Nočna mora, ki vodi k srečanju s samim seboj

Prva asociacija ob filmu Ulica nočnih mor je zagotovo kultno delo Toda Browninga Spake (Freaks) iz leta 1932, ko je režiser uporabil prave spačke in hkrati podal zanimivo sociološko študijo o (ne)sprejetosti drugačnosti v družbi, druga pa morda film Iluzionist o dunajskem čarodeju Eisenheimu, ki ga je pred poldrugim desetletjem upodobil Edward Norton. A film Guillerma del Tora pravzaprav zagrabi na drugem koncu, saj gre v bistvu za predelavo istoimenskega filma Edmunda Gouldinga iz leta 1947 s Tyronom Powerjem v glavni vlogi.  

Del Toro je sicer vlogo Stana Carlisla sprva želel nameniti Leonardu DiCapriu, a ga je nato zamenjal Bradley Cooper, ki se je z režiserjem ujel precej bolje kot njegov predhodnik. Po tem, ko Stan besno zažge svojo hišo s truplom očeta alkoholika vred, vzame pot pod noge in se pridruži potujočemu cirkusu, v katerem si počasi začne utirati pot navzgor.

Stan je v svojem bistvu pravzaprav pokvarjen slepar in povzpetnik, ki se na podlagi lastnih travm ter predpostavk iz otroštva in mladosti odloči, da bo v življenju uspel, četudi bo moral pri tem iti čez vse, celo čez trupla. Sprva je prisiljen poprijeti za umazana dela, dokler ne dobi priložnosti po novih znanstvih in se nauči obrti, ki ga zanima – napovedovanja prihodnosti ter vpogleda v človeško dušo in preteklost. Po možnosti s prevarami in nekoliko sreče. Začne se učiti od vedeževalke Zeene (Toni Collette) in njenega moža Peta, ki ima težave z alkoholom.

Medtem se spoprijatelji z Molly (Rooney Mara), ki ji obljubi "svet in vse na svetu", zato jo kmalu mahneta po svoje, on predvsem z mislimi o kupih denarja in povzpetništvu na družbeni lestvici. Zato začneta kmalu nastopati pred vplivnimi in bogatimi v razkošnem hotelu v Buffalu, potem pa njuno točko prekine psihoterapevtka Lilith Ritter (Cate Blanchett), ki ju skuša razkrinkati, a se Stan komaj izmaže iz zoprne situacije. Bogati sodnik Kimball ju poprosi, da bi jima z ženo pomagala stopiti v stik s pokojnim sinom, čemur Molly nasprotuje, a Stan vseeno privoli. Ritterjeva pa se ponudi, da bo Stanu z informacijami pomagala manipulirati s sodnikom. Lilith vmes Stana zvabi na svoj terapevtski stol, na katerem ji prizna svoje travme in občutke krivde, ki ga prevevajo, ker je ubil očeta in tudi svojega mentorja Peta. Molly medtem pogreša svojo nekdanjo klapo iz potujočega cirkusa, ki ju obišče v njunem hotelu, Zeena pa Stanu napove slabo prihodnost, a ji ta noče verjeti.  

Ko dobi od Lilith ponudbo za sestanek z neverjetno previdnim in doslednim bogatašem Ezro Grindlom (Richard Jenkins), je pač ne more zavrniti. A ta ga najprej priklopi na detektor laži, da bi se prepričal, ali je zares to, za kar se izdaja, ali je pravi mentalist, ali zna brati misli in ali je morda v stikih z onostranstvom. Spet ga rešijo informacije Ritterjeve, v katero – tako se zdi – se usodno zaljubi, posledično pa se ohladijo njegova čustva do Molly. Občutek je, da njun načrt deluje: prave informacije vedno pridejo prav na pravem mestu in ob pravem času. "A če ujeziš prave ljudi, se svet hitro zgrne nate," Samu zaupa Lilith, ki mi razkrije svoje brazgotine. Zaupa mu modrost, da se mimogrede "zgodi življenje, s katerim se moraš soočiti". Pravzaprav se je treba soočiti z njegovimi posledicami.

Toda ali ti lahko denar pomaga udejanjiti pokojnega, ga zmaterializirati, si to preprosto kupiti? Samu se zasvetijo oči, ko mu kdo pomaha s šopom bankovcev, bogataši pa so prepričani, da je vse na dosegu njihovih rok. Kako aktualno in resnično v očeh tistih, ki to verjamejo, tistih, ki so v krču svojih misli močnejši od usode in sveta. Kupili pa bi radi le košček odpuščanja in spokoja, ki ju morda že desetletja iščejo. A tisti, ki skušajo slepariti in jim to nekaj časa morda tudi uspeva, slej ko prej srečajo svojo usodo. Ta pa najbolj "zaboli" ob srečanju s samim seboj.  

Vse to nam uspešno in brez pretiranega moraliziranja pokaže film, nastal pod suverenim vodstvom oskarjevskega režiserja del Tora (Hellboy, Favnov labirint, Oblika vode). Četudi utegne dolžina filma koga ustrašiti, nas ta brez dolgočasnega dolgovezenja lepo pelje po dveinpolurni epski zgodbi, ki nas posrka vase. Odlični Cooper, Blanchettova in Mara pa so zagotovo dobri kandidati za kakšnega oskarja ali vsaj za kakšno igralsko nominacijo.