge karte, s katerimi je bilo določeno, koliko posameznih dobrin je posameznik kupil na mesec. Podjetje, ki dalj časa prodaja proizvode prepoceni, propade. Ker inflacija razvrednoti obratni kapital podjetij, morajo ta najemati kredite (ki pomenijo tudi nov denar) in obresti zanje vračunati v svoje cene.
V vsej dosedanji zgodovini državno določanje cen ni ustavilo inflacije, ampak je povzročilo pomanjkanje blaga ali druge še hujše posledice. Sedanjo inflacijo v evrskem območju in Združenih državah sta s svojo emisijsko politiko povzročili Evropska centralna banka (ECB) in ameriška centralna banka (FED). Evropsko centralno banko je desetletje vodil Italijan Mario Draghi. Ta je z brezobrestnimi krediti in z odkupom obveznic državnih posojil dal poslovnim bankam neizmerne količine primarnega denarja, na podlagi katerega te dajejo kredite svojim komitentom, s čimer so prišle v obtok, zlasti v obdobju pandemije covida-19, neizmerne količine novega denarja, ki nima kritja v proizvedenem blagu ali opravljenih storitvah. Samo lani se je Nemčija zadolžila za 280 milijard evrov in Evropska unija za 700 milijard evrov. Nov denar, ki pa pomeni zadolžitev Evropske unije, v glavnem še ni prišel do povpraševalcev. Združene države z dolarjem, ki je prva svetovna valuta, že desetletja ustvarjajo nove dolarje in z njimi kupujejo vse dobrine tega sveta.
Tudi Slovenija se je v času pandemije močno zadolžila. V Evropi in pri nas je bilo v času pandemije z novim denarjem ustvarjeno ogromno neravnovesje med količino denarja v obtoku, ki lahko povprašuje, in količino ustvarjenih dobrin. Evro je izgubil vrednost. Če bi v ekonomskih odnosih med tržnimi subjekti ne bi bilo nekaj inercije, bi verjetno bila rast cen še mnogo višja. Rezultat tako velikih količin novega denarja je razvrednotenje glavnih valut, to je dolarja in evra, pri čemer je evro, ki je politična valuta, v slabšem položaju. Ker je dolar v primerjavi z evrom močnejša valuta, na svetovnih trgih pa se energenti, predvsem nafta, plačujejo z dolarji, se energenti dražijo tudi zaradi dražitve dolarja. Inflacija ni v svetu nič novega in v zgodovini poznamo mnogo primerov, ko je prišlo do finančnega oziroma denarnega zloma.
Države lahko blažijo posledice draginje, če subvencionirajo določene skupine ljudi. Če to delajo s sredstvi, zbranimi z davki, je to v redu, če pa za to uporabljajo nov denar, je to podobno gašenju požara z bencinom. Prihranke lahko rešiš pred inflacijo tako, da kupiš zlato, srebro ali nepremičnino. Ko je v dosedanji zgodovini inflacija začela ogrožati družbo, so se vedno našle trezne glave, ki so z zamenjavo razvrednotene in diskreditirane valute (psihološki ukrep) in občutnim (do nivoja, ki ga je zahtevala količina blaga v ponudbi) znižanjem plač, pokojnin in socialnih pomoči, ustavile inflacijo.
Janez Škulj, Velike Lašče