Alenka Klun | 4. 4. 2022, 18:00
"Lahko samo rečem, da me Jan Plestenjak do sedaj še ni kontaktiral," je skrivnosten Tadej Vaukman
Tadej Vaukman, umetnik, čigar neposredni slog ne pušča prostora za mlačne odzive. Pravi, da je menda preveč nazoren za Instagram, a premalo razvpit za Dravograd. Se tudi vam tako zdi, ko pogledate njegova dela?
Pogovor sva začela na koncu oziroma v sedanjosti. V njegovem ustvarjanju trenutno prevladujejo kolaži in pogosto duhoviti zapisi, ki jih vestno deli s sledilci na Instagramu in razkriva, o čem v določenem trenutku razmišlja.
Včasih gre za kaj čisto banalnega, kot so njegova (negativna?) čustva do smučanja, včasih pa obravnava resne teme, kot je vojna v Ukrajini ...
View this post on Instagram
"No, do smučanja zares nimam negativnega mišljenja, gre bolj za nek osebni sarkazem do smučarske estetike in obnašanja smučarjev na kočah po tretjem pivu in travarici," me sprva popravi sogovornik, nato pa odgovori na vprašanje o tem, kakšen je njegov ustvarjalni proces.
"Predvsem sarkastičen, vendar hkrati zelo resničen. Kolaži in risbe mi omogočajo, da naredim delo zelo hitro, v trenutku, ko dobim idejo. V zgodnjih letih sem se tako loteval fotografije, tako da je tranzicija bila povsem naravna," pojasnjuje leta 1984 rojeni Vaukman, ki je svojo umetniško pot začel prav s fotografijo.
Pogosto (ali kar pretežno) eksplicitne podobe svojih sodobnikov je zbral v prvi monografiji Dick Skinners (2015), ki mu je prinesla širšo prepoznavnost na umetniškem prizorišču, vizualni spomin na svoje odraščanje na Koroškem pa je ustvaril s fotoknjigo Grandheroes (2018).
Ta je hkrati poklon osrednjima likoma njegovih formativnih let, starima staršema. Ena od fotografij iz te serije je zdaj tudi del ugledne Likovne zbirke Riko, usmerjene v zasledovanje presežkov na področju sodobne umetnosti v Sloveniji.
View this post on Instagram
Leta 2019 je z delom Tistega nekega večera v kleti, avtoportret, na kateri poleg umetnika samega nastopa še ena zanj pomembna osebnost, njegova mama, postal dobitnik nagrade OHO in življenje se mu je zasukalo v novo smer.
View this post on Instagram
Razstavlja tako v tujini kot doma, nazadnje se je na slovenskih tleh v Galeriji Škuc - le nekaj tednov po rojstvu sina - predstavil s projektom z domiselnim (in pomenljivim) naslovom Vendar ne kažite tega mojemu otroku.
Znan si po tem, da na Instagramu deliš tudi prizore iz svoje intime, v zadnjem letu ima še posebej pomembno vlogo tudi mali sin Vincent. V nekem pogovoru si povedal, da so se ti s prihodom sina prioritete postavile na glavo. V kakšnem pogledu? Se ti zdi, da si se s starševstvom spremenil tudi v umetniškem smislu?
Res je. Ustvarjam verjetno trikrat več, ko prej, saj več ne tratim časa z nepomembnimi stvarmi, navsezadnje bi rad preživel čimveč časa s sinom. Drugače pa ostajam isti, vsaj zdi se mi. Še vedno me zanima tematika, ki je na dosegu roke.
Glede na to, da nisi akademsko izobražen umetnik, si bojda vsaj na začetku kariere večkrat naletel na neodobravanje ljubljanske umetniške srenje. Se je od leta 2019, ko si postal prejemnik uglednega priznanja OHO, to spremenilo?
Ja (smeh), Ljubljana zna biti včasih precej kruta, kar se opravljanja tiče, ampak hej, pravijo, da takrat delaš nekaj prav ali kako že. Čisto zares se nikoli nisem preveč ukvarjal s tem, me pa žalosti, da je to tako zelo prisotno, namesto, da bi si pomagali in stali ob strani.
No, Nagrada skupine OHO tega na žalost ni spremenila, temveč se je pojavilo še več neodobravanja in mnenj, zakaj si tega ne zaslužim. Ni pa seveda vse tako črno - ljudje iz stroke, ki se dejansko ukvarjajo z umetnostjo in ne debatirajo o njej le ob kavah, so me sprejeli zelo dobro že pred samo nagrado.
Kako se je tudi sicer, če damo na stran spremembe na osebnem področju, tvoje življenje v zadnjih dveh letih zasukalo? Na kaj od doseženega si, v poklicnem smislu, najbolj ponosen?
Najbolj sem ponosen na dejstvo, da še vedno ostajam neodvisen. Svojo umetniško pot gradim točno tako, kot ustreza meni.
Svojevrstno priznanje pomeni tudi dejstvo, da te od lani zastopa priznana galeristka Piera Ravnikar. Kako pa je s prodajo del? Gotovo jih je šlo že precej tudi v tujino? So med znanimi kupci tvojih del tudi ljudje, ki si jih nekoč imel za vzornike?
Kupci so različni, od zbirateljev, do ljudi, ki si želijo popestriti dnevno sobo s kolažem rož. Do svojih kupcev gojim poseben odnos, z nekaterimi smo postali celo prijatelji, zato bom tukaj ostal malo skrivnosten, za koga vse tukaj gre. Lahko samo rečem, da me Jan Plestenjak do šedaj še ni kontaktiral.
Kdo pravzaprav so ljudje, ki so te na tvoji poti najbolj navdihovali? Kdo so tisti, s katerimi so povezani najlepši spomini?
To so nedvomno prijatelji, sploh, če govorim o formativnih letih. Stvari se seveda z leti spreminjajo, trenutno sta to Maja in Vincent, predvsem pa naš družinski vsakdanjik. Oprostite, če ste pričakovali kaj bolj dramatičnega. (smeh)
View this post on Instagram
Katero svoje umetniško obdobje bi z veseljem še kdaj ponovil in kaj bi za vedno izbrisal?
Izbrisal definitivno ne bi nič, saj sem se prav iz najbolj težkih obdobij naučil največ, bi se pa z veseljem še enkrat vrnil v leto 2019, ko sem lahko dva meseca delal in raziskoval ter širil svojo ustvarjalno prakso v New Yorku.
Se ti zdi, da bi Ljubljana lahko na neko točki postala premajhna zate? Se morda nekoč vidiš v kaki umetniški meki, denimo prav v New Yorku?
Ne, prav nasprotno.
Menim, da je Ljubljana dobro gnezdo, od koder lahko umetniki ustvarjamo. Seveda pa to ne pomeni, da se tukaj zasidramo. Pomembno je, da se ves čas premikamo in spoznavamo umetniško sceno izven Slovenije.
Kot omenjeno, je tvoj javni profil na Instagramu hkrati tudi osebni, meje med enim in drugim so zabrisane. Kaj pa je tisto, pri čemer, ko gre za objave, potegneš črto? Ali obstaja sploh kaj?
Mislim, da je žal Instagram tisti, ki je pri mojih objavah prevečkrat potegnil črto. En profil so mi zaradi eksplicitnih objav namreč že zbrisali. Kaj naj še dodam? (smeh)
Gotovo si, poleg košarkarskih bratov Nachbar (Boštjan in Grega, op. a.), eden najbolj znanih Dravograjčanov. Te v rodnem kraju zdaj pocukajo za rokav na ulici?
Niti ne, mislim da Dravograjčani čisto zares ne vedo, kaj delam. Vem pa zagotovo, da večina od njih še vedno misli, da sem samo “high-school drop out”, kar ima zame poseben čar. Aja, Grega, kdaj greva na pivo?
Zaključiva pa bolj pri začetku. Je tvoja kultna oz. razvpita Piramida (podoba treh golih mladcev, "zloženih" v piramido, op. a.) še vedno v tvoji lasti ali že visi v kaki zbirki sodobne umetnosti?
Je! V lastni zbirki imam edino edicijo umetnika, ostalih pet je v zasebnih zbirkah, ena je tudi v Muzeju sodobne umetnosti na Metelkovi v Ljubljani.
Pa še to: katera od oznak, ki so ti jih kdaj prilepili, te najbolj zabava oz. navdušuje? Kontroverzni, provokativni, brutalno iskreni, vulgarni, razvpiti?
Hm, dobro vprašanje. Gotovo sem že slišal vse od zgoraj naštetih, na prvem mestu pa je še vedno izjava nekoga, češ, da si lahko privoščim vse te razvpite fotografije samo zaradi tega, ker sem bogat! (smeh)
View this post on Instagram
Novo na Metroplay: Ko se govori o hierarhiji, je že prepozno | Bine Volčič in Žiga Faganel
