13 let po cunamiju na Japonskem območje še vedno ni varno

Potres z magnitudo 9,0 je 11. marca 2011 povzročil cunami, ki je zajel severna obalna mesta v prefekturah Ivate, Mijagi in Fukušima. Katastrofalen cunami je ponekod dosegel višino 15 metrov, udaril v jedrsko elektrarno in uničil sisteme za oskrbo z električno energijo in hlajenje goriv ter povzročil taljenje reaktorjev 1, 2 in 3. Eksplozije vodika pa so nato povzročile obsežno sevanje in onesnaženje na tem območju.  

Čeprav družba Tokyo Electric Power Company Holdings, ki je upravljavec elektrarne, trdi, da cunamija ni bilo mogoče predvideti, pa številni preiskovalci pravijo, da kljub cunamiju elektrarna preprosto ni bila dovolj zavarovana. Vladne in neodvisne preiskave ter tudi nekatere sodne odločbe so namreč ugotovile, da je bila nesreča v elektrarni posledica človeške napade kljub naravni katastrofi, saj je pri zagotavljanju varnosti prišlo do malomarnosti ter pomanjkljivega nadzora regulatorjev. Po nesreči je Japonska uvedla strožje varnostne standarde in se odločila za postopno opustitev jedrske energije. Kasnejša vlada Fumia Kišide je sicer to politiko spremenila in pospešila ponovni zagon delujočih reaktorjev, da bi ohranila jedrsko energijo kot glavni vir oskrbe Japonske z električno energijo, piše AP.

Mesta okoli elektrarne še vedno skoraj v celoti zapuščena

13 let po nesreči se okoli 20.000 od več kot 160.000 evakuiranih prebivalcev iz Fukušime še vedno ni vrnilo domov. V sedem izmed 12 mest je vstop še vedno delno ali v celotni prepovedan. V mestu Futaba, ki je bilo tudi najbolj prizadeto, je bilo leta 2022 odprto manjše območje. Vanj se je vrnilo približno 100 ljudi, v Okumo se je vrnilo le šest odstotkov prebivalcev. Tudi v celotnih prefekturah, kot sta Ivate in Mijagi, se je močno zmanjšalo število prebivalcev.

Ankete, ki jih vsako leto izvedejo vladne organizacije, kažejo, da se večina evakuiranih niti ne namerava vrniti domov, kot razloge pa navajajo pomanjkanje delovnih mest, šol, skupnosti, seveda pa tudi enega izmed najpomembnejših: zaskrbljenost zaradi sevanja. Sicer pa napori za ponovno naselitev potekajo, kot je nedavno na japonski televiziji dejal guverner Fukušime, Masao Učibori, se vse več mladih želi preseliti tja, da bi odprli podjetja in pomagali pri obnovi. 

Sicer je veliko tamkajšnjih prebivalcev svoje bolezni že povezalo z možnostjo sevanja. A kadar koli so svoje sume izrazili, so tamkajšnji uradniki to označili kot napad na mesto. Kontroverznosti se tukaj sicer še ne končajo. Avgusta lani je jedrska elektrarna začela izpuščati prečiščeno radioaktivno vodo v morje, trenutno izpuščajo že četrto serijo. Doslej so sicer rezultati dnevnega vzorčenja morske vode ustrezali varnostnim standardom, a to ni dovolj za številne ribiče iz Japonske in sosednjih držav, zlasti Kitajske, ki je tudi prepovedala uvoz japonske morske hrane.

Vsebina in nahajališče goriva v reaktorjih ostaja skrivnost 

Malo je znano o stanju staljenega goriva in o tem, kje točno se nahaja v reaktorjih. V treh poškodovanih reaktorjih je namreč še vedno približno 880 ton jedrskega goriva. Japonski uradniki pravijo, da bo odstranjevanje trajalo od 30 do 40 let, strokovnjaki pa trdijo, da je to še preveč optimistično.

V reaktorje so sicer pokukali s pomočjo robotskih sond, vendar so njihovo preiskavo ovirale tehnične napake, visoko sevanje in drugi zapleti. Za zdaj vedo le, da je gorivo v najbolj poškodovanem reaktorju številka 1 padlo s sredine na dno primarne zadrževalne posode. Nekaj ga je sicer prodrlo tudi v betonski temelj in se z njim pomešalo, kar pomeni, da je odstranitev še toliko težja.

Kljub težavam vlada vztraja, da bo razgradnja dokončana do leta 2051. Zaradi pomanjkanja podatkov, tehnologije in načrtov o tem, kaj storiti z radioaktivnim gorivom in drugimi jedrskimi odpadki, pa je tudi težko razumeti, kaj bo z elektrarno in okoliškimi območji po koncu čiščenja. Strokovnjaki namreč trdijo, da bi preveč ambiciozen časovni načrt lahko povzročil nepotrebno izpostavljenost delavcev sevanju in tudi prekomerno okoljsko škodo.