»Prihajajoča premiera je naš največji in najrazkošnejši projekt v letošnji sezoni, saj v njej nastopa kar devetnajst igralcev,« je ob postavitvi drame Praznovanje, ki bo v ponedeljek zaživela na odru Mestnega gledališča ljubljanskega v režiji Janusza Kice, povedala direktorica in umetniška vodja te gledališke hiše Barbara Hieng Samobor. Igra iz leta 1998, ki so jo Thomas Vinterberg, Mogens Rukov in Bo Hansen priredili po scenariju znanega istoimenskega filma v Vinterbergovi režiji, sicer emblematičnega predstavnika avantgardnega gibanja Dogma '95, že vse od nastanka ostaja priljubljena stalnica odrov po svetu, zlasti zato, ker je tematika tega »družinskega trilerja s kančkom tragedije«, kot je predlogo označila direktorica, brezčasna in univerzalna, zgodba, »ki je dramaturško popolna«, pa gledalcem omogoči poistovetenje ter skorajda katarzično izkušnjo. »Na ta način ima lahko gledališče, sploh v času po pandemiji, ki je prinesla številne mučne situacije za zaprtimi vrati, tudi terapevtsko vlogo,« dodaja Barbara Hieng Samobor.
Fasada, ki razpada
Osnovni zaplet drame je razmeroma preprost: premožni in ugledni meščan Helge (igral ga bo Boris Ostan) praznuje svoj šestdeseti rojstni dan in na družinskem posestvu se zberejo številni sorodniki in prijatelji, med njimi tudi trije Helgejevi odrasli otroci, svetovljanska Helena (Iva Krajnc Bagola) s svojim novim fantom, zoprni Michael (Filip Samobor) z družino in zagrenjeni Christian (Branko Jordan). Christian med večerjo nepričakovano spregovori o dolgo zamolčevani družinski skrivnosti, toda to je šele začetek razkritij in obtoževanj, ki bodo sledila v tem večeru...
Besedilo, ki ga je za to priložnost prevedla Alenka Klabus Vesel, je v uprizoritev predlagal režiser Janusz Kica, ki pravi, da gre za prvovrstno dramsko zgodbo, ki od režiserja ne zahteva nikakršne posebne interpretacije, kot je to pri kakšnih drugih delih. »Tema spolne zlorabe v družini pač ne zastari, čeprav mogoče ni več tako šokantna, kot je bila pred 25 leti. Kar pa me v tej igri posebej priteguje, je dejstvo, da druščina, ki se zbere na slavju, v nekem smislu simbolizira celotno družbo. V tej družbi se najde nekdo, ki se odloči na glas povedati resnico, pri čemer pa te resnice ne želi slišati nihče drug – strategije prikrivanja in zamolčevanja pri vsakem posebej so zelo zanimive.«
Pravica do resnice
Prav to izmuzljivost resnice, predvsem v javni sferi, ko se dogodke interpretira različno ali pa se jim sploh ne daje pomena, kot eno od osrednjih zanimivosti igre vidi tudi dramaturginja Eva Mahkovic, ki dodaja, da se ta odraža tudi skozi svojevrsten generacijski konflikt, v katerem »generacija staršev ostaja lastnica odraslosti« ter s tem tudi pravice do presojanja o resničnosti, čeprav so njihovi otroci sami že davno odrasli. Scenografijo je zasnovala Karin Fritz, kostumografijo Bjanka Adžić Ursulov, avtorica glasbene opreme pa je Darja Hlavka Godina. Poleg omenjenih igrajo tudi Viktorija Bencik Emeršič, Judita Zidar, Joseph Nzobandora - Jose, Jožef Ropoša, Jaka Lah in drugi.