Pretresljive slike grozodejstev in improviziranih grobišč, ki prihajajo iz Ukrajine, marsikomu v Sloveniji sprožajo žalostne spomine. Pomislimo samo na 600 skritih grobišč, ki so bila odkrita, na Hudo Jamo ali Kočevski rog. Kot je znano, je bil Kočevski rog pod posebnim nadzorom jugoslovanske tajne policije vse do padca totalitarizma.
Vemo tudi, da so bili množični poboji in tajni pokopi del načina delovanja sovjetske tajne policije NKVD, ki se je pozneje preimenovala v KGB, njena naslednica v Rusiji pa se imenuje FSB. Vladimir Putin je v KGB naredil kariero. Zloglasni pokol poljskih častnikov v Katinskem gozdu leta 1940 je izvedla NKVD, Sovjetska zveza pa ga je zanikala vse do leta 1991. Vemo tudi, da je Stalin dopuščal kriminalna dejanja svojih vojakov.
Bi nas moralo presenetiti, da je tak sistem deloval tudi v komunistični Jugoslaviji? Tito in Kardelj sta bila tesno povezana z NKVD, dokler ni prišlo do preloma z Moskvo. Toda z metodami tajne policije so nadaljevali, zato ne smemo biti preveč presenečeni, da so se podobni množični umori dogajali tudi v Bosni in so tudi tam prikrita grobišča.
Dejstvo, da so bila grobišča prikrita, jasno govori o tem, da so se storilci zločinov zavedali, da gre za zločine, in so želeli skriti dokaze. Vemo tudi, da so nacisti, ko so se umikali iz Poljske, poskušali izbrisati dokaze o koncentracijskih taboriščih, kar je še en primer totalitarnega režima, ki je želel skriti dokaze.
Obstajajo države, ki izvajajo zunajsodne poboje
Danes v sodobnih demokratičnih državah le redko prihaja do javnih usmrtitev. Kot vemo, so javne usmrtitve Nemci izvajali med drugo svetovno vojno – v opozorilo vsem, ki so se upirali okupaciji. Toda javne usmrtitve, katerih namen je bilo opozorilo drugim, so bile razširjene v številnih državah. To je bilo povezano tudi z moralnim pojmovanjem, da državni organi ne bi smeli usmrtiti ljudi na skrivaj. To je bil sicer hvalevreden cilj, a v resnici je bilo precej grozno. Z javnimi obešanji so v Združenem kraljestvu končali leta 1868, v Kanadi leta 1869 in v Avstraliji v petdesetih letih 19. stoletja, v nekaterih delih ZDA pa so se takšne usmrtitve presenetljivo nadaljevale še v tridesetih letih 20. stoletja, vse do leta 1936. Še bolj presenetljivo je, da je bila zadnja usmrtitev z giljotino v Franciji leta 1939.
V sodobnem svetu še vedno obstajajo režimi, ki izvajajo javne usmrtitve in druge kazni, na primer v Iranu in Savdski Arabiji. Obstaja tudi veliko držav z avtoritarnimi vladami, ki izvajajo zunajsodne poboje, pogosto še vedno na skrivaj.
Bodo zločini v Ukrajini kaznovani?
Zato je prav, da se mednarodna skupnost zelo zanima za grozodejstva, ki se dogajajo v Ukrajini, tako kot se je zanimala za grozodejstva v Bosni. Vprašanje, ki si ga moramo postaviti, je, ali bodo storilci zločinov oziroma tisti, ki so dajali ukaze, kdaj prišli pred sodišče. V primeru Srbije je bilo treba zamenjati vlado, nato pa so bili zločinci izročeni Mednarodnemu sodišču za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije v Haagu – usmrčeni sicer niso bili, saj je Evropa odpravila smrtno kazen. Sam menim, da je tovrstne zadeve bolje obravnavati v državi, od koder prihajajo kriminalci, in sicer iz preprostega razloga: ker to kaže, da je neki narod zavrnil kriminaliteto državnih voditeljev.
Ali bodo na voljo dokazi, ki bodo potrdili povezavo verige poveljevanja z grozodejstvi v Ukrajini? Zdi se, da so tisti, ki so zagrešili zločine – med njimi pa so tudi vojni zločini – poskušali te zločine prikriti. Ali bo kdo od voditeljev obtožen? Bomo videli, vendar na to ne računajte.
Za konec pa še citat filozofa Rogerja Scrutona: “Komunistom in fašistom je skupno to, da zelo prezirajo opozicijo. Namen politike ni živeti z opozicijo, ampak jo odstraniti – doseči stanje, v katerem opozicija ne obstaja več.“
Keith Miles