Novosti v krasoslovnem vedenju

Knjiga Krasoslovje na klasičnem krasu, ki je v angleščini lani izšla v zbirki založbe Springer Nature Switzerland Napredek v krasoslovju, prinaša raziskovalne dosežke mednarodnega krasoslovnega vedenja in raziskovalnih metod na različnih področjih, od analize procesov oblikovanja kraškega površja po svetu prek strukturnogeološkega kartiranja in spremljanja mikrobioloških vplivov v jamah do raziskovalnih infrastruktur, ki jih razvijajo na Inštitutu za raziskovanje krasa ZRC SAZU kot enem vodilnih mednarodnih raziskovalnih in izobraževalnih krasoslovnih središč.

Delo, ki so ga uredili Martin Knez, Bojan Otoničar, Metka Petrič, Tan­ja Pipan in Tadej Slabe, prinaša najnovejše krasoslovne prispevke raziskovalcev, temelječe na interdisciplinarnem pristopu pri raziskovanju kraškega površja, jam, voda in ekologije, saj zajema in združuje najnovejša spoznanja in metode geoloških, geomorfoloških, hidroloških, ekoloških, speleo­loških in mikrobioloških raziskav in tako omogoča globlje spoznavanje različnih procesov, značilnih za kraško okolje. Ta celostni pristop je, kot nedvoumno omenjajo avtorji, tudi prednost raziskav krasoslovcev v deželi klasičnega krasa v mednarodnem merilu.

Postojnski inštitut vodi doktorski študij krasoslovja, ki je edini te vrste na svetu, in deluje tudi kot Krasoslovno študijsko središče Unesca, tam prirejajo Mednarodno krasoslovno šolo, največje vsakoletno mednarodno srečanje krasoslovcev. V Sloveniji je sedež Mednarodne speleološke zveze, v Kunmingu, v provinci Junan na Kitajskem, pa so s sodelavci z Junanske univerze ustanovili Mednarodno središče za raziskovanje krasa. Inštitut izdaja krasoslovni zbornik Acta carsologica, ki je ena vodilnih krasoslovnih znanstvenih revij, urejajo tudi krasoslovno zbirko knjig Carsologica.

Knjigo, ki spada v sklop temeljnih raziskav krasa, sestavlja dvanajst poglavij, pod katera je podpisana skupina dvajsetih avtorjev, Matej Blatnik, David C. Culver, Franci Gabrovšek, Martin Knez, Blaž Kogovšek, Janja Kogovšek, Hong Liu, Cyril Mayaud, Andrej Mihevc, Janez Mulec, Magdalena Năpăruş-Aljančič, Bojan Otoničar, Metka Petrič, Tanja Pipan, Mitja Prelovšek, Nataša Ravbar, Trevor Shaw, Tadej Slabe, Stanka Šebela in Nadja Zupan Hajna. Vsi razen dveh raziskujejo na Inštitutu za raziskovanje krasa ZRC SAZU, David Culver prihaja z Ameriške univerze v Washingtonu, Hong Liu pa z Junanske univerze v Kunmingu.

Za razumevanje geološke strukture kraških terenov so potrebne podrobne geološke karte. Zato je, kot je razvidno iz poglavja Strukturnogeološko kartiranje kraških terenov, pomembna izdelava zelo podrobnih strukturnogeoloških kart v merilu 1 : 5000, 1 : 1000 ali celo 1 : 500. Novejše tehnologije, kot sta uporaba lidarskih posnetkov in lasersko 3D-skeniranje, v zadnjih letih močno pomagajo pri terenskem geološkem kartiranju kraškega terena.

V poglavju Paleokras jugozahodne Slovenije in Istre raziskovalci obravnavajo najstarejše pojave zakrasevanja na območju jugozahodne Slovenije in Istre. Predvsem so se osredotočili na dve zgornjekredni paleokraški obdobji, ko se je zaradi geotektonskih razmer na obrobjih litosferskih plošč velik del plitvomorske Jadranske karbonatne plošče dvignil nad morsko gladino in zakrasel.

Oblikovanje različnih kamnin kraškega površja po svetu je pomembna sled njegovega razvoja. Skalne oblike razkrivajo način oblikovanja kraških pojavov in njihov razvoj ter značilnosti oblikovanja krasa. Kamnina narekuje možnosti nastanka skalnih oblik in njihovo raznovrstnost. Spoznanja, ki so povezana v razvojne modele, kaže poglavje Oblikovanje kraškega površja po svetu, so korak naprej v krasoslovnih geomorfoloških in speleoloških raziskavah. V poglavju so predstavljeni izsledki raziskovanja podtalnih kamnitih gozdov in raznovrstnih škrapelj, ki se oblikujejo v različnih razmerah v Sloveniji in Evropi, kamnitih gozdov v Braziliji, kop tropskega krasa na Kubi, škrapelj v puščav­skih predelih na Arabskem pol­otoku, gorskih škrapelj na Altaju na jugu Sibirije, kraških pojavov v Junanu na Kitajskem od tropskega krasa na jugu, znamenitih kamnitih gozdov Šilina do svojevrstnih gorskih škrapelj s podsnežnimi oblikami v Tibetu na severu pa vse do kraških oblik na koralnem otoku Minamidaito v Tihem oceanu.

Sistematične interdisciplinarne raziskave jamskih sedimentov z različnimi metodami so, kot je predstavljeno v poglavju Jamske naplavine kot sled razvoja krasa, v zadnjih letih prinesle nova spoznanja o njihovem nastanku, izvoru in starosti. Datiranja so pokazala, da so sedimenti veliko starejši, kot se je prvotno domnevalo, da so jamski sedimenti iz zdaj reliktnih in brezstropnih jam lahko stari tudi pet milijonov let in več ter da so tako jame še starejše.

V poglavju o hitrosti sedanjega raztapljanja in odlaganja sige v Škocjanskih jamah raziskovalci povzemajo rezultate dobrih deset let trajajočih meritev s tremi različnimi metodologijami. Ugotav­ljajo, da vzdolž podzemne Reke, odvisno od pretoka, izmenično potekata tako odlaganje sige kot raztapljanje apnenca. Prvi proces je približno desetkrat hitrejši, a še vedno razmeroma skromen, mehanski procesi (brušenje, erodiranje apnenca) so bistveno hitrejši, zato se rovi pretežno poglabljajo in ne širijo.

Poglavje Monitoring kakovosti vode na krasu opozarja, da so kraški vodonosniki izjemno pomemben vir za preskrbo s pitno vodo, dobro poznavanje njihovih značilnosti in delovanja pa je pogoj za učinkovito varovanje. Predstavljene so ugotovitve različnih sledilnih poskusov, ki so potrdili, da debelina in značilnosti nezasičene cone kraškega vodonosnika ter predhodne hidrološke razmere pomembno vplivajo na pretakanje vode in prenos snovi v krasu.

V poglavju Določanje strukture epifreatične cone kraškega vodonosnika iz nivojskih in pretočnih hidrogramov raziskovalci najprej s hidravličnimi modeli predstavijo nekaj mehanizmov, ki vplivajo na obliko nivojskih hidrogramov v epifreatičnih kanalih, ter kako je ta odvisna od položaja merilnega mesta. V drugem delu poglavja predstavijo meritve, podatke in njihovo interpretacijo na primeru podzemnega toka reke Reke pod planoto Kras in kraške Ljubljanice med Planinskim poljem in Vrhniko.

V jamah živijo in jih tudi aktivno preoblikujejo mikroorganizmi. Za svoje potovanje na daljše razdalje, razkriva poglavje Mikrobno podzemlje: mikroorganizmi in njihovi habitati v Škocjanskih jamah, uporabljajo različne načine, ne zgolj temelječe na lastnih močeh, ampak si pomagajo tudi z vodnim in zračnim tokom, živalmi in ljudmi.

V poglavju o spreminjanju pogledov na podzemeljske habitate in njihovih značilnostih je poudarek na vplivu površja na vnos organskega ogljika in hranil, cikličnosti in celo svetlobe. Povezava med plit­vimi podzemeljskimi habitati in območjem somraka razkrije, kako malo vemo o vplivih svetlobe na oba tipa habitatov.

V poglavju Krasoslovje in raziskovalne infrastrukture predstavljajo pristop Inštituta za raziskovanje krasa k razvoju in izgradnji učinkovitega načrta za upravljanje raziskovalnih podatkov, k ustvarjanju mul­tidisciplinarne podatkovne baze. Sklepno poglavje knjige, Zgodovinski pregled razvoja Škocjanskih jam, opisuje Škocjanske jame s kraško okolico in njihovo zgodovino skozi stoletja, zlasti za bralce, ki se še niso seznanili s tem naravnim spomenikom, ki ga je Unesco leta 1986 uvrstil na svoj seznam svetovne dediščine.