Petek, 3. 12. 2021, 22.01
2 leti, 4 mesece
Je velika uganka, ki razvnema domišljijo, končno razvozlana?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
5,65
12
Je želela Merklova, protestanka z vzhoda Nemčije, ki je postala predsednica stranke porenskih katoličanov (takšne so korenine CDU), s svojo izbiro pesmi povezati Nemce, tako tiste z zahoda kot tiste z vzhoda države, tako da je izbrala eno pesem, ki je del zgodovine Zahodne Nemčije, in eno pesem, ki je del zgodovine Vzhodne Nemčije? Je le naključje, da je tretja izbrana pesem nemška verska pesem, ki jo prepevajo v cerkvah tako nemški katoličani kot nemški protestanti?
Graja vzhodnonemškega komunizma in nemške nacistične preteklosti, priseganja na povezovanje z Zahodom in potrjevanje nemških krščanskih korenin. So bili morda to vzgibi, da se je odhajajoča nemška kanclerka Angela Merkel na simboličnem večernem slovesu z vojaško godbo odločila za pesmi Nine Hagen in Hildegarde Knef ter versko ekumensko pesem iz 18. stoletja?
Merklova se je od kanclerjevanja simbolično poslovila v četrtek zvečer s slovesnostjo, ki ji Nemci rečejo Großer Zapfenstreich in bi jo morda smiselno prevedli kot "veliko večerno slovo". Vojaška godba je po Merklinih željah zaigrala tri pesmi: vzhodnonemško pop pesem iz leta 1974 Du hast den farbfilm vergessen (sl. Pozabil si barvni film), zahodnonemški šanson Für mich soll's rote Rosen regnen (sl. Naj zame dežujejo rdeče vrtnice) iz leta 1968 in ekumensko versko pesem Großer Gott, wir loben dich (sl. Veliki Bog, mi te slavimo) iz 18. stoletja.
Poudarjanje vzhodnonemških korenin?
V izbiri pesmi so seveda nemški mediji takoj iskali sporočilo oziroma simboliko. Pri Du hast den farbfilm vergessen je skoraj enoglasno mnenje, da je Merklova s to pesmijo poudarila svoje vzhodnonemške korenine.
Malce več zbeganosti je pri Für mich soll's rote Rosen regnen, ki jo je leta 1968 prvič zapela nemška igralka in pevka šansonov Hildegard Knef. Je zahodnonemška pesem Knefove protiutež vzhodnonemški pesmi, se sprašujejo nekateri. Drugi si belijo glavo s tem, ali se odgovor skriva v besedilu pesmi: "Želim zmagati, želim biti srečna, nikoli ne želim lagati ... Zame naj dežujejo rdeče vrtnice, zgodijo naj se vsi čudeži." Morda je to napoved, da bo v prihodnosti še dejavno nastopala v javnosti?
Bodrilo nemškim kristjanom?
Ukvarjajo se tudi z versko pesmijo Großer Gott, wir loben dich (napisal jo je katoliški duhovnik Ignaz Franz iz Šlezije okoli leta 1770), ki jo v cerkvah pojejo tako nemški katoličani kot nemški protestanti. Po mnenju nekaterih naj bi šlo za njeno bodrilno sporočilo nemškim kristjanom, po drugih je z izbiro pokazala, da je pač hčerka protestantskega pastorja.
Ima morda Izbira pesmi Nine Hagen tudi kakšno povezavo s tem, da je Merklova dobra prijateljica nemškega kantavtorja Wolfa Biermann (na sredini)? Ta je namreč nekaj časa živel skupaj z Evo-Mario Hagen, mamo Nine Hagen. Torej je bil Nini Hagen očim.
Toda morda se za izbiro pesmi skriva kakšno drugačno, globlje sporočilo, povezano z nemško zgodovino (znano je, da je Merklova dobra poznavalka zgodovine)? Vemo, da je najljubši film Merklove vzhodnonemški film Legenda o Paulu in Pauli (Die legende von Paul und Paula), ki je prišel v kinodvorane marca 1973 (takrat je bila Merklova stara 18 let), istega leta, ko se se Slovenci navduševali nad Cvetjem v jeseni.
Hipijevska romanca v Vzhodnem Berlinu
Film, ki je ljubezenska zgodba s tragičnim koncem (tako kot Cvetje v jeseni), pa tudi hipijevska graja vzhodnonemškega sistema oziroma togih družbenih pravil (za razliko od Cvetja v jeseni se zgodba ne dogaja na romantičnem podeželju 19. stoletja, ampak v Vzhodnem Berlinu v času socializma), je bil zelo priljubljen med Vzhodnimi Nemci, zlasti med mladino, saj je v filmu veliko za tiste čase sodobne "zahodnjaške" glasbe.
Mešanica realnosti in poezije, je film opisala Merklova, ki so ji zlasti všeč nadrealistični deli filma. Številni vzhodnonemški partijci pa so vihali nos nad filmom. Ko sta v začetku 80. let oba glavna igralca, Angelica Domröse in Winfried Glatzeder (ta je imel vzdevek vzhodnonemški Belmondo in je bil že konec 60. let pod nadzorom Stasija), preselila v Zahodno Nemčijo, je film v Vzhodni Nemčiji šel v bunker.
Merklova najraje poslušala Beatle in Rolling Stonese
Ob 40-letnici filma Legenda o Paulu in Pauli je Merklova povedala, da je v tistih časih najraje poslušala pesmi Beatlov in Rolling Stonesov, pa francosko Je t'aime ... moi non plus (Serge Gainsbourg in Jane Birkin) in Bridge over troubled water (Simon & Garfunkel). Du hast den farbfilm vergessen ni omenila. Torej, zakaj se je odločila zanjo?
Videoposnetek pesmi Du hast den farbfilm vergessen z Nino Hagen iz leta 1974 in poznejših let, ko je bila znana kot botra punka:
Pesem o Michaelu (Michi), ki z Nino odide na Hiddensee ob Baltskem morju in pozabi barvni film, je leta 1974 zapela takrat 19-letna Nina Hagen, pevka vzhodnonemške rock skupine Automobil. Pesem, ki ni punk pesem, kot nekateri napačno navajajo, ampak običajna pop pesem, je bila velika uspešnica v Vzhodni Nemčiji.
Pomanjkanje barvnih filmov v Vzhodni Nemčiji
Skladbo je napisal Michael Heubach (tedaj v romantični zvezi z Nino Hagen), besedilo pa Kurt Demmler. Besedilo pesmi naj bi bila prikrita in zajedljivo posmehljiva graja takratnega pomanjkanja nekaterih izdelkov v Vzhodni Nemčiji, na primer barvnega filma za fotografske aparate.
Izbira pesmi je tako morda blaga graja socialistične Vzhodne Nemčije oziroma vzhodnonemške komunistične preteklosti. A zgodba ima še druge zanimive povezave. Nina Hagen je hčerka vzhodnonemške igralke Eve-Marie Hagen, ki je bila nekaj let partnerica znanega vzhodnonemškega kantavtorja Wolfa Biermanna.
Levičarski idealist v partijski diktaturi
Biermann se je, tako kot Merklova, rodil v Hamburgu. Biermann je letnik 1936, Merklova 1954. Njegov oče Dagobert Biermann je bil judovskega rodu in prepričan komunist. Zaradi protinacističnih sabotaž so ga nacisti umorili leta 1943 v koncentracijskem taborišču Auschwitz. Wolf Biermann se je nekaj let po koncu druge svetovne vojne kot komunističnim idealom privrženi šestnajstletni fantič preselil v Vzhodno Nemčijo.
Cosma Shiva Hagen je hčerka Nine Hagen. Rodila se je leta 1981 v ZDA in je kot otrok nekaj časa živela v Hamburgu pri Wolfu Biermannu, ki je bil njen rejnik. Pradedek Cosme Shive in dedek Nine Hagen je bil berlinski bankir judovskega rodu Hermann Carl Hagen (rojen Hermann Levy), ki so ga med drugo svetovno vojno umorili nacisti v koncentracijskem taborišču Sachsenhausen.
A tam je njegov uporniški levičarski idealizem v poznejših letih trčil na komunistični realizem partijske diktature. Biermann je tako postal del vzhodnonemške kulturniško-oporečniške scene. Leta 1976 je komunistična oblast imela dovolj njegovega nasprotovanja sistemu. Ko se je s turneje po Zahodni Nemčiji hotel vrniti v Vzhodno Nemčijo, mu niso dovolili vstopa, ampak so mu vzeli vzhodnonemško državljanstvo. Tako je moral ostati v Zahodni Nemčiji.
Kako je Nina Hagen na Zahodu postala botra punka
Leta 1977 sta se iz Vzhodne Nemčije na Zahod preselila tudi Eva-Maria Hagen in njena hčerka Nina. Ta je na Zahodu uspešno nadaljevala svojo glasbeno kariero, si omislila bolj divjo zunanjo podobo in dobila vzdevek botra punka.
Biermann, ki zdaj živi v Hamburgu, in Merklova sta se pred leti spoprijateljila. Biermann zelo hvali Merklovo kot kanclerko in jo ima za političnega genija. Zaradi Merklove je celo postal volivec CDU. No, glede na to, da je tudi navdušen nad Olafom Scholzem, nekdaj hamburškim županom, je morda letos volil za SPD.
Zvezdnica najljubšega filma Merklove odide na Zahod
Ravnanje vzhodnonemške partije z Biermannom je sprožilo precej ogorčenja med vzhodnonemškimi kulturniki oziroma umetniki. Med podpisniki neke protestne peticije je bila tudi zgoraj omenjena Angelica Domröse (tako kot Biermann je po očetu judovskega rodu, njen soigralec iz Legende o Paulu in Pauli, Glatzeder, pa ima judovske korenine po materini strani), zaradi česar je prišla na črno listo vzhodnonemških oblasti. Po nekaj letih je imela dovolj šikaniranj in je odšla v Zahodno Nemčijo.
Graja nacistične Nemčije?
Če je pesem Nine Hagen morda graja vzhodnonemške partijske diktature, pa je izbira Knefove morda prikrito povezana z grajo nacizma, s kesanjem zaradi zločinov nacistične Nemčije, pa tudi s hvalo povojne usmeritve Zahodne Nemčije proti Zahodu in dobrih odnosov z ZDA.
Knefova (1925–2002) je bila kot najstnica do ušes zaljubljena v vplivnega nacista Ewalda von Demandowskyja, častnika SS in producenta številnih pronacističnih filmov. Preoblečena v nemškega vojaka je bila skupaj z njim v zadnjih dnevih vojne, ko je Rdeča armada zavzemala Berlin.
Smrt nacističnega ljubimca in protinacistični film
Knefovo in Demandowskyja so na koncu Sovjeti zajeli. Njej je uspelo pobegniti iz taborišča za vojne ujetnike v Berlin, Demandowskyja pa so pozneje izpustili, a so ga leta 1946 aretirali Američani in izročili Sovjetom. Ti so mu sodili in ga kot fašističnega propagandista ustrelili oktobra 1946. Istega meseca je luč sveta zagledal nemški film Morilci so med nami (Die Mörder sind unter uns). Posnet je bil v Berlinu, v sovjetskem okupacijskem območju, zato velja tudi za vzhodnonemški film.
Knefova je bila vzhajajoča filmska zvezdnica v zadnjih dveh letih nacistične Nemčije, po vojni pa je posnela prvi nemški protinacistični film:
Knefova igra glavno žensko vlogo, preživelo ujetnico nacističnega koncentracijskega taborišča. Morilci iz naslova filma so ljudje, ki so v času nacistične Nemčije pobijali ljudi, po vojni pa se skrivajo pred roko pravice. Med njimi je tudi nacistični zločinec, zdaj ugledni poslovnež, ki bogati s predelavo nemških vojaških čelad v kovinske izdelke za civilno rabo.
Film, ki je doživel mednarodni uspeh, ne bi bil mogoč brez Sovjetov, saj so snemanje filma zavrnili v vseh drugih okupacijskih območjih povojne Nemčije – ameriškem, britanskem in francoskem.
Neuspešni naskok na Hollywood in škandal v Zahodni Nemčiji
Knefova je kmalu po koncu vojne spoznala Kurta Hirscha, Američana nemško-češko-judovskega rodu. Z njim se je poročila leta 1947. Leta 1950 je tudi sama postala ameriška državljanka. Od leta 1948 je poskušala s prebojem v Hollywoodu, a kakšnega večjega uspeha ni bilo, zato je večinoma igrala v evropskih filmih.
Hildegard Knef je svojo filmsko kariero začela leta 1943, leta 1944 pa je postala ljubica vplivnega in poročenega nacista Ewalda von Demandowskyja, producenta nekaterih znanih protijudovskih filmov. Z njim se je menda še nekajkrat naključno srečala po vojni v Berlinu, dokler ga niso aretirali Američani. Leta 1946 je zaslovela z vlogo v prvem nemškem povojnem filmu, kjer igra preživelo iz nacističnega koncentracijskega taborišča. Po uspehu filma jo je znani ameriški filmski producent David O. Selznick povabil v Hollywood, kjer pa nikoli ni doživela kakšnega velikega uspeha. V angleško govorečih filmih je dve desetletji uporabljala priimek Neff.
Leta 1951 je prišel v kinodvorane njen zahodnonemški film Grešnica (Die Sünderin). V filmu igra prostitutko (nekakšno sodobno Marijo Magdaleno). Ker se je Knefova v filmu za trenutek pojavila gola, je film sprožil velik škandal. Prihajalo je do protestov ogorčenih nasprotnikov predvajanja filma, ponekod so protestniki celo zabarikadirali kinodvorane, v nekaterih mestih so mestne oblasti prepovedale predvajanje filma, Katoliška cerkev pa je vernike pozvala, naj bojkotirajo film.
Krščanske korenine sodobne Nemčije?
Zadnja izbira Merklove, verska pesem iz 18. stoletja, ena redkih katoliških verskih pesmi, ki jih pojejo tudi v protestantskih cerkvah, pa je morda poziv Nemcem oziroma nemškim kristjanom k ekumenskem sožitju. Morda pa tudi njen poziv nemškemu ljudstvu, ki ga je v 20. stoletju zaneslo v nacizem in v komunizem, naj se bolj zaveda svojih krščanskih korenin in na njih gradi sodobno Nemčijo.
12