Tragedija velikana, ki bo živel večno

Pred tremi desetletji je svet pretresla novica, po kateri je v košarkarskem svetu zazevala velika praznina, te se z velikanskim cmokom v grlu spominjamo še danes. Usodnega 7. junija 1993 ob 17.15 je namreč v tragični prometni nesreči v Nemčiji življenje izgubil košarkarski Mozart iz Šibenika Dražen Petrović, ki še leta in leta po svoji smrti ostaja sinonim za trdo delo in košarkarsko poezijo v enem. Legendarni Hrvat, ki bi danes štel 58 pomladi, je na prelomu med osemdesetimi in devetdesetimi leti prejšnjega stoletja premikal meje košarkarske igre in pod koši pustil neizbrisen pečat. Hrvaški ostrostrelec je zaznamoval košarkarski svet, s Cibono je dvakrat stopil na evropski klubski vrh, z reprezentanco Jugoslavije pa je med drugim osvojil zlato na evropskem in svetovnem prvenstvu, ob tem pa je tlakoval pot neameriškim košarkarjem v ligi NBA in dokazal, da se vrhunski igralci razvijajo tudi na drugi strani sveta.

Spomine na Dražena Petrovića smo obujali skupaj z Janezom Drvaričem (na sliki levo; v družbi Dušana Hauptmana). Foto: Grega Valančič/Sportida

Med tistimi, katerih pot se je večkrat križala s kariero košarkarja z vedno bujno kodrasto pričesko, je bil tudi slovenski košarkarski strokovnjak in nekdanji trener Janez Drvarič, ki je ob obletnici neznanske tragedije spregovoril o spominih na svojega nekdanjega varovanca. Nazadnje sta se pogovarjala tik pred nesrečo, ki je za vedno spremenila košarkarski svet. Petrović se je namreč dan po svoji zadnji odigrani tekmi med Hrvaško in Slovenijo, ki jo je takrat vodil Drvarič, kot potnik v avtomobilu vračal prek Nemčije v domovino, nato pa se je zgodila usodna nesreča.

Prepleteni poti

Draženova prehojena pot in predvsem delavnost sta še danes vzor za številne mlade košarkarje, z grenko-sladim nasmehom na obrazu pa se hrvaškega košarkarja spominja tudi Drvarič, ki je prvega hrvaškega kapetana spoznal že ob prvih zrelih košarkarskih korakih. "Dražena sem spremljal že pred 40 leti, ko je leta 1983 prvič oblekel reprezentančni jugoslovanski dres, ko smo bili na evropskem prvenstvu v Franciji. Takrat je bil star 19 let in se je pridružil močni generaciji, v kateri so bili med drugim tudi Krešimir Ćosić pa Dražen Dalipagić, Zoran Slavnić in številni drugi. Že na tistih pripravah sem se v živo prepričal o njegovem odnosu do dela. Takrat se spomnim, da so ga številni soigralci šaljivo zbadali glede njegovih mladostniških malce zaobljenih nog in je zato delal še toliko bolj, že leto pozneje, za olimpijske igre, je še dodatno garal tudi za fizično pripravo," se spominja Drvarič, ki je z Draženom sodeloval tudi kot glavni trener Cibone.

Prijel se ga je vzdevek košarkarski Mozart. Foto: Guliverimage/Getty Images

Hrvaški klub je v sezoni 1986/87 na čelu z Drvaričem osvojil evropski pokal pokalnih zmagovalcev, na 45 uradnih tekmah je Cibona takrat izgubila le štirikrat, kar je še danes svojevrstni rekord hrvaškega kluba. Motor takratne ekipe je bil ravno Dražen. "On je bil v Ciboni vedno tisti igralec, ki je na treninge prihajal predčasno, ko so bili na primer na delu še mladinci, pa je treniral še z njimi. Vedno je potem ostal še na svojem treningu in po enakem scenariju so se zadeve odvijale tudi zvečer, ko je po našem drugem treningu vsaj še uro treniral naprej, saj je bil, sploh kar zadeva svoj met, perfekcionist. Svoj met in tudi vodenje žoge je želel izpiliti do potankosti. Pri zaključevanju res ni potreboval veliko pomoči," se spominja Drvarič.

Tekmovalen in deloven

In kakšen je prvi spomin danes 74-letnega košarkarskega strokovnjaka, ko mu omenimo Draženovo ime? "Najprej pomislim na njegov neverjeten odnos do športa in do dela, ker je v svoj razvoj košarkarskega potenciala vlagal res ogromno. Res je bil neverjeten košarkar, a nič mu ni bilo položeno v roke, imel je neverjetno delovno etiko," se spominja nekdanji slovenski selektor.

Aleksandar Petrović o pokojnem bratu leta 2018 v pogovoru za Sportal:

"Kot oseba pa je bil izjemno tekmovalen, to mi je res ostalo v spominu. V resnici ni bilo trenutka, v katerem ni našel kakega motiva za tekmovanje. Tudi če je sam metal na koš, je tekmoval sam s sabo, in ko je zgrešil, kar se ni zgodilo pogosto, je metal znova in znova. Sploh pa na treningih v igri ena proti ena je bil res izjemno tekmovalen, sploh če je bil v paru s starejšim bratom Aleksandrom, tako da sem moral na primer tudi jaz, takrat ko sem bil v Ciboni, paziti, da sem bil previden pri določanju parov za igro ena na ena. Preprosto pa ni obstajala tekma, na kateri ni naredil vsega, da bi zmagal," pojasnjuje Drvarič.

Srečanje na zadnji usodni dan

Kot da bi usoda hotela, sta se poti Drvariča in Hrvata srečali tudi na koncu, na zadnji tekmi pred usodno tragedijo. Leta 1993 je bil namreč Drvarič selektor slovenske članske izbrane vrste na dodatnih kvalifikacijah za evropsko prvenstvo, ki so se odvile na Poljskem. Takrat je Slovenija v finalu s 94:90 ugnala Hrvaško, obe reprezentanci sta se uvrstili na prvenstvo, in če sta v finalu na eni strani med drugim blestela Slavko Kotnik in Teoman Alibegović, pa je bil na drugi strani najbolj učinkovit ravno Dražen, ki se je na svoji zadnji tekmi v življenju ustavil pri 30 točkah.

Družina Dražena Petrovića ob upokojitvi legendarnega dresa New Jersey Nets s številko 3, ki jo je nosil izjemni Hrvat. Foto: AP / Guliverimage

"Dražen je bil tudi na svoji zadnji tekmi, čeprav jo je izgubil, takšen kot vse svoje življenje – rojen zmagovalec. Takrat je Slovenija pravzaprav prvič premagala Hrvaško, bil je tudi prvi strelec svoje ekipe in takrat smo se oboji uvrstili na evropsko prvenstvo. A Dražen je bil kljub temu močno jezen, še dan po tekmi, ki je bila na koncu njegova zadnja, ko sva se srečala in pogovarjala, je bil razočaran. Spomnim se, da je takrat sedel v kotu z mrkim pogledom na obrazu in sem ga vprašal, v čem je težava, če smo se oboji uvrstili na evropsko prvenstvo, pa mi je odvrnil: 'Seveda je težava, ker smo tekmo izgubili. Mi smo boljši in takšne tekme bi morali dobivati.' Vedno ga je zanimala le zmaga. Žal je bil to najin zadnji pogovor in tudi srečanje. Še vedno me zmrazi, ko pomislim na to," s cmokom v grlu pojasnjuje Drvarič.

Petrović se je tistega usodnega dne odločil, da bo v domovino raje kot z letalom in skupaj s hrvaško reprezentanco odpotoval z avtom, ki ga je takrat vozila njegova življenjska sopotnica Klara Szalantzy. Kmalu zatem pa je njegovo življenje na avtocesti blizu Ingolstadta za vedno ugasnilo. A tudi 30 let pozneje je povsem jasno, da bo spomin na njegov izjemen košarkarski talent živel večno. "Dražen je takrat pri New Jersey Nets prihajal do vrhunca svoje kariere, bil je nosilec igre tako v klubu kot v izbrani vrsti in zagotovo bi to, če se ne bi zgodila tista usodna nesreča, le še nadgrajeval in bi njegova kariera trajala še zelo dolgo, sploh ker je tudi zunaj parketa ostajal pravi profesionalec," je prepričan Drvarič.

Pred muzejem Dražena Petrovića v Zagrebu Foto: AP / Guliverimage

Živel bo večno

Hrvaški košarkarski biser je bil že v obdobju igranju izjemno priljubljen. "Vsi so ga imeli radi. Vsakič, ko smo kam šli, je bila včasih kar težava, ker so ga obkolili navijači, a njega to ni motilo, bil je dostopen in vedno se je vsakemu posvetil. Pogosto vlečem vzporednice z Luko Dončićem, ker je bil tudi Dražen izjemno kreativen v svoji igri, čeprav je bil strelec, to ni pomenilo, da ni bil tudi odličen asistent. Je pa znal v ključnih trenutkih vzeti odgovornost na svoja pleča," se spominja legendarni slovenski trener, ki je ob omembi delovne etike 196 centimetrov visokega košarkarja iz Šibenika še danes ostane brez besed.

"Takšnih košarkarjev, s takšno delovno vnemo je danes res še zelo malo. Seveda so nekateri še tako predani delu in razvoju, a je tega veliko manj, sploh raven, ki jo je imel Dražen, ki je bil naravnost predan košarki. Pa ne samo potem pri Ciboni, znane so že zgodbe iz njegovih srednješolskih let, ko je v Šibeniku v telovadnico prihajal že zgodaj zjutraj in treniral sam. Moram priznati, da sem srečal nekaj primerov košarkarjev, ki so predani svoji ljubezni do košarke, a na žalost je veliko tudi takih, ki želijo čim hitreje in včasih na žalost celo brez velikega truda priti do hitrega rezultata, ker je tako usmerjen tudi današnji svet. Tudi če ima športnik talent, to ni dovolj, treba ga je razvijati in biti potrpežljiv. Pa to ni dejstvo samo v športu, temveč tudi na sploh v življenju in tudi na drugih področjih. Dražen bo ostal večen, kar je tudi edino pravilno, takšen košarkar se morda rodi enkrat na sto let. Res si štejem v čast, da sem bil lahko majhen kamenček v mozaiku njegove izjemne poti," je še sklenil Drvarič.

Preberite še:

Sportal Tri generacije košarkarske Olimpije v Hramu športnih junakov

Sportal Skupaj z Dončićem po dopolnitev zbirke pokojnega očeta

Sportal Se bo Goran Dragić vrnil v reprezentanco?