Kdo, če bi kričal, bi me pa slišal med trumami angelov? Verz, s katerim začenja svojo Prvo elegijo Rainer Maria Rilke, je glas, ki naj bi ga pesnik slišal med sprehodom po Devinskih pečinah. In nadaljuje: A recimo, da bi me eden od njih kar na lepem objel: skoprnel bi ob njem, ki biva močneje. Kajti lepota je le strahotnega ravno še znosni začetek in občudujemo jo, ker se ji sploh ne zdi vredno, da bi nas pokončala. Vsak angel je strašen.

Preberem Devinske elegije, to mistiko lepote in groze eksistence, in grem pogledat ta kraj, kjer je Rilke napisal Prvo in Drugo poemo. Preostalih osem je dokončal drugje. Priznam, računam na angele. In na tretji stavek prve elegije. Upam, da bo Neptun zimskega morja v Tržaškem zalivu naklonjen krhkemu človeku v samotnem plovilu. Želim doživeti Devinske pečine s pogledom z morja, ker fotografij s kopnega na Rilkejevo pot in Devinska gradova – stari in novi – sem videl veliko.

Čar zimskega morja

Ljubezen na prvi pogled je oblačni december na delovni dan v Sesljanu. Ob popolnoma prazni obali do popoldanskega mraka ostane en sam moteč element: moje vozilo.

Prve zavesljaje iz marine v Sesljanu občutim kot Thor Heyerdahl, ko odpluje iz Yacht Cluba v Callau na polinezijsko pot. Moja struga tega dne teče tako daleč od orbite običajnih ur, da noben stavek, ki ga zdaj pišem, ni pretiran zapis. »Druga mesta se poleti oblečejo v zakmašno obleko, to mesto pa menda presedi vse poletje v sami srajci,« nekoč reče Edith Wharton, ko govori o New Yorku. Občutek je, da bi dejansko lahko v srajci preveslal zimsko morje v zalivu pri Trstu, in čeprav se vodni hlad pojavi nekoliko niže, se v zraku, po katerem plujem tik nad gladino, prikazuje le bežno, vmes pa vsakič za dolgo izgine. No, pošteno povem: ščiti me neopren. Res pa je tudi, da imam vedno rad morje pozimi, njegovo barvo prostosti, občutek velike praznine, svobodo, vse, kar mu poletje ob obalah odvzame in ga zveže v verige utrujenosti.

Devinske stene

Zdaj že pridem vse pod pečine. Zdi se, kot da so se ustavile na točki, kjer se je kras prevrnil v morje, in dolgo pobočje njihovih vitkih bokov daje pokrajini nekakšen erotičen čar – kot bi se narava odločila, da poskuša smrtniku dati vso svojo lepoto. Tisto Rilkejevo, prav gotovo. Ki jo občudujemo, ker se ji sploh ne zdi vredno, da bi nas pokončala … Moja zgodba pluje. Vem, da bo zarezala v roman, v književne liste.

Pokrajina pred menoj je izbrušena do zadnjih tančin podeželske elegance, ki bi dobro okrasila tudi meščanski salon. In plemiško soarejo. Če Edith Wharton omenim še enkrat – s to poanto: družabni krog Devinskih pečin je tako širok, da je tudi Bog vključen v seznam njegovih obiskov. To so takšni izleti – podobni so ljudem, ki jih nikoli ne izuči, da bi pri presojanju drugih dejanj opustili čustvene motive. Tolažba je, da zvezda ameriške literature morda nima prav in za to ni potrebe.

Veslam tako gladko, voda prav nič zimsko miruje v slogu poletja, in gledam na stene, obsegajoče zaščiteno območje z imenom Naravni rezervat Devinske stene. Morje je tu, stena nad njim in položna obala nad steno, kjer danes poteka Rilkejeva steza, kratek sprehajalni izlet. Globina ob pečinah ni kornatska globina, to je jasno takoj, ko se sončna svetloba zadre v težke vodne plasti in preseva vse do osmih metrov peščenega dna. Dan je sicer siv in pečine v sivini. Toda mar ni to zima? Oblačen zimski dan na morski gladini je morda najbolj popolna slika pričujočega letnega časa.

Tisoče let stara je dejavnost vode na mehkem apnencu. Visoke vertikale, posamezni stolpi, siva melišča, žlebiči kot avtocestna križišča v puščavi. Podobe v kamnu: medved v sedeči pozi, stara gospa, katere v čipke odeta postava sloni v naslanjaču in se pretirano odbija od svetlega blaga njegove preobleke, Bela dama, skala pod starim gradom, podobna ženski s tančico, skrivnostna kakor gotska legenda o graščakinji, ki jo ljubosumni mož pahne skozi okno v morje. Pade na bele skale in tudi sama okamni. Sem v ateljeju narave in voda v njem je veliki kipar.

Pečine stoletja stojijo v zavetju pred burjo, odprte na jug. Prava alkimija je v tem – kraška tla, minimalna prisotnost prsti, ki se obdrži v razpokah, in osončenost skozi vse leto – vse to določa, kako živi skalno rastlinstvo. Nihče mu ne more zagotoviti, da bo stvari, ki jih ponudi narava, tudi zares dobilo in lahko uživalo ob njih. Življenje kraških goljav je surovo in nepredvidljivo.

Pod gradovoma

Veslam vse do Devina, za portonom se majejo barke. Manhattan jamborov. Umirjeno morje. Ne pristanem, raje iz nizke jame zrem na morje. Malo nazaj je pečina najlepša, največja, najbolj prepadna. Pustolovska. Na njej stoji razvalina. Stari grad v Devinu. Drug drugemu se smehljava kot dva pustolovska otroka, ki sta splezala na prepovedano višavo, zdaj občudujeta svoj pogum in odkrivata z nje nov svet. Le da sem spodaj. Letom primerno iz kajaka gledam navzgor. 

Grad je lep, lepo zarisanih kamnitih črt, star je in žalosten, siví v občutku minljivosti in izgubljene gibkosti. Njegov začetek sega v 11. stoletje in zgodba o okamneli graščakinji, katere duh se vsako noč vrača v porušene sobane, se z občutkom prilega v razvalino, zapuščeno v 15. stoletju po uničujočem napadu krvoločnih Osmanov. Tudi njegovi nekdanji lastniki niso brez pomena. Cassono della Torre kot milanski nadškof okrona Henrika VII. za kralja Italije v baziliki v Ogleju. Slovesnosti se udeleži Dante Alighieri in nato preživi nekaj časa v gradu. V spomin na velikega pesnika kratek polotok, ki ob plimi postane otok (skozi plitek preliv se pretisnem s čolnom), dobi ime po njem – Dantejeva skala.

Majhna peščina, edina med Sesljanom in Devinom, je kraj, kjer stopim na obalo. Mraza ni, je, kot bi me grelo morje. Sedem na deblo, poraščena stena me zapira v globino, nad katero je Novi devinski grad, rumen kakor luna. Kdo me lahko zmoti tu, plaža je s kopna kar nedostopna. Vendar – vse je mogoče – dve telesi v rdečih zimskih bundah plezata čez listnato steno, oprijemajoč se makije, iščoč najlažje prehode. Dve dolgi, driadam podobni liniji teles – torej dekleti, črnolasi Slovenki, ki študirata v Trstu, književnost, kot se izkaže kasneje. Ena v laseh nosi pisan trak, kot so ga nosile hipijke v mojih časih. Obe sta zgovorni in dobro malico imata s sabo. Govorimo – ne morem izdati prav vsega, toda govorimo o Rilkeju, Avstrijcu, ki je prišel v Devin iz Pariza, kjer je bil tajnik pri Augustu Rodinu. Mnogi pomožni tokovi sekajo naš glavni razgovor in nosijo besede v zrak, skozi katerega se k nam po malico spuščajo beli galebi. Pogovor zato na trenutke umolkne, kar mi omogoča dobrodošlo priložnost za študij vsemogočih naravnih obrisov v okolici.

Gost na Devinskem gradu

Navsezadnje je bil Rilke tudi likovni kritik in hermetični jezik in simbolika njegovih elegij hodita z roko v roki z Devinom, pečinami in morjem, vsem tem prostorom, kjer je priložnosti za umetniška občutja – takrat in danes – več kot dovolj. Takrat je začetek 20. stoletja in takrat, tik pred prvo svetovno vojno, pesnik Rainer Maria Rilke določen čas preživi kot gost na Devinskem gradu, prav tam, kjer so se v različnih obdobjih že znašli Mark Twain in Paul Valéry, Hofmannstahl, D'Annunzio (je sploh kakšen kraj, kjer ta človek, ki spominja na Casanovo, ni bil?), Strauss in Liszt, številni predstavniki habsburške družine in mnogi drugi, ki zdaj sodijo v grajsko zgodovino.

Zdi se, da je bil Devin kot ustvarjen za Rilkeja, ki se je šibkega zdravja sem zatekel v obdobju hude depresije, osamljenosti, ustvarjalne krize in bolečine v letih 1911–12. Z Marie von Thurn und Taxis, lastnico gradu in Dantejevo oboževalko (tukaj lahko sklenemo krog), se sprehajata po vrhu pečin in gledata ta najsevernejši kot Sredozemskega morja. Jasno je, kaj čuti do dvajset let starejše grofice, saj ga prav razmislek o lepoti teh čustev pripelje do trenutka, ko zjutraj mirno obleži v postelji in gleda, kako potuje po njegovi sobi žarek sončne luči. V zanosu ljubezni začne svojo največjo pesnitev, Devinske elegije, ki nastajajo po Devinu še dolgo in jih pesnik dokonča, ko je od kraja svojega miru že oddaljen v Švici, kamor se preseli po koncu velike vojne.

Ko pozno popoldne veslam nazaj v Sesljan v mrzli rezini zadnje dnevne luči, pesnikovo sklonjeno postavo s prekrižanima rokama na hrbtu slutim na vrhu pečin. Za Rilkeja je bila melanholija življenje in življenje mit. Kakor smrt. Celo o njej obstaja legenda, v kateri nastopa egiptovska aristokratinja, lepotica in fotografinja Nimet Eloui Bey, ki ga obišče, on pa ji želi na vrtu odtrgati nekaj vrtnic, pri tem se zbode v trn in zaradi zastrupitve umre. Če poznamo njegovo življenje in odnos, ki ga je gojil do vrtnic, potem nam postane jasno, zakaj ta zgodba prerase v mit. Vse to se zgodi že daleč od Devina in o tem razmišljam, ko zvečer zapeljem na avtocesto proti Ljubljani. Morda ima Slavoj Žižek, veliki filozof, vendarle prav: V pesimizmu je upanje, optimističen pogled na svet prinese samo razočaranje.