Boris Pahor - uporni človek

Na bolšjem sejmu na robu Pariza poleti leta 1945 stoji mlad človek s parom nemških vojaških škornjev v rokah in ju ponuja mimoidočim. V tem človeškem mravljišču, polnem vsakovrstnih prekupčevalcev in črnoborzijancev, ljudje prodajajo in kupujejo najbolj nenavadne in komaj uporabne stvari - nemških vojaških škornjev, kakorkoli so iz čvrstega usnja in videti povsem uporabni, ne kupi nihče.

Ljudi na sejmu je vse manj, “množica odteka kakor neslišna voda”. Mladenič upadlih lic se vse bolj zaveda popolnega absurda svojega položaja: “A kdo bo vzel obuvalo, ki je simbol vsega zla in morda celo zlo samo. Tudi če bi bil francoski človek bos, ali ne bi rajši oral bos, kakor da bi si moral natakniti take škornje? In prav on je moral prinesti takšno blago naprodaj, nihče ne ponuja nič podobnega ...” Prav on, bivši taboriščnik, ki je še pred nekaj meseci nosil izsušena trupla sotrpinov v krematorij. Mladenič ob nekem zidu sezuje pošvedrane čevlje in obuje nemške vojaške škornje, prekrije jih s hlačnico ... Vse skupaj postane “malenkostno in brezplodno ... Saj je vse nesmiselno, hitri avtomobili, ki drvijo po kamniti strugi pod njim, in ti ljudje, ki hodijo po nadvozu ...”

“Nemogoči potniki”

Neuspešni prodajalec škornjev je junak romana Spopad s pomladjo, ki ga je spomladi tistega leta iz koncentracijskega taborišča Bergen-Belsen čez holandsko ravnico pripeljal vlak z “nemogočimi potniki”. “Nemogoči potniki” so bili telesno in duhovno zlomljeni ljudje iz vse Evrope, ki so ušli strahovitemu in nesmiselnemu uničevanju. Znašli so se v nekem pariškem sanatoriju, na robu mesta, ki je bilo s svojo eksplozijo pomladanskega in osvobojenega življenja čisto nasprotje smrtnih zimskih pokrajin, kakršne so ostale za njimi. In junak tega romana, v katerem se prepletata eros in tanatos, tržaški Slovenec, povsem osamljen mladi človek, ki za seboj nima samo uničevalnega lagerja, pač pa tudi hudo izkušnjo s fašizmom, z vojaščino v italijanski vojski na saharskem pesku, s slovensko odporniško ilegalo po kapitulaciji Italije, z zasliševanji Gestapa in smrtjo svoje ljubljene, v resnici ni nihče drug kot avtor sam, z drugim imenom, alter ego Borisa Pahorja. Tisto pariško pomlad in poletje, se spominja, mu je bilo v duši tako, “kakor da ni mrtev, a tudi ne živ”. Vendar je bil živ, vedno bolj, iz Pariza se je vrnil v rodni Trst. Tam je nekaj let pozneje, ko so se pod mediteranskim soncem umirili spomini na Kruppove vozičke, ki so vozili trupla skozi sneg in noč, začel pisati danes znamenite romane Vila ob jezeru, Nekropola, Mesto v zalivu in druge, med njimi omenjeni Spopad s pomladjo, ki je poln rastočega vitalizma in erotizma, in je v njem energija celega novega življenja, nastalega iz ničelne točke porušenega evropskega sveta.

Nekoč sem mu na pol v šali rekel, da bo nekega dne njegovo literaturo, ki v dobršnem delu izhaja iz stisk ogroženega življenja te manjšine, poznal ves svet, te manjšine pa ne bo nikjer več. Kar nekoliko jezno me je pogledal. Vprašanje obstoja slovenskega jezika ni bilo nekaj, s čimer bi se šalili. Zanj je zastavljal svoje življenje.

Prijatelja Borisa sem mnoga leta obiskoval v njegovi hiši sredi ozkih ulic, ki se na Kontovelu od morja vzpenjajo na kraška pobočja. Velikokrat sva s pogledom na Tržaški zaliv in gladino morskega prostranstva, zdaj obsijanega s pomladanskim soncem, drugič spet prekritega z jesenskimi meglicami, razpravljala o literaturi. A še pogosteje o slovenskem in evropskem dvajsetem stoletju. Bil je pričevalec in premišljevalec tega časa in silovitih družbenih pretresov, ki jih je doživljal. Včasih se nama je pridružila njegova žena Rada, ljubezniva in odločna Kraševka, ki je napisala izjemno knjigo o bratu, pogumnem partizanskem poveljniku Janku Premrlu - Vojku. Takrat smo bili v hipu v središču tiste razprave, ki je Borisa najbolj vznemirjala: slovenski odpor proti fašizmu, ki ga je zasenčila povojna “glajšaltinga”, kakor je ideološki prevzem uporništva imenoval Edvard Kocbek. Boris ni bil zmeraj lahek sogovornik, neutrudno in trmasto je zagovarjal svoja stališča. Nekoč sem ga debelo uro prepričeval, naj knjigo zgodb o Trstu naslovi Trg Oberdan. Odločno je ugovarjal, kajti ime italijanskega iredentista, po katerem je znameniti tržaški trg dobil ime, je bilo slovensko, torej mora biti, je govoril Boris, Oberdank. Vsi moji argumenti so bili zaman. Nazadnje je nastopila odločna Rada: “Poslušaj ga vendar!” In tako je bilo, sprejel je predlog za naslov knjige. Ne ker bi poslušal mene, pač pa Rado. Pogosto so ga spomini zanesli v leta, ki jih je preživljal okrog nekega drugega tržaškega trga.

Otroštvo je preživel spodaj, v centru mesta, okrog Trga Ponterosso, in od tam je tudi prva izkušnja z nasiljem podivjane množice, z ognjem, ki se je v njegovem spominu in njegovih besedilih ponavljala tudi po tem, ko so jo prekrili plameni ognja iz krematorija. Še preden so fašisti v Italiji prišli na oblast, so v samem središču Trsta požgali veličastno stavbo arhitekta Maksa Fabianija, slovenski Narodni dom. Pahorjeve otroške oči so videle navdušene obraze, ki so pozdravljali plamene, in črnosrajčnike, ki so med tuljenjem sekali gasilske cevi, da je mogla zgradba temeljiteje pogoreti. Videle so tudi grmade pred Verdijevim spomenikom, na katerih so gorele slovenske knjige. Prav v Trstu je fašizem, v času, ko so mu futuristi posvečali slavilne verze in drzna dejanja, prvič pokazal svoj pravi obraz, sovraštvo do vsega “tujerodnega” in “barbarskega”, uniformirano teatralnost in ulično brutalnost. Borisa Pahorja je izkušnja s fašizmom zaznamovala za vse življenje. Pravica do kulturnega, kmalu zatem pa kratko malo fizičnega obstoja Slovencev v Italiji, je postala in tudi po vojni ostala leitmotiv dela njegove literature, pozneje pa tudi angažirane publicistike. Kritiki, ki so mu očitali, da se preveč ukvarja z “nacionalno” problematiko, so pozabljali, da za tem stoji globoka eksistencialna izkušnja prepovedanega jezika, zatirane kulture in ogroženih življenj. Pozabili pa so tudi na to, da se je Pahor med študijem humanistike na univerzi v Padovi dobro seznanil z italijansko književnostjo, in ne samo da jo je v letih po vojni na liceju v Trstu poučeval, ampak je tudi veliko pisal o njej, dolgo vrsto esejev z občudovanjem njenih estetskih in etičnih vrednosti. S prizadevanjem za pravice do obstoja slovenske manjšine ni bil nasprotnik Italije, pač pa fašizma in po vojni njegovih nacionalističnih recidivov, ki so posebej izrazito cveteli v Trstu. V mestu, ki se je rado pohvalilo z literarnim kozmopolitizmom, v razmerju do slovenske manjšine pa je še v drugi polovici 20. stoletja kazalo skrajno netoleranco in pogosto provincialno surovost.

Z Borisom Pahorjem sva se srečala ko sem bil študent, začetnik v literaturi in kmalu zatem tudi v političnem sporu s svojo ozkosrčno in doktrinarno okolico. Prvi hip sem v njem odkril ne samo pisatelja, ampak tudi svobodnjaškega in upornega človeka.

Konec tridesetih let je Pahor prišel v stik z intelektualno prodornim, evropsko usmerjenim gibanjem krščanskih socialistov, ki so se v Ljubljani zbirali okrog pesnika Edvarda Kocbeka in njegove revije Dejanje. Skupina, ki je gojila stike s francosko revijo Ésprit in personalizmom njenega urednika Mouniera, se je znašla v konfliktu s takrat prevladujočim slovenskim klerikalizmom in se močno približala levici. Vendar se je zavedala tudi nevarnosti komunističnega totalitarizma. V Premišljevanju o Španiji je Kocbek opozarjal pred obema totalitarizmoma. Kljub temu so se ob izbruhu vojne krščanski socialisti pridružili sprva koalicijski Osvobodilni fronti, ki so si jo na koncu povsem podredili komunisti. A na začetku vojne pravzaprav druge izbire sploh ni bilo. In tudi za Borisa Pahorja, ki je že dobro poznal pravi obraz fašizma, je bila ta odločitev samoumevna. Po kapitulaciji Italije in vrnitvi iz Libije, kamor je bil poslan po vpoklicu v italijansko vojsko, se je pridružil slovenskemu odporu v Trstu, kmalu zatem so ga aretirali, preživel je zaslišanja Gestapa, ki je takrat že zagospodaril v mestu, poslali so ga v koncentracijsko taborišče.

Končno ga je “odkrila” Italija

Prve Pahorjeve knjige v letih po vojni so ga naredile v Sloveniji za priljubljenega in zaželenega avtorja. Vendar ne za dolgo. Ko je njegov prijatelj Kocbek v Ljubljani izdal knjigo novel pod naslovom Strah in pogum, ki je prvič odprla globlje moralne razsežnosti in tudi negativne plati partizanskega odpora, se je zoper njega začel pravi ideološki pogrom. Komunisti že zdavnaj niso bili več Osvobodilna fronta, ampak samo še diktatura. Boris Pahor je v slovenskem Primorskem dnevniku vzel velikega pesnika v bran. In tako še sam prišel v spor z novim totalitarizmom, ki je bil toliko težji, saj je slovenski, oziroma jugoslovanski, komunizem prav za Slovence v Italiji še zmeraj pomenil veliko upanje. Okrog Pahorja se je začel stiskati obroč zamolčevanja, vrstili so se politični napadi in potem leta samote. V Sloveniji je bil nezaželen, v Italiji je bil manjšinski avtor, ki piše v slovenščini, neobstoječa oseba. V začetku sedemdesetih let so njegovo knjigo publicističnih besedil Odisej ob jamboru, ki so se zavzemala za politični pluralizem in večjo samostojnost Slovenije znotraj Jugoslavije, uslužbenci tajne policije plenili knjižnicah in stanovanjih. Nekaj let zatem so mu prepovedali vstop v Slovenijo, ker je v Trstu objavljenem pogovoru z Edvardom Kocbekom odprl strašno resnico o povojnih pobojih političnih nasprotnikov. Toda Pahor je pisal svoje romane in članke naprej, v Trstu je izdajal revijo Zaliv, močno je bil aktiven v evropskih organizacijah za zaščito narodnih manjšin.

Osemdeseta leta so ga vrnila v slovensko javnost s ponatisi knjig, številnimi intervjuji in članki, devetdeseta so mu prinesla prevode v Franciji, Nemčiji, Ameriki. Le v njegovem Trstu italijanski someščani, razen redkih intelektualcev, še zmeraj niso vedeli zanj. Pahorjevo delo jih ni zanimalo, kakor jih nikoli niso zanimali problemi vse bolj asimilirane slovenske manjšine. No, nazadnje ga je le “odkrila” tudi Italija in ga obsula s pozornostjo, prevodi, nagradami, odlikovanji.

Nekoč sem mu na pol v šali rekel, da bo nekega dne njegovo literaturo, ki v dobršnem delu izhaja iz stisk ogroženega življenja te manjšine, poznal ves svet, te manjšine pa ne bo nikjer več. Kar nekoliko jezno me je pogledal. Vprašanje obstoja slovenskega jezika ni bilo nekaj, s čimer bi se šalili. Zanj je zastavljal svoje življenje.

Pravzaprav srečen človek

Z Borisom Pahorjem sva se srečala ko sem bil študent, začetnik v literaturi in kmalu zatem tudi v političnem sporu s svojo ozkosrčno in doktrinarno okolico. Prvi hip sem v njem odkril ne samo pisatelja, ampak tudi svobodnjaškega in upornega človeka. Klical me je “moj mladi prijatelj” in še dolga leta pozneje, ko nisem bil več mlad, niti malo ne, on pa tudi ne tako star, kot bi lahko sodili po njegovih letih, ki so šla čez devetdeseto. Takrat nekoč, ko niso minevala samo najina leta, ampak se je tudi zgodovina človeštva po svojem štetju obrnila v novo tisočletje, sva bila oba na knjižnem sejmu v Saint Malóju na bretonski obali, kjer sva predstavljala jaz svoj prvi, on pa že peti ali šesti knjižni prevod v francoščino. Pahor je v dvorani, ki jo je do zadnjega kotička napolnilo kakšnih osemsto poslušalcev, pozabil na literaturo in svojo slavo in z vso vehemenco spregovoril o pravici do obstoja bretonske kulture in jezika ter ostro kritiziral aroganco centralizirane Francije. Dvorana ga je nenehno prekinjala s ploskanjem.

Ko sva se vozila z vlakom nazaj v Pariz, sem mu z mislijo na ta dogodek rekel, da je pravzaprav srečen človek. Ne samo zato, ker njegovo literaturo, ki so jo v Sloveniji kakšni kritiki omalovaževali, zdaj pozna in ceni lep del Evrope in Amerike, tudi ne zato, ker so marsikatere njegove prepovedane misli, recimo o demokratični Sloveniji, postale resničnost, pač pa zato, ker je preživel ideološko in totalitarno stoletje kot camusovski L'homme révolté (uporni človek) in ga veselje do kritike in disputiranja ni nikoli zapustilo. “Kaj pa vem?” je rekel, “Mogoče imaš celo prav.” Potem se je zagledal v blago francosko pokrajino, ki jo je nekoč že gledal, leta 1945 z nekega drugega vlaka, na katerem so se iz koncentracijskega taborišča vozili “nemogoči potniki”.

---