Ko politiki samozadostno presodijo, da bodo raje kar sami vse uredili po svoje

So časi res takšni, da je potreba po poceni elektriki in plinu močnejša od menda abstraktnih intelektualnih nasvetov, kako voditi državo?

Intelektualci, čigar status in smisel nekateri danes številni zanikajo kot preživelo kategorijo v analizi in svojevrstno uzurpacijo družbenih vlog, pri nas običajno nimajo posebne moči v javnem prostoru, sploh ne v sferi politike. Njihovo mesto so prevzeli piarovci, večkrat tudi kot politični komentatorji, kar je zagotovo krivda urednikov in novinarjev, pa kakopak politični povzpetniki sami, ki že najbolje vedo, kako voditi državo in njene podsisteme, ne da bi dopuščali dodatno refleksijo svojega početja in analizo političnosti. Nič hudega, če novinci prihajajo v politiko brez slehernih izkušenj in je ne razumejo najbolj, se bodo že priučili! Da bi kdo razkrival njihovo neznanje ali solil pamet, je lahko zgolj v napoto!

Dokaz temu, da so odrinjeni na rob, pri čemer so k temu največkrat prispevali kar sami s svojo družbeno pasivnostjo, je najbrž dejstvo, da so se domače stranke leve sredine v zadnjih dvajsetih letih odpovedovale sodelovanju celo z intelektualnimi krogi znotraj svojih vrst. Politiki so vsakič samozadostno presodili, da analiz, komentarjev in sugestij ne potrebujejo, da bodo raje kar sami vse uredili po svoje. Naj naštejem nekaj zgledov.

Nič ne bo bolje

Stranka Socialnih demokratov več kot očitno svoje že sicer šibko intelektualno zaledje dolga desetletja daje na čevelj. Če ves ta čas za svojega ideologa štejejo Igorja Lukšiča, ki redno vasuje v oddajah Nova24TV in pri Bojanu Požarju, kjer nas potem razveseljuje z domislicami v podporo desnici, smo s tem povedali čisto vse, nekaj malega pa tudi o njihovem smislu za mazohizem.

Stranka Mira Cerarja, obetala je nekakšen etični preporod politike in več mišljenja v njej, je šla po podobni poti. Ni se trudila iskati idejnih podkrepitev in utemeljitev za svoja ravnanja, vanjo se je sicer nagnetlo nekaj »akademikov«, vendar so ti stopili v politično areno in več niso ohranjali potrebne distance do sebe. Danes vemo, da se je kot po nekakšni tragični nujnosti SMC izrodila v svojo karikaturo in končno propadla kot maksimalno neetična in nemoralna entiteta. Če je v zadnjem letu ali dveh stavila na Simono Kustec in Zdravka Počivalška kot svoja najbolj originalna in konkretna misleca, si bolj komične perverzije najbrž ne moremo zamisliti.

Nič bolje ni bilo z drugimi. Če se je Alenka Bratušek venomer izgubljala v svoji politični samozadostnosti in stavila na ikonografijo in kostumografijo predsednice, če je Marjan Šarec igral na karto preprostega ljudskega tribuna, ki sovraži filozofiranje in ljubi svojega Damirja Črnčeca, se ob aktualni vladi lahko sprašujemo, ali bo v njej kaj drugače. Že tako se bosta LMŠ in SAB čisto mimogrede razpustili in pripojili k zmagovitemu Golobu, kar spet priča o votlosti njunih ideoloških hipostaz. Pri Socialnih demokratih očitno ni zaznati nobenih sprememb na bolje, pri Levici se zdi, da želi zagovarjati socialistično idejo, kar ji čisto in povsem zadostuje, njena občasna vabila Slavoju Žižku pa služijo bolj samopromociji.

Pri Gibanju Svoboda zaenkrat potrebo po refleksiji političnega delovanja v celoti kompenzira kar elektroenergetski krožek poslovnežev, s katerim se je obdal njihov šef Robert Golob. So pač takšni časi, ko se najbrž tolažijo, da je potreba po poceni elektriki in plinu močnejša od menda abstraktnih intelektualnih nasvetov, kako voditi državo.

Dve pismi intelektualcev

V zadnjem tednu sta kar dve javni pismi nagovorili novo vlado in ji sugerirali, kakšna naj bo slovenska zunanja politika v odnosu do krvave ukrajinske vojne. Zdi se, da je drugo nastalo kot reakcija na prvo. Podpisniki prvega so bili Aurelio Juri, Maja Breznik, Bojko Bučar, Lucija Čok, Bogomil Ferfila, Franco Juri, Gorazd Kovačič, Milan Kučan, Vlado Miheljak, Vesna Mikolič, Rastko Močnik, Rudi Rizman, Svetlana Slapšak, Iztok Šori, Primož Šterbenc, Darko Štrajn in Danilo Türk.

V njem so pledirali za razumno oblikovanje stališča do vojne v Ukrajini in k uresničevanju zavez iz koalicijske pogodbe, pri čemer jih je vodilo predvsem ustavno načelo mirovne politike ter kulture miru in nenasilja. Smisel njihovega javnega apela je predvsem v iskanju diplomatske poti in metode z določenimi koncesijami obema stranema v vojni, da bi se na koncu prišlo do alternativne rešitve in bi Rusija in Ukrajina pristopili k resnim mirovnim pogovorom. Med drugimi bi podprli rusko stališče, da je treba ustaviti širjenje zveze Nato.

Če je prvo pismo pripravil Aurelio Juri, prvak SDS pa ga je takoj označil za proruskega in proputinovskega, sta drugega spisala Luka Lisjak Gabrijelčič in Aleš Maver. Njima so se pridružili še intelektualci, znanstveniki in deloma bivši politiki vseh ideoloških provenienc, kar je skrajno redko in morda še nikoli videno v slovenskem miljeju: Frane Adam, Gorazd Andrejč, Matej Avbelj, Samo Bardutzky, Aleš Berger, Bojan Brezigar, Miro Cerar, Milan Dekleva, Jasmin B. Frelih, Pavle Gantar, Boris Golec, Gregor Golobič, Tamara Griesser Pečar, Igor Guardiancich, Roman Jakič, Ivo Jevnikar, Janez Juhant, Janez Kopač, Miha Kosovel, Attila Kovács, Primož Lubej, Marko Marinčič, David Movrin, Andrej Naterer, Jurij Perovšek, Rajko Pirnat, Renato Podbersič, Alenka Puhar, Renata Salecl, Brane Senegačnik, Branko Soban, Mitja Steinbacher, Dejan Steinbuch, Janez Stergar, Rok Stergar, Simona Škrabec, Ivan J. Štuhec, Janez Šušteršič, Žiga Turk, Uroš Urbas, Peter Verovšek, Gregor Virant, Peter Vodopivec, Janja Vollmaier Lubej, Taja Vovk van Gaal, Simon Zupan, Andreja Žižek Urbas in Lilijana Žnidaršič Golec.

Janša bi podprl drugo pismo

Odločilen poudarek drugega poziva, ki se lahko bere tudi kot polemika s prvim in pod katerega sta podpisana kar dva dosedanja predsednika države, je bolj proukrajinska naravnanost. Tudi v njem zasledimo izraženo potrebo po miru in zaustavitvi vojne, ključen pa je poudarek, da »razumna politika do ruske agresije na Ukrajino terja vztrajno prizadevanje za mir, ki pa ga je možno doseči le z lojalno in odločno podporo ukrajinski obrambi.« Povedano drugače: po njihovem prepričanju je treba z orožjem pomagati Ukrajincem, če tako želijo – in ta želja je z njihove strani seveda izpričana. Žal pa seveda vojaška pomoč neposredno izključuje pacifistično naravnanost in prizadevanja po miru.

Toda vrnimo se k osnovnemu vprašanju, odnosu politike do intelektualcev. Videti je, da obe pismi materializirata omenjeni razkorak med dvema »taboroma« in ponujata svoje predloge, kaj bi uradna zunanja politika morala storiti. Kar počneta ob eni od dveh predpostavk: da ta sama ne ve, kakšno naj bo stališče do vojne, ali pa da trenutno stališče zunanje politike ni najbolj primerno ali ustrezno. Vsekakor je drugo pismo bližje poziciji Janševe vlade, zato ni bilo nepričakovano, da je šef SDS diskreditacijsko v svojem slogu napadel prvega, tako kot ni nenavadno, da nekateri podpisniki iz drugega sodijo v nabor članov Zbora za republiko in drugih razumniških gremijev, ki so blizu SDS.

Ta moment je tudi nekaj res novega: le redko namreč vidimo, da bi člani Zbora za republiko nastopali »proaktivno« in sugerirali, kaj mora početi še sveža levosredinska vlada, in to skupaj z njenimi podporniki. Glede na dolgotrajnost in usodnost vojne v Ukrajini za celotno Evropo in svet bo še pomembneje spremljati, kako se bosta Robert Golob in Tanja Fajon odzvala na oba apela in kaj bosta iz njih prevzela kot uradno stališče naše države.

Morda bo to ena prvih priložnosti, ko bomo lahko izmerili, ali bo tudi nova vlada prijazno »nogirala« intelektualno mnenje in se raje prepustila starim občutkom samozadostnosti, s katerimi nam politične elite sicer najraje strežejo.

**Avtorjev komentar je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**