Roman Otroci zla, ki je v teh dneh pri Mladinski knjigi izšel v prevodu Tanje Bulajić, je romaneskni prvenec človeka, od kogar domišljije in literarnega daru morda ne bi pričakovali. Miodrag Majić je namreč sodnik na prizivnem sodišču v Beogradu, predavatelj in avtor številnih strokovnih člankov – pa tudi svojevrsten zvezdnik. Razvpitost mu je med drugim prinesel odmevni Blog sudije Majića, v katerem brez dlake na jeziku načenja vprašanja o srbskem sodstvu, političnih pritiskih, o nepotizmu in korupciji, ki jih sreča pri svojem delu.

Tako početje človeku seveda prinese tudi nemalo sovražnikov: "Name se je začel zlivati gnev, pritegnil pa sem tudi pozornost srbske javnosti, ki sicer sodnike dojema kot korumpirane tipe v službi kriminala," je povedal Majić prejšnji teden, ko je v Ljubljani predstavljal Otroke zla. "Najprej so me sumili, da sem nastavljen od oblasti, da bi preusmerjal pozornost, potem pa so dojeli, da dejansko govorim, kar mislim. Moj blog je bil tako bran, da ni bil več samo za strokovno javnost, ampak sem prek njega lahko dejansko komuniciral z ljudmi. Romanopisje je zame samo podaljšek, nadgradnja te komunikacije.“

Pogovor s pisateljem je v knjigarni Konzorcij vodil Sekumady Conde, naslednji dan v Kopru pa je bil njegov gostitelj Antiša Korljan.

Zgodbo o tem, kako je pristal med pisatelji, Majić pove z ležerno šegavostjo človeka, ki je moral na to vprašanje odgovarjati že neštetokrat: "Dolgo sem se upiral temu, da bi pisal – kdo bi najbrž rekel, da bi se moral upirati do konca …," pripomni v smehu. "Potem pa sem dojel, da vsaj v kriminalnem žanru prevladujejo avtorji s peščice območij – večinoma Američani in Skandinavci. To se mi ni zdelo pošteno. Vse so nam vzeli: imajo nafto, imajo denar, zdaj nam bodo vzeli pa še kriminal? V kriminalu smo tradicionalno vendarle precej dobri!"

V romanu povedati, česar kot sodnik ne moreš
Obstaja tudi veliko bolj oseben razlog: kot sodnik je javna osebnost, a obenem ne more javno povedati vsega, kar bi hotel ali bi se mu zdelo potrebno. "Kot sodnik je človek zelo omejen okrog tega, kaj in kako lahko reče. Naš posel so dokazi. Če dokazov nimaš, človeka ne moreš obsoditi, pa čeprav morda vsi vpleteni vemo, da je lopov. In če nimaš oprijemljivih dokazov, da je družba, v kateri živiš, v temeljih korumpirana, tega kot sodnik ne smeš izjaviti. Pisanje mi je pomagalo pri tem občutku, da nimam manevrskega prostora - z leposlovjem lahko poveš vse, kar veš, da drži, pa za to nimaš nujno dokazov."

V svojem tipični maniri ima Majić tudi po teh besedah pripravljen dovtip: "Popolnoma nerealno bi bilo verjeti v koncept absolutne resnice – kjer koli, tudi v sodni dvorani. A najhujša nočna mora vsakega sodnika je vseeno strah, da bi obsodil nedolžnega človeka. V literaturi je lažje, tu je vse mogoče. Lahko si tudi slab pisec, pa s tem ne uničuješ ravno življenj.“

Prihaja tudi serija
Majićev domet priča o tem, da slab pisec že ni: knjiga Otroci zla je bila po njegovih besedah prodana v več kot 60 tisoč izvodih, jeseni pa v Srbiji na male zaslone prihaja tudi kriminalna serija po njeni predlogi. Medtem ko Slovenci spoznavamo avtorjev prvenec, je sam v domovini izdal še zbirko zgodb V imenu naroda (U ime naroda) in roman Otok pelikanov (Ostrvo pelikana). Pravkar je urednici oddal tudi rokopis svojega tretjega romana, je razkril v pogovoru v Konzorciju. "Ta bo nekaj čisto drugačnega, na meji domišljijske distopije, v kateri so elementi ekološke srhljivke."

Krvavi umor premierskega kandidata
Roman Otroci zla je nenavadna zmes brutalne srhljivke, sodne drame izpod tipkovnice pisca, ki obvladuje tako črko zakona kot za žanr potrebno terminologijo, ter presenetljivih drobcev mistike ter celo (balkanskega) mita. A vse skupaj se začne precej nazorno: s krvavim, ritualno obarvanim umorom desničarskega poslanca Radovana Kovača, favorita za premiersko funkcijo na bližajočih se parlamentarnih volitvah. Policija in sodstvo sta pod ogromnim pritiskom, da škandal kar najbolj zamejita in pometeta pod preprogo, preden bi vplival na izid volitev. ("Zadevo primerjajo z Đinđićem", pripomni pomočnica tožilke, ki se bo kmalu znašla do vratu v aferi.) Z bliskovito naglico najdejo in aretirajo osumljenca, Kovačevega varnostnika Dragana, ki je bil "priročno" viden na kraju zločina in na domu zasačen s krvavo športno supergo v predsobi.

Namesto s perspektive zakrknjenega detektiva bralec nato skrivnost razpleta v družbi razvpitega odvetnika Nikole Bobića, ki ima s skandinavskimi tropi kar nekaj skupnega: mračen, nagnjen k pijači in osamljen (čeprav iz nekega razloga neustavljivo privlačen ženskemu spolu) ter neomajno korekten in načelen. Bobić Dragana za stranko vseeno sprejme iz ne ravno visokoletečih vzgibov: njegova bivša punca, prej omenjena pomočnica tožilke, bi na nasprotni strani rada nekoga, ki "ne bo kompliciral". A bolj ko sumi, da je Draganu umor precej površno podtaknila policija, težje Nikola odvrača pogled. Koščki sestavljanke ga vračajo v preteklost, v čas vojne na Balkanu: zdi se, da je bil pokojni Kovač med vojnimi zločinci, ki so v Bosni zagrešili neizrekljive stvari. Ga je torej dohitelo maščevanje, ga je bilo treba utišati? Še preden Bobić najde odgovor, se začenjajo pojavljati nova trupla ...

V klasičen krimič "podtaknjena" težka tema
Prek klasičnega lova za morilcem tako Majić v roman postopoma vpelje vsaj v leposlovju redko tematizirano vprašanje vojnih zločinov oz. posilstev v času vojne. V samem jedru pripovedi je resničen primer, h kateremu se je skozi leta sam pogosto vračal v mislih. (V zvezi s tem je sicer iskren: "To, da sodnik po tridesetih letih dela še vedno nosi vsak primer s seboj domov, je romantična predstava – pa tudi ne bi bilo dobro, če bi se to dogajalo. Je pa res, da nekateri primeri vendarle izstopajo, nekatere nosiš s seboj. Iz nekaterih se rodijo knjige.")

Pričakoval je javni pogrom in "vsaj javne sežige knjige v Beogradu", a zgodilo se je ravno obratno: knjiga je v hipu postala uspešnica. "Mislim, da sem dojel, v čem je bi ključ uspeha. Če bi od samega začetka napovedal, da bom pisal o travmatičnih stvari, vsaj pol ljudi knjige ne bi niti vzelo v roke. Tako pa so se lotili branja nečesa, kar so dojemali kot srhljivko, vzljubili junake, potem pa je bilo že prepozno – o vojni so začeli razmišljati s srcem, z empatijo."

Nevidni otroci, rojeni iz nevidnih zločinov
Okrog vprašanja posilstev bosanskih žensk v vojni se je v zadnjih desetletjih dvignil zid vsesplošne, namerne pozabe, opaža Majić. "Med pripravami na pisanje sem stopil v stik s sijajno beograjsko novinarko, ki se je posebej ukvarjala s tematiko posilstev v bosanski vojni. Pripravljena mi je bila dati stike nekaterih žrtev, a jih nisem vzel. Konec koncev sem pisal fikcijo in bilo bi grozno, če bi v imenu romana ženske silil podoživljati njihovo travmo. Novinarkini članki so nekaj časa izhajali kot podlistek in me globoko pretresli. Presenetilo me je, da niso doživeli večjega odziva, da nikogar ne zanimajo usode otrok, rojenih iz teh posilstev – otrok, ki so bili izključeni iz vseh okolij, iz družin ipd. Ne boš verjel, mi je rekla, ampak vsi so hoteli samo čim prej pozabiti vse skupaj – ne samo predstavniki skupnosti, iz katere so izvirali zločinci, tudi žrtve same. Okolica je namreč pogosto obsojala tudi njih, bile so nezaželene v domačem okolju, ker jih je zločin zaznamoval. Vsi so se trudili, da bi bili dogodki čim prej pozabljeni, zato so bolj ali manj izginili. Zato danes obstajajo nevidni zločini in nevidni otroci."

Ni si poskušal napisati junaškega alter ega
Pisatelj se ni mogel izogniti niti klasičnemu vprašanju o tem, koliko njega samega je v protagonistu Bobiću. "Veliko manj, kot si ljudje morda mislijo," je bil iskren. "Nikola Bobić je nastal kot kombinacija ljudi, ki so se mi zdeli zanimivi. Se pa od izida romana redno dogaja nekaj drugega: v Nikoli se prepoznavajo moji kolegi – tisti, ki za to definitivno nimajo razloga. Tisti, ki bi se lahko prepoznali, pa se ne."

Sicer pa se mu vprašanja o "resničnosti" napisanega ne zdijo nujno relevantna. "Velikokrat me sprašujejo, ali pišem o svojih lastnih izkušnjah in doživetjih. Toda ali sploh lahko pišemo o stvareh, ki niso na neki način šle skozi nas, pa naj bo to skozi doživetja, literaturo, doživetja bližnjih? V tem smislu sem gotovo Nikola Bobić."

Iz resničnega življenja je preslikal en sam lik: psihiater Papić, h kateremu se zateče protagonist, ko se znajde v slepi ulici zločina, je v resnici slavni nevropsihiater, pokojni Veselin Savić.

Prav prek lika Papića pisatelj v roman vnese ščepec misticizma: odvetnik Bobić, načeloma človek logike in razuma, pod zdravnikovim vodstvom globljo resnico primera uzre s pomočjo psihedelične izkušnje z meskalinom. O avtentičnosti te izkušnje pisatelj prav tako noče zares govoriti, bralcem na srce polaga le, naj v roke vzamejo dela ameriškega newageovskega pisatelja Carlosa Castañede; njegovo ključno delo Učenje pri don Juanu je imelo vpliv tudi na Majića samega.