DL: Suzana Zagorc: Ne me silit, da ti lažem - O vprašanjih, o katerih razmišljajo ženske

14.5.2022 | 17:20

Suzana Zagorc (Foto: Mirjam Zdovc)

Suzana Zagorc (Foto: Mirjam Zdovc)

Ne me silit, da ti lažem je druga knjiga Novomeščanke Suzane Zagorc. In če je v svojem prvem osebnoizpovednem romanu na preprost, dramatičen pa tudi humoren način opisala svojo težavno pot od želje po otroku in prizadevanja za zanositev, perečo problematiko naraščajočega trenda neplodnosti s povsem ženskega in ne medicinskega zornega kota, gre v njenem drugem romanu za pripoved čustev, ljubezni, prijateljstva in izdaje, ki odpirajo vprašanja, o katerih razmišljajo predvsem ženske. »V pisanje skušam vnesti širše razmisleke o življenju in dogajanju v sodobnem času, predvsem o našem notranjem življenju, o dilemah, s katerimi se soočamo, in o odnosih z drugimi,« je povedala 42-letna magistrica komunikologije.

V romanu se istočasno odvijata dve diametralno nasprotni zgodbi dveh izobraženih in uspešnih prijateljic. »Prva doživlja osebno dramo, prevaro moža, grozi ji razpad zakona, v drugi se ob soočanju z izpovedjo prijateljice porajajo vprašanja o meji med odgovornostjo in sebičnostjo ter o pomenu zvestobe sebi ali drugim. Tudi sama je namreč na poti k ljubimcu, ob katerem se počuti zopet živo,« je v nekaj besedah orisala vsebino romana, s katerim želi nagovoriti tako ženske kot moške, pa čeprav ga bodo verjetno v roke prej vzele pripadnice nežnejšega spola.

»Roman resda odpira pogled v naš notranji svet, a bi bilo preozko, če bi ga označili zgolj kot ljubezenskega,« pravi Zagorčeva. »Naše ženske duše so pogosto sestradane, včasih ne vemo več, kdo smo, ko nismo mame, žene, uslužbenke, dušijo nas pretirana odgovornost, neskončna pridnost in ustrežljivost, občutki krivde, pričakovanja družbe. Navzven smo mirne in pohlevne, kot bi nas to življenje zdresiralo, navznoter pa vse drugo. In ko na vrata potrka ljubezen, izdaja ali kakšna druga preizkušnja, se ponovno vprašamo, kdo smo in se soočimo z vprašanji: oditi, vztrajati, se truditi, biti odgovorna, poslušati srce, česa se oklepam in zakaj. Naš čas in energija nista neomejeni, stvari, ki jih želimo uresničiti, ne bomo mogli vedno znova prelagati nekam v prihodnost.«

Suzana Zagorc (Foto: Mirjam Zdovc)

Suzana Zagorc (Foto: Mirjam Zdovc)

Knjiga na vsa ta vprašanja ne nudi odgovorov, ponuja pa razmisleke o vlogi in enakopravnosti žensk, instituciji zakona, o sodbah o prav in narobe, dotakne se tudi politične in ekonomske ureditve sveta.

EPIDEMIJA OLAJŠALA PISANJE

Idejo o romanu je dolgo nosila kot neizpolnjen projekt v glavi, a so okoliščine z zahtevno službo, vsakodnevno vožnjo v Ljubljano, majhnim otrokom in vsemi drugimi obveznostmi terjale svoje. »Kljub silni želji začeti s pisanjem, si kar nisem uspela odtrgati časa za to. Potem pa je prišla epidemija. V službi smo sicer imeli še več dela kot običajno, saj smo kot po tekočem traku snovali ukrepe za pomoč gospodarstvu, zaposlena sem v javni upravi, a vsaj vožnja je odpadla. Se je pa kot dodatna obveznost pojavilo šolanje na domu – takrat sem imela prvošolca. A se je zgodilo nekaj, za kar je ta knjiga v mislih posvečena sosedovim otrokom – otroci v našem naselju so postali prava skupnost. Prvič so se, medtem ko smo bili starši za računalniki, sami odpravili ven, na igrišča in v bližnji gozd in živeli otroštvo, kot sem si vedno želela, da bi ga otroci živeli. Jaz pa sem proste ure, ko nisem bila v avtu ali sedela na klopi ob igrišču, posvetila pisanju. Seveda ni šlo povsem gladko, a ko enkrat zagrizeš, prerineš do konca. Vem, da imamo vsi enako ur v dnevu, a vseeno imam občutek, da si moški lažje jemljejo čas zase, za šport, prijatelje, druženje, ženske pa si ga še vedno pogosto lahko utrgamo samo same sebi, vsaj v tej fazi življenja, v kateri sem trenutno,« pripoveduje Zagorčeva.

Roman Ne me silit, da ti lažem je izšel pri založbi Primus. (Foto: Mirjam Zdovc)

Roman Ne me silit, da ti lažem je izšel pri založbi Primus. (Foto: Mirjam Zdovc)

A, kot ugotavlja, tudi meja med vlogama obeh spolov, meja z mlajšimi generacijami ni več tako ostra kot nekoč in da je vse več moških, ki vzamejo tudi starševski dopust za nego otroka po rojstvu in opravljajo druga gospodinjska opravila, medtem ko žena dela, in se zato ne počutijo nič manj moški.

Recenzijo za knjigo, ki je izšla pri založbi Primus, so prispevale novinarka in pisateljica Irena Štaudohar, strokovnjakinja za komunikologijo in javni nastop Polona Požgan ter mentorica za osebni uspeh Saša Einsiedler. »Vse izjemno cenim in spremljam njihovo delo. Prej jih osebno sicer nisem poznala, a sem jih kontaktirala in vprašala, ali bi prebrale moje delo. Ker so bile nad vsebino knjige navdušene, so prispevale tudi recenzije. Zelo sem jim hvaležna. Ženske smo si lahko tudi zaveznice, čeprav pogosto mislimo, da to ni mogoče,« je dejala.

Naj dodamo, da njena avtobiografska knjiga Kaj pa vidva čakata?! ne izgublja aktualnosti. »Po odzivih, ki jih še vedno dobivam od bralcev, se ob njej nasmejejo in razjokajo, predvsem pa jim je v oporo spoznanje, da v izkušnji dolge poti do otroka niso sami,« je še pristavila Suzana Zagorc.

Članek je bil objavljen v 13. številki Dolenjskega lista 31. marca 2022

M. Žnidaršič

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava