Ministrove dramatične skrivalnice
V ponedeljek je Igor Samobor sporočil, da nepreklicno odstopa z mesta ravnatelja Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana. V osmih letih njegovega mandata se je na ministrstvu za kulturo zvrstilo šest ministrov, a so priprave na sanacijo Drame potekale brez prekinitev – dokler ni ministrovanja prevzel Vasko Simoniti. Ministra, ki se je pogosto udeleževal premier v Drami, smo prosili za odziv, odgovor je bil, da bo izjavo za javnost dal šele danes.
Gospod Samobor, v odstopni izjavi ste zapisali, da to ni bila hipna odločitev. Je povezana izključno s projektom prenove stavbe SNG Drama?
V osmih letih, kolikor sem vodil hišo, se vsako leto najde najmanj ena zadeva, zaradi katere bi se lahko tako odločil, a nobena ni bila takšna, da je ne bi bilo mogoče premagati. Leta 2013 sta bili bistveni dve stvari: najprej konsolidacija Draminega programa in kadrovskih zadreg. Obljubljal sem, da bo Drama odprto gledališče, zato smo uvedli nove programe, in to nam je šlo dobro od rok, pred pandemijo smo imeli neverjetno veliko gledalcev v rednem programu in vseh dodatnih, na festivalu, večerih Akustike itd., v tem času smo imeli več kot sto premier, veliko smo gostovali po vseh celinah, dobivali nagrade na mednarodnih festivalih, uspeh predstav je bil tak, da bi lahko bil zadovoljen vsakdo ...
Drugi del mojega ravnateljevanja je bil posvečen prenovi gledališča. Aleksander Zorn, ki me je kot državni sekretar povabil k sodelovanju, je omenjal prenovo Drame, že takrat je stavba čakala na prenovo več kot petnajst let, eno morebitno zgodbo pod vodstvom Janeza Pipana je prekinila finančna ministrica in od takrat se ni nič dogajalo. Vsi obiskovalci in vsi, ki delamo v Drami, vemo, da je stavba iztrošena. Gostovanja v tujini so nam pokazala, da nikjer na svetu ni osrednjega nacionalnega gledališča, ki bi bilo tako zanemarjeno. Kakor smo žal prvaki v številu okužb s covidom-19, smo tudi v tem prvaki, v odnosu do kulture in umetnosti. To nam je pripovedoval že Cankar in očitno se od njegovih časov do danes ni nič spremenilo, glave politike ne razmišljajo o kulturi in umetnosti kot o nečem, kar je gibalo naroda oziroma skupine ljudi, ki živijo na istem ozemlju.
V mandatu ste doživeli parado ministrov za kulturo.
Že to, da je treba vsakemu zmeraj na novo razlagati zadeve, je naporno, a z vsemi smo sodelovali pozitivno, razumeli so stisko zavoda. Največji premik je naredil minister Tone Peršak. Po odstopu Julijane Bizjak Mlakar je bil začasni minister Gorazd Žmavc in on je podpisal, da se lahko lotimo natečaja za najboljšo arhitekturno rešitev celovite prenove. Seveda smo morali vse prej pripraviti, predprojektno nalogo in vse drugo, s tem je bilo precej dela. Dvostopenjski mednarodni natečaj smo uspešno izvedli, sedemčlanska mednarodna komisija je kot najboljšo rešitev sprejela rešitev biroja Bevk Perović arhitekti. Pripravili smo razstavo projekta, ogledat si jo je prišel ves državni vrh, ki bi lahko o tem odločal, predsednik vlade, finančna ministrica in drugi, kar je vzbujalo optimizem, da se stvari vendarle premikajo proti želenemu cilju.
Sredi leta 2019 je bil projekt celovite prenove stavbe SNG Drama Ljubljana uvrščen v vladni načrt razvojnih programov 2019–2022.
Zanimivo, prvi znak, da nekaj ne bo v redu: Drama je bila v zakonu o zagotavljanju sredstev za določene nujne programe v kulturi, ki je znan kot zakon o kulturnem evru, zmeraj navedena kot prva investicija, ki jo je treba urediti. Na prvem sestanku, ki smo ga imeli direktorji javnih zavodov z ministrom Simonitijem, je bilo razloženo, da Drama izpade iz tega kontingenta. To je bilo po svoje razumljivo, saj je vrednost prenove večja, kot bi bilo mogoče črpati sredstev iz tega vira. Na vprašanje, iz katerega vira se bo potem financirala prenova, če se sploh bo, sem dobil precej nejasen odgovor – iz državnega proračuna. Vir financiranja je običajno zelo kompleksno vprašanje, tu so kohezijska sredstva, nepovratna sredstva in še marsikaj – v katerem žepu naj bi bila sredstva za Dramo, ni znano oziroma vsaj tisti, ki projekt izvajamo, ne vemo, mogoče minister ve. Živimo, skratka, v nevednosti. Če že govorim o razlogih za odstop z mesta ravnatelja, je tu še ena stvar: minister ni več hotel financirati projektiranja. Podpisali smo pogodbo za projektiranje, ki se realizira v treh letih, imeli smo natančno časovnico, kdaj je treba kaj narediti, in ko smo prišli do konca drugega leta ter vse naredili po časovnici, je minister prekinil financiranje tretjega dela, gre za letošnje leto.
Govoriva o skupni vsoti nekaj manj kot tri milijone evrov?
Ostalo je le še od tristo do štiristo tisoč evrov, ta denar naj bi bil porabljen za dokončanje pogajanj s sosedi stavbe, za projektiranje nadomestnih prostorov, dokončanje vseh zadev za skladišče, ki bi moralo biti pripravljeno pred začetkom del v Drami. Septembra lani smo dobili pismo, v katerem je minister zahteval, naj iz projekta izločimo Nemško hišo oziroma skladišče v njej. Skladišče v Nemški hiši je bilo pogoj, ki ga je minister Uroš Grilc postavil za začetek načrtovanja prenove. Prva stvar, ki jo je naredil minister Simoniti, je bila, da je res grobo posegel v projekt in izločil Nemško hišo. Znašli smo se pred vprašanjem, kaj storiti, poskusili smo najti možnosti, da se projektiranje vendar ne bi ustavilo, in smo pripravili nov projekt, načrtovane prostore v Nemški hiši smo vrnili v Dramo, a zato dislocirali druge pisarne v skladišče, da smo lahko pridobili ustrezne kvadrature. To smo naredili, zato smo čakali na ureditev financiranja projektiranja, a minister ni hotel podpisati z besedami, da je treba vse to revidirati. Splošno nezaupanje do česarkoli.
Še nekaj je bilo: v ministrovem pismu je bilo poleg izločitve Nemške hiše še stališče, da kavarna v Drami ne bi smela poslovati za zunanje goste, le za tiste, ki so kupili vstopnico, to je minorno, a vendar poseg v vsebino, ki je po svetu v podobnih ustanovah običajna. Druga pomembna točka je bila, da se vrednost prenove z nekaj manj kot petdeset milijonov, kakršna je bila zadnja ocena, zniža na petinštirideset milijonov evrov. Tudi to smo sprejeli. Konec lanskega leta je bila možnost, da vse opravljeno s projektom vložimo na naslednjo postajo in zaprosimo za gradbeno dovoljenje, za katero potrebujemo vsa soglasja ali jih je mogoče dodati naknadno. Lahko bi nadaljevali projektiranje, če bi imeli gradbeno dovoljenje, a tega nismo smeli narediti, vstop v fazo projekta za izvedbo, PZI, ni bil mogoč. Nekega dne bomo na tej točki, a za to fazo potrebujemo leto dni ... izgubili smo leto.
Kakšni problemi še ostajajo?
Problem je lastništvo ulice za Dramo, ta zadeva je zdaj na sodišču, tri stranke se borijo za to, država oziroma Drama, etažni lastniki in mestna občina, razsodbo čakamo že lep čas. Potrebujemo soglasje za postavitev gradbišča, smo že blizu, a to, da smo spreminjali projekt, je dogovarjanje s sosedi podaljšalo najmanj za eno leto. Ko bo z obeh strani zadeva dogovorjena, bo spet ministrstvo na koncu dalo podpis in omogočilo nadaljevanje projekta. Vse te stvari se zelo vlečejo, izgubili smo leto dni, preden bo vse urejeno za nadaljevanje, bo šlo še eno, in potem se bo šele začela naslednja faza, spet eno leto, razpis za gradbena dela bo na vrsti pozneje, tudi to traja, preden se vsi ne pritožijo in odtožijo, spet morda leto dni – od danes naprej torej še štiri leta.
Pa kdo ve, kaj se bo do leta 2025 zgodilo s to hišo? Ob septembrskem dežju smo videli, kakšno je stanje, pa ni tak problem dvorana, večji problem so streha, klet, temelji, ki so bili že prej problematični zaradi vlage. Saj ne vem, ali je pomembno, toda ena stvar me je močno bolela: na dan poplave in naslednji dan ni z ministrstva za kulturo nihče poklical, nihče vprašal, jaz sem moral klicati njih, edini vprašanji, ki sem ju dobil, sta bili, ali je hiša zavarovana in ali smo čistili žlebove. Šele potem so prišla urgentna sredstva, a zapomnil sem si odnos ministrstva do hiše. Mi, ki smo tu zaposleni, v hiši vidimo svoje delovno okolje in orodje, zaposlilo pa nas je ministrstvo. Po zagrebškem potresu smo dali narediti študijo o potresni varnosti stavbe, v njej piše, da prizidek, zgrajen še pred skopskim potresom, odgovarja 56 odstotkom zahtev. Ministrov odgovor je bil, da se ve, kdo je direktor in kdo je kriv, lahko zaprete, če hočete. Že moji predhodniki so na ministrstvo pošiljali dopise in poročila, v kakšnem stanju je hiša, tak odgovor je vseeno presenetljiv. Te podrobnosti navajam, da bi bilo mogoče razumeti, zakaj tako ne gre več.
Je kaj znanega o rezultatih revizije, ki jo je zahteval minister?
Minister je hotel revizijo in seveda končno ceno prenove, ki pa je brez omenjenih faz projekta še ni mogoče dati. Za revizijo smo dali vse podatke, ki smo jih imeli, a nihče nas še ni poklical na ogled rezultatov, dobili smo vmesna vprašanja revizorjev, na katera brez projekta za izvedbo ni bilo mogoče odgovoriti. Vedeti je tudi treba, da se je začetek investicije v nacionalnem programu za kulturo premikal, z letošnjega leta na prihodnje, zdaj na 2023., če prištejeva še leta priprav, je cilj precej oddaljen. Še nekaj: ocena vrednosti prenove je nenadoma nerealnih 21 milijonov evrov, nihče ne ve, od kod je prišla taka ocena, po kakšnih merilih je bilo to izračunano. Bojim se, da je zdajšnji minister za kulturo tisti, v mandatu katerega je cena prenove opere izredno zrasla. Domnevam, da se vse to dela brez stroke. Moj odstop je protest proti temu, mislim, da sem dolžen opozoriti na zastoj in škodljivo delovanje trenutne ekipe na ministrstvu. Drama kot ansambel deluje odlično, ne brez običajnih trenj, seveda, a žal mi je, da je prenova stavbe pristala v zdajšnjem krču.
V izjavi ste omenili, da odstopate tudi zaradi možnosti, da odklonilen odnos ministra ni splošne, temveč osebne narave.
To je moja domneva, saj ne vidim več nobenega drugega razloga. Vsi opravljeni postopki v zvezi s prenovo so brezhibni, niti cent denarja ni šel v prazno. Z veseljem bom spremljal, kako bo nekdo drug vodil zadevo, če se bo le dalo, pa bom gledal, da bo denar res šel za prenovo.
