»Potresa« v Ukrajini in Izraelu sta posledici »tektonskih premikov« v globalni politični areni. Bije se boj za dominacijo v svetu. Od izidov je odvisno, v kakšnem svetu bomo živeli čez 20 in 30 let in v kakšnem svetu bodo živeli naši zanamci.
Pogled družbe na ukrajinsko vojno in dogajanje na Bližnjem vzhodu je pogosto površinski. Iz njega verjetno izhajajo pozivi k sklenitvi škodljivih kompromisov za mir in lahkomiselna podpora ruskim interesom v oboroženih spopadih. Eno je solidarnost z vsemi žrtvami, nekaj povsem drugega pa na primer odkrita podpora Hamasu, ki ni le teroristična organizacija, saj palestinsko stvar zlorablja za lastne interese, za ustanovitev islamske države in načrtno žrtvuje civiliste. To je potrdil sin soustanovitelja Hamasa Mosab Hassan Yousef. Podpora palestinskim teroristom hkrati koristi Rusiji in Kitajski, ki skupaj z Iranom in Severno Korejo nista ravno vzor demokracije in svobode. O povezanosti Hamasa s Kremljem daje nenazadnje slutiti nedavni obisk predstavnikov te skrajne organizacije v Moskvi.
Kremelj skuša preprečiti ukrajinsko približevanje Zahodu, saj si želi obnove sovjetskega imperija. Vladimir Putin je sam dejal, da je bil razpad Sovjetske zveze največja geopolitična katastrofa 20. stoletja. Prav tako je njegov cilj preprečiti normalizacijo odnosov med Izraelom in Savdsko Arabijo, posledično pa stabilizacijo regije. To bi namreč marginaliziralo vpliv ruskih zaveznikov v regiji, zlasti Irana, Hezbolaha in Hamasa. Hkrati so zaradi vojne na Bližnjem vzhodu Američani primorani del pomoči za Ukrajino preusmeriti v Izrael, denimo 155-milimetrske topniške granate. Eskalacija konflikta poleg vsega dviguje cene naftnih derivatov, kar je za Rusijo in njeno vojaško industrijo ključnega pomena. Tudi Iranu ne diši normalizacija odnosov med Izraelom in Savdsko Arabijo, saj v regiji zmanjšuje njegov vpliv. In prav tako je že dolgo znano, da je Kitajska Palestincem bolj naklonjena.
Smo na pragu tretje svetovne vojne?
Želja po omejitvi globalnega ameriškega vpliva krepi politične in gospodarske vezi med Rusijo in Kitajsko. Slednja je za Ruse pomembna, ker kupuje plin, pri nakupu vojaške tehnike pa se Rusija zanaša na Iran in Severno Korejo. Tekmovalnost med ZDA in Kitajsko za svetovno dominacijo spodbuja rastoča gospodarska moč in politični vpliv Evrazije. Vrednost industrijske proizvodnje Kitajske, Rusije in Irana je skupno enaka ali celo večja od skupne industrijske proizvodne vrednosti Evrope in ZDA. In v takšnih razmerah lahko nastopi brutalni obračun za prevlado. Nekateri govorijo celo o »nadzorovani« tretji svetovni vojni, ki morda ne bo prerasla v jedrski konflikt, se pa že kaže prek zamejenih, lokalnih konfliktov. Prvi takšen je ukrajinski, Američani in drugi zavezniki pa napadeni državi dajejo ravno toliko pomoči, da ne more zares zmagati, hkrati pa tudi ne izgubiti. Takšno stanje pa je nedvomno ponižujoče za »2. armado sveta«, hkrati pa svarilo Kitajski, da se česa podobnega s Tajvanom ne splača poskušati. Verjetnost za podobno opustošenje otoške države je sicer majhna, saj bi Kitajska otok po možnosti obkolila in izolirala ter ga tako prisilila k vdaji.
Se bo Evropa ubranila sama, če bodo ZDA primorane braniti Tajvan?
V tej luči se je treba zavedati, da ima tudi Evropa več potencialih vojnih žarišč, na primer Kosovo. V to skupino spadajo še Severna Makedonija, Bosna in Hercegovina ter Moldavija (Pridnestrska republika), kjer je bila v 90. letih vojna. Celo usoda Belorusije je negotova. Še pred nedavnim je na Kosovu prišlo do trenj, dodatne skrbi pa so povzročile izjave predsednika Republike Srbske Milorada Dodika, ko je razglabljal o veliki Srbiji … Vprašanje je, kaj bi se zgodilo, če bi se ZDA zapletle v oborožen spopad na Tihem oceanu? Kaj če zares izbruhne vojna za Tajvan? Bi Američani presodili, da je Evropa drugotnega pomena in da je pomembnejše zavarovanje interesov na Pacifiku? Je to razlog za krepitev poljskega vojaškega potenciala in zmogljivosti drugih zaveznic v regiji, ZDA pa bi v primeru konflikta z Rusijo prijateljem zagotavljale le dodatno pomoč?
Putinov politični judo: izkoristil bi poljske »ozemeljske težnje« za očrnitev Nata
Prav zato je usoda Ukrajine tako pomembna. Po koncu vojne bi skupaj s Poljsko predstavljala hrbtenico t. i. medmorske Evrope. Govor je zlasti o gospodarskem sodelovanju, hkrati pa bi šlo za zasnovo prihodnje varnostne strukture na evropskem vzhodu. Zgrešeno je prepričanje, da bi Poljska napadla Ukrajino in zasedla Lvov. V takšnih kategorijah dandanes razmišlja judoist Vladimir Putin. Eno temeljnih načel juda je izkoristiti silo nasprotnika. Vse kaže na to, da bi Putin želel izkoristiti zgodovinske ozemeljske težnje, zlasti Poljske in Madžarske, da bi s prstom pokazal na EU in Nato, posledično pa lažje upravičil lastne ozemeljske apetite. Česa takšnega ZDA seveda ne bi dopustile. Nasilno spreminjanje meja in prisvajanje (zgodovinskega) ozemlja je danes predvsem v ruski agendi, medtem ko so težnje po priključitvi zgodovinskih ozemelj Poljski pretežno v domeni učbenikov. To potrjujeta tako družbena atmosfera ob Baltiku kot tudi tamkajšnja politična naracija. In treba se je zavedeti, da ukrajinski boj proti Rusiji koristi tudi Poljski. Poljsko-ruski odnosi so zgodovinsko prežeti z nezaupanjem, v luči aktualnih Putinovih teritorialnih apetitov pa so strahovi Varšave še močnejši.
Je blagoslavljanje Stalinovih podob zdrava konservativnost?
Poljska pomoč Ukrajini dejansko pomeni poljski boj proti ruskemu imperializmu z ukrajinskimi rokami. Nedavni spor z žitom te logike v samem bistvu ni spremenil. Dolgoročna rešitev pa je korenita reforma oboroženih sil ob Visli, kar ne vključuje le nakupov novega orožja (ameriškega, korejskega in domačega), marveč tudi temeljit premislek glede vojaške strategije in morebitne vnovične uvedbe služenja vojaškega roka. Poljaki si želijo, da Ukrajina ostane močna, da ne bi klonila, da ne bi prišlo do implozije države. Le s takšno bo po vojni mogoče stkati tesnejše gospodarske (in varnostne) vezi, graditi projekt medmorske Evrope, ki bo hkrati branik tradicionalnih vrednot, zatočišče zdrave evropske identitete, kar je nasprotje liberalni zahodni demokraciji in stremljenju k federalni ureditvi z razvodenelimi evropskimi narodnimi identitetami. Rusija pa tudi ni vzor takšnih klenih vrednot. Kako je lahko država, ki nikdar ni presekala s starim režimom, zgled konservativnosti? Je to lahko država, kjer pravoslavni duhovniki blagoslavljajo Stalinove podobe in kjer kar mrgoli rdečih zvezd ipd.? Je država, kjer se domoljubje prepleta z ostalinami boljševizma, lahko branik resničnega tradicionalizma?!
Če bi Putinu uspelo v Ukrajini, bi nadaljeval v Moldaviji!
Nekdanje tesno sodelovanje med Nemčijo in Rusijo zlasti na področju energetike so mnogi videli kot idealno formulo za razcvet evropskega gospodarstva. Nato pa se je pokazalo, da takšen ekonomski »Ribbentrop-Molotov« prinaša varnostno tveganje in da Rusija plin zlorablja kot orožje. Prav tako je mogoče zaznati, da Rusija geostrateške interese dosega z netenjem delitev in sporov na stari celini. Znano je, da podpira leve in desne politične skrajnosti in tako ohranja konfliktno razpoloženje itd. Za dosego cilja (»deli in vladaj«) naj bi ji služilo celo anticepilstvo. In če bi bile razmere dovolj ugodne, če bi se Nato izkazal za neučinkovito zavezništvo, prav gotovo ne bi odlašala s prisvojitvijo tega, kar ima za svoje zgodovinsko ozemlje. Na to je opozoril že pokojni Lech Kaczynski leta 2008: »Danes Gruzija, jutri Ukrajina, pojutrišnjem baltske države, potem pa bo verjetno čas za mojo državo Poljsko.« Ni dvoma, da bi po morebitni uspešni okupaciji Ukrajine sledila Pridnestrska republika oziroma kar celotna Moldavija …
Bodimo pozorni na lažne preroke, ki pozivajo k varljivemu miru po meri Rusije
Treba je biti pozoren na (politične) pobude, ki zmanjšujejo tako politično kot tudi gospodarsko in vojaško moč Evrope ter Zahoda. Bodimo pazljivi na borce za zeleno agendo, ki so »podmazani« z ruskimi »cekini«. Bodimo pozorni na politične glasove, kakršne smo zaznali nazadnje na Slovaškem, kjer je prišlo do zamenjave političnega vodstva, ki ni naklonjeno pomoči Ukrajini. Bodimo pozorni na različna javna pisma Milana Kučana, ki pozivajo k varljivemu miru po meri Rusije kot tudi na protestne shode v podporo terorističnim organizacijam (Hamasu). Spomnimo še na apele skrajne Levice k razoroževanju in izstopu iz Nata, ki niso v našo korist. »Če želiš mir, se pripravljaj na vojno,« pravi antični rek. Dejstvo, da je Slovenija (z izjemo Avstrije) obdana s članicami Nata in da je v varnostnem mehurčku, nas ne odvezuje od obveznosti, ki nam jih nalaga kolektivna obramba. Pozornost si zasluži tudi proruska propaganda v medijih in proruski troli pod spletnimi novicami. Rusija si na vse pretega prizadeva za krepitev vpliva na kontinentu tudi prek umetnega spodbujanja prehranske krize (blokade transporta žita), kar poglablja migracijsko krizo in slabi varnost ter politično stabilnost Evrope.
Bomo zanamcem lahko iskreno pogledali v oči?
Za nas je ključno vprašanje, ali se bosta Zahod in Evropa začela zavedati lastnih korenin, bila ponosna na tehnološke in druge pridobitve, ki sta jih dala svetu, ter zaščitila demokracijo in način življenja, predvsem pa svoj odločevalski položaj v svetu. Ali pa bosta privolila v avtoimunskobolezenske občutke krivde belega človeka, svojo usodo pa servilno prepustila raznim diktaturam in avtokratskim režimom. Bomo lahko potomcem in zanamcem nekoč mirne vesti pogledali v oči, zavedajoč se, da smo naredili vse, kar je bilo v naši moči, da bi oni živeli svobodno v svetu, kjer bo njihov glas slišan in upoštevan. Zato je ključno odkriti in zavreči škodljiva prepričanja, ki koristijo predvsem globalni konkurenci.
Domen Mezeg