Ko za tekočim trakom ali računalnikom pustiš svoje zdravje

Prezentizem je s covidom in delom od doma postal običajna praksa predvsem tistih, ki si zaradi prenizkih dohodkov in odvisnosti od delodajalčevih pogojev ne morejo privoščiti izgube zaslužka ali celo službe. "Žalostno je gledati mamo s tremi otroki, ki je hudo bolna in bi potrebovala nujno operacijo, pa si odhoda na bolniško ne more privoščiti, ker le z vsakodnevnim delom prek svojega s. p.-ja otrokom omogoča dostojno življenje," razlaga koordinatorka Verige dobrih ljudi Živa Logar.

"Včasih, ko sem lahko delala, sem delala nadure. Včasih sem delala še v soboto, nedeljo, da sem imela nadure, da sem čim več zaslužila, potem pa kar naenkrat nisem mogla več." Tako svojo zgodbo začne 45-letna Marija, ki je pred dvema letoma pristala na daljšem bolniškem staležu in zato tudi na pragu revščine. V majhnem podstrešnem stanovanju, kjer se stiska z dvema mladoletnima otrokoma, s solzami v očeh razlaga: "Jaz bi zelo rada delala, ampak ne morem. Res ne morem ..." Marija je delala v podjetju dobrih 16 let. Njeno delo je bilo težaško, za tekočim trakom je stala tudi 10 ur na dan, se sklanjala, pripogibala, dvigovala težke stvari. Potem pa nekega dne ni mogla več. Začela so jo mučiti kolena in hrbtenica, zato je pristala na bolniški. Sprva za pol leta, potem so ji bolniško morali podaljšati, delodajalec pa je tri dni, kolikor med eno in drugo bolniško Marija ni imela kritja, izkoristil za izsiljevanje. "Smo bili najprej zmenjeni, da mi najprej za tiste tri dni piše dopust, potem pa je rekel, naj dam odpoved ali pa mi bo za tiste tri dni pisal tri plave. Kaj pa naj bi naredila. Dala sem odpoved," razlaga Marija.

Marija je samohranilka z dvema otrokoma. Zaradi nasilja v družini je skoraj čez noč morala iti v najem. Zadnja plača je bila nuja, zato je bila prisiljena v podpis odpovedi. Poiskala je začasno delo, da bi preživela. A je po nekaj mesecih ugotovila, da tudi tega dela ne zmore, saj na blizu zelo slabo vidi, za dobra korekcijska očala pa takrat ni imela denarja. Pogodbe ji niso podaljšali, zato se je prijavila na Zavod in dobila devet mesecev nadomestila. A kljub temu že eno leto stoji na pragu revščine. Na mesec dobi 494 evrov, najemnina za stanovanje pa je 450. Brez pomoči Verige dobrih ljudi ne bi zmogla. Čaka jo nova operacija kolena, najverjetneje pa tudi invalidnost druge ali tretje stopnje. Strah jo je prihodnosti. "Nihče noče zaposlenega, ki ima težave s hrbtenico in s koleni." Ko jo vprašam, o čem sanja, mi Marija, ki je zaradi nastale situacije padla tudi v hudo depresijo, s solzami v očeh odgovori: "Želim si, da bi lahko enkrat plačala položnice v roku, ne pa ves čas opomine, pa da imam že rubežnike skoraj na vratih. Želim si, da bi otrokoma lahko na mizo dala še kaj drugega kot le riž, makarone in mleko, ki jih dobimo na Rdečem križu."

Vsakemu se lahko čez noč življenje obrne na glavo

"Danes si gmotno preskrbljen, jutri morda ne več," pa mi svojo zgodbo opisuje 51-letna Nadja, ki je delala kot osebna asistentka invalidni osebi in z dodatki zaslužila plačo za razmeroma dostojno življenje s tremi otroki. Potem pa se ji je nekega večera življenje postavilo na glavo. Pri sestopu s hribov ji je zdrsnilo in padla je v globino. Padec je preživela. Po 17 urah so jo reševalci našli podhlajeno in hudo poškodovano. Zdaj, po skoraj pol leta bolniškega staleža, znova bije boj za preživetje. Ker so se njeni prihodki prepolovili, prihranki pošli, stroški in krediti pa ostajajo. "In koliko vam ostane na koncu?" jo vprašam. Zmaje z glavo, presenečena nad vprašanjem: "Ne, ne, nič! Sposoditi si moram denar!" Za prva dva meseca ji je še nekako uspelo, potem je morala, kot pravi, požreti ponos in se obrniti na Verigo dobrih ljudi. Samohranilka s tremi otroki in kreditom je preživetvena misija nemogoče, mi razlaga. A ima srečo, da jo, ko se vse poškodbe zacelijo, redno delovno mesto za zdaj še čaka.

Ko moraš delati, ne glede na to, da niti v postelji ne moreš sedeti

Marsikateri delavec, predvsem prekarni, takšne sreče kot Nadja glede zaposlitve nima. Da samozaposleni zelo pogosto delajo bolni, ker si ne morejo privoščiti bolniške odsotnosti, na dolgi rok pa trpita njihovo zdravje in produktivnost, je pokazala tudi raziskava Gibanja za dostojno delo in socialno družbo ter Filozofske fakultete v Ljubljani. Po njihovi raziskavi je vsak peti samozaposleni pod pragom revščine glede na svoje prihodke. V povprečju delajo dlje, in sicer za pol manjšo urno postavko kot redno zaposleni, kar vpliva tudi na njihovo zdravje. "Po naših izračunih, če bi želeli samozaposlenega primerjati z nekom na minimalni plači, če upoštevamo nadomestila za bolniško, regres, za dopust in tako naprej, bi moral samozaposleni zaslužiti vsaj 1600 evrov. In to niti ne vključuje vseh produkcijskih stroškov, tako za najem prostorov in vsega ostalega," razlaga Hana Radilovič iz Gibanja za dostojno delo in socialno družbo. Kar deset odstotkov vprašanih je zato zaradi težjih delovnih razmer že razmišljalo o samomoru. "Še posebej zdaj, ko se je razpaslo delo od doma, ljudje kljub temu, da ne morejo niti sedeti, delajo iz postelje prek računalnika in to lahko vodi v hudo izgorelost." Izgorelost uradno ni priznana kot poklicna bolezen. Na ravni Evropske unije so jo za kratek čas sicer že priznali, a jo potem hitro umaknili nazaj v kategorijo poklicnega pojava in ne stanja, zaradi katerega je priznana bolniška.

Dolgotrajni bolniški staleži se povečujejo

Podatki Nacionalnega inštituta za javno zdravje kažejo, da se število oseb v dolgotrajni bolniški v zadnjih letih povečuje. Lani je bilo takšnih več kot 28 tisoč. Eden od razlogov je lahko tudi porast števila zaposlenih nad 50 let, čeprav Slovenci še vedno slovimo kot ena najmlajših delovnih populacij v Evropi. V primerjavi z drugimi evropskimi državami je Slovenija z višino nadomestila celo nadpovprečno ugodno urejena. A kljub temu je žalostno, da je med temi 28.000 delavci veliko takšnih, ki kljub pretekli poklicni karieri danes živijo v revščini ali vanjo drsijo. Ker jih vanjo, da ne bo pomote, ni pahnila lenoba, ampak bolezen, nesrečna naključja, morda pa tudi premalo izpopolnjen sistem, ki bi pomagal pri delovni rehabilitaciji, varoval posameznikovo zdravje in mu nudil dostojno ter varno delovno okolje.