Biografija

Boris Cavazza o nesreči, ki bi ga skoraj stala življenja in življenju s Ksenijo Benedetti

Sonja Javornik/revija Jana
8. 8. 2022, 05.44
Deli članek:

Pred kratkim se je v knjigarnah znova znašla biografija Cavazza avtorice Vesne Milek, ki je bila pred več kot desetletjem ogromna uspešnica, potem pa je ni bilo mogoče več dobiti nikjer. Ta izjemna zgodba Borisa Cavazze bi potrebovala še kakšno nadaljevanje, saj se je našemu legendarnemu igralcu v tem času zgodilo še veliko zanimivih stvari, predvsem življenjska vez s Ksenijo, v tem letu pa je imel nesrečo, ki bi ga skoraj stala življenje.

Miran Jurišič
Njuna ljubezen in povezanost se je z leti še utrdila, zadnje preizkušnje pa so sploh dokazale, da sta skupaj dejansko v dobrem in slabem, do konca …

Bralci knjige Cavazza že vedo, da je bilo Borisovo življenje izjemno burno in polno lepih, a žal tudi tragičnih dogodkov. V intervjuju za Obraze je povedal, da bi knjiga lahko imela petkrat več strani, zato sta z Vesno nekaj manj pomembnih stvari izpustila. Je pa zdaj povedal, da spolna zloraba soseda, ki mu je pomagal kositi, ni bila edina – že od malega je bil izrazito privlačen za ženske in so ga večkrat zlorabile, sestrična recimo z obljubo, da bo tudi njemu všeč … Te zgodbe v knjigi ni, je pa v intervjuju govoril tudi o tragedijah, ki so pomemben del knjige – smrti prve žene in dveh sinov. »Smrt je smrt. Obe sta me pretresli,« je začel v odgovoru na vprašanje, kaj je bilo huje, to, da je gledal, kako Damijan počasi propada, ali nesreča, zaradi katere je umrl najstarejši Kristjan.

Drama v Bolzanu

Boris je preživel najrazličnejše preizkušnje – vojne, pomanjkanje, boksarske tekme, smrti najdražjih, preizkušnje, ki so del vsake kariere … Na prvi dan vojne v Ukrajini pa je že kazalo, da ni neuničljiv, kot se je zdelo. »Dvigalo ravno tisti dve uri pred večerjo ni delalo in s Ksenijo in sinom Aleksandrom (bili so na smučanju v Italiji) smo šli  po stopnicah, padel sem … Hudo sem se poškodoval, s helikopterjem so me odpeljali v bolnišnico, reševalci so bili bliskovito hitri. Napovedi zdravnikov niso bile dobre. Teden dni sem bil v bolnišnici v Bolzanu, tam so se borili za moje življenje. Ksenija je trepetala v bližnjem hotelu in pred vrati oddelka v bolnišnici, a je niso pustili k meni, ukrepi zaradi covida so bili še vedno v veljavi in bili so striktni. Menda sem jo klical po telefonu, a se nisva mogla sporazumeti, govoril sem nepovezane reči in mešal besede. Tako sva samo poslušala glas drug drugega. Vsak dan je po več ur čakala pred oddelkom, kjer sem ležal, lovila sestre in zdravnike, da bi ji povedali kaj več in se je usmilili ter jo morda pustili k meni,« je povedal.

Da je bilo okrevanje skoraj čudežno, smo se lahko prepričali pri fotografiranju, ko je prijazno klepetal in fotografu poziral celo tako, da je vsake toliko povedal kakšen citat iz katere od svojih vlog in se vživel v lik. Čeprav je izjemno samokritičen in pravi, da še kar meša besede in da spomin ne dela, kot bi moral, je vsekakor videti in slišati bolje od večine vrstnikov. Tako ne dvomimo, da bo izvrstno odigral vlogo, ki mu jo je ponudil Rok Biček. Če bo seveda film – glede na katastrofalne razmere pri nas na tem področju – dobil sredstva in vse potrebno za realizacijo.

Še enkrat padec na stopnicah …

Ampak to ni bil zadnji padec, na nedavnem dopustu v Rabcu je staknil podplutbo na zapestju. »Boris je sicer popolnoma samostojen, ga pa nerada spustim, ker sem malce obsedena z nadzorom. Me pač skrbi. Prijela sem ga pod pazduho, a je premalo dvignil nogo, in ker stopnica ni bila po standardnih merah, je padel. Spet sem se ustrašila, on pa je vztrajal, da greva na večerjo. Dva mimoidoča fanta sta nama priskočila na pomoč, tako da sva res šla v bližnjo restavracijo in tam je bilo še vse v redu. A ko sva se vrnila v sobo, ga je zapestje zelo bolelo. Boris ni želel k zdravniku. Pri sebi nisem imela ničesar koristnega za fiksiranje zapestja, na recepciji so mi dali ruto iz prve pomoči. Želela sem narediti longeto, in ker drugega ni bilo pri roki, je prišel prav podolgovat krožniček iz kopalnice, ki sem ga zavila v brisačo. Vesela sem, da se je hitro, že drugi dan, zapestje večinoma regeneriralo«, opiše zadnjo nezgodo Ksenija, ki je že kot šefinja državnega protokola dokazovala, da se znajde v vsaki situaciji.

Jeseni selitev v hiško

Da bi bilo za Borisa življenje lažje, predvsem v hiši brez stopnic, pa tudi da bo njegov najmlajši sin Aleksander iz drugega zakona z Oriano Girotto lahko živel samostojno, se Cavazzevi v kratkem selijo iz središča Ljubljane na obrobje. »To je pritlična mini hiša z atrijem in mansardo za Aleksa, tako da Boris ne bo plezal  po stopnicah. Trenutno je res veliko dela z obrtniki, delavci, je pa lepo! Boris kar sodeluje pri prenovi, čeprav se mu najprej ni ljubilo,« pripoveduje Ksenija, ki se ji na obrazu vidi neizmerna sreča, saj se očitno zelo veseli, da si bosta z Borisom opremila skupno gnezdo. »Lepo je. Imava sicer različen okus in ga je včasih težko uskladiti, a nazadnje najdeva skupno rešitev. Boris ima izjemen čut za estetiko. Zaradi njegovih sugestij sem nekajkrat  spremenila mnenje, za nekatere stvari se pa še pogajava,« se zasmeji. »Podrejanje ne pride v poštev, kompromise je treba znati sprejemati. Zabavno je.«

Ksenija ima sicer še vedno svoje stanovanje v Kopru, v hiši, ki jo deli z mamo. Tja se z Borisom rada odpravita, saj imata oba rada morje.

Vesel, da je zdržala ob njem

Boris zdaj še bolj kot v prejšnjih letih poudarja, kakšno neizmerno srečo je našel v Kseniji. »Z leti človeka vedno bolj spoznavaš in tudi v zvezi je tako, predvsem pa človeka spoznaš v stiski,« razmišlja Ksenija. »Lahko spoznaš, da je malce slabši ali malce boljši, kot misliš na začetku skupne poti. Ampak zdaj sva skupaj že deset let in sva se res že dobro spoznala. Je pa po nesreči rekel, da ni vedel, ali bom zdržala ob njem pri vseh teh hudih stvareh. To so bile res hude preizkušnje za oba … A jaz sem taka, kot sem, in nikoli ne bi mogla ravnati drugače! Predvsem pa nikoli Borisa ne bi zapustila. Saj veš, v dobrem in slabem,« odločno pove in nadaljuje: »Bistvo zveze je, da se lahko brezpogojno nasloniš na človeka, s katerim si. Takrat nisem razmišljala o ničemer, samo naredila sem, kar je bilo treba. Veliko hudega je prišlo za mano šele sedaj, a ko je bilo treba reagirati, sem reagirala. Vse drugo sem odložila. Dva meseca je bil pomemben samo Boris; nič predavanj, nič pisanja, nič nič nič razen Borisa.«

Kot dve veji, ki se z leti prepleteta

Ljudje so različni, nekateri se hudih preizkušenj ustrašijo, a niti Ksenija niti Boris nista takšna. »Počutim se varno. Ne znam drugače povedati. To je raslo z leti, kot dve veji, ki ju daš skupaj rasti in se začneta prepletati. Na začetku ni bilo tako. Glede zaljubljenosti imam itak pomisleke, saj je takrat veliko kemije in si slep za realnost. Fino je, lepo je, v oblakih si. A to ni dovolj za življenje! Da veš, da je zveza prava, mora kemija, ta zaljubljenost, prenehati, da vidiš, kakšen je odnos v resnici, in da tudi človeka vidiš takega, kot v resnici je. Prej ga težko vidiš, kakšen je, prej je Superman. Tudi če ti kdo govori o kakšnih njegovih slabih lastnostih, ti tega absolutno ne vidiš,« razmišlja Ksenija.

Nisem kralj! 

Nobena skrivnost ni, da so Borisa ženske zmeraj obletavale in  oboževale, tudi zdaj, ko se mu je nabralo let. A Ksenija zaradi tega ni ljubosumna. »Na splošno sem bila v življenju v preteklosti pogosto ljubosumna, ampak zdaj že veliko let ne. Res pa je, da sem rada edina kraljica ob kralju. To pa vsekakor! Taka sem vedno bila,« pravi, nato pa na vprašanje, ali se torej ob Borisu počuti kot kraljica izstreli: »Absolutno.« In za konec doda, da je tudi on zanjo kralj.

Ko pa povem Borisu, ki se je medtem fotografiral, kaj je rekla Ksenija, glasno zarobanti: »Jaz nisem noben kralj! Od nekdaj sem navaden delavec, tudi ko sem bil na morju. Ko pa sem s Ksenijo – no, to pa je druga stvar. Seveda je ona moja kraljica, moja princesa.«