Osebo lahko resnično ljubimo šele, ko opustimo strah, da bi jo izgubili

3. 5. 2022
Deli
Osebo lahko resnično ljubimo šele, ko opustimo strah, da bi jo izgubili (foto: profimedia)
profimedia

Če si želimo doseči resnično, globoko ljubezen, se moramo najprej soočiti s svojimi strahovi ...

Težava pri odnosih je ta, da drugi osebi ne moremo povedati popolne resnice, dokler se ne znebimo strahu, da bi jo izgubili.

Opustiti moramo to močno potrebo po drugi osebi in strah, da brez nje ne bi morali živeti. Skleniti moramo mir z idejo, da lahko ta oseba zapusti naše življenje – in bomo to preživeli.

Če obstaja ena stvar, ki jo zahteva prava intimnost, je to ranljiva, surova in neprijetna iskrenost. Morda mislimo, da razumemo, kaj to pomeni ... a če si vzamemo daljši čas za razmislek, lahko odkrijemo, koliko stvari zares prikrivamo osebi, s katero smo. Zase ohranimo tiste majhne (ali velike) želje, za katere mislimo, da jih ne more izpolniti. V sebi zadržujemo stvari, za katere mislimo, da jih ne bo sprejela ... Zase zadržimo nekatere stvari, zaradi katerih nas je strah, da nas bo zapustila ... Bojimo se, da naš najbolj surov in ranljiv jaz ne bo sprejet in zaželjen.

In zato zadržujemo te delčke sebe, jih potlačimo ali zamaskiramo. V želji, da bi ostali z drugo osebo, lahko pozabimo na to, da moramo v prvi vrsti ostati zvesti sebi.

Skrivamo svojo temo, svoje strahove in želje, ker je tako lažje – lažje, kot da bi tvegali, da osebo izgubimo. Vendar ljubezen zahteva našo ranljivost. Pravzaprav se zdi, da je to edina stvar, ki jo zares zahteva od nas; da se postavimo pred osebo, ki jo imamo radi in rečemo: »Vse to sem jaz. Ne vem, ali me boš še naprej ljubil/a, ko te spustim v zatemnjene kotičke svojega srca, toda moraš me popolnoma spoznati.«

Šele, ko opustimo strah pred tem, da bi drugo osebo izgubili, ji lahko omogočimo, da nas resnično spozna. V nasprotnem primeru bo naša resnica prefiltrirana skozi ta strah. In resnica, ki je prefiltrirana skozi strah pred zapustitvijo ali zavrnitvijo, nikoli ni popolnoma čista.

Stopiti v ta strah je kot stopiti na rob pečine – na začetku je lahko strašljivo in tvegano. Potrebujemo nekaj časa, da se navadimo na strmoglavo višino in občutek nevarnosti, ki ga čutimo v sebi. A ljubezen je vedno tvegana. Šele, ko se sprijaznimo s tem, jo lahko popolnoma zaživimo. To je čista, globoka ljubezen. To je ljubezen, ki nas osvobodi.

Prirejeno po: thoughtcatalog.com

Preberite si še:

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja