Vlada več ne skriva ambicije po poseganju v informativni program na javni radioteleviziji

Ukom kot vzporedni urednik

Vladni Ukom, ki ga vodi razvpiti Uroš Urbanija in je v sedanjem mandatu zaslovel po gonji proti Slovenski tiskovni agenciji in njenem dolgotrajnem finančnem izčrpavanju, je doslej že neposredno interveniral v uredniške pristojnosti agencije, tudi v obliki preštevanja vrstic v njenih poročilih in sugestijami, kaj v njih manjka.

Prišel je čas, ko se je po istem zgledu Ukom začel grobo vtikati še v delovanje drugega servisa, tokrat javne radiotelevizije. Po tistem, ko je Janševa vlada s svojimi koalicijskimi partnerji uspešno inštalirala svojega generalnega direktorja Andreja Graha Whatmougha, nato tudi direktorja TV Slovenije Valentina Areha in končno tudi vršilko dolžnosti Jadranko Rebernik, za češnjo na torti pa še svojo varuhinjo pravic gledalcev in poslušalcev, se je Ukom pogumno lotil »uradnega« objavljanja mesečne analize informativnih programov RTV Slovenija. Nezadovoljen nad poročanjem medijev je očitno Urbanija naročil objaviti »celotno analizo za november«, ker da so posamezni mediji objavili zgolj izseke medijske analize urada vlade za komuniciranje o poročanju RTV Slovenija, kar ga je spravilo v slabo voljo. In kakšna je omenjena analiza?

Ukom kot vzporedni urednik

Predvsem gre za skupek politično navijaških ocen brez sleherne poglobljene utemeljitve, torej za dokument, ki sploh ne bi smel obstajati, ker predstavlja grobo vmešavanje izvršne veje oblasti v neodvisno in avtonomno delovanje najpomembnejšega medija v državi. Ukom je s tem razkril, kar sicer rad zanika: da želi aktivno posegati v informativni program in ga oblikovati po svoji meri, da torej goji čisto določena pričakovanja do poročanja o političnem in drugem dogajanju na RTV Slovenija in da s svojim početjem neposredno vrši nedopusten pritisk na javni medij – največji in najpomembnejši pri nas. Dr. Marko Milosavljević je na svoji FB strani zgoščeno opisal namero vlade: »UKOM kot vladna PR služba bi pač rad urejal informativne oddaje na Radiu in TV Slovenija – ki si jih očitno predstavlja kot svoj podaljšek oziroma si želi, da bi te oddaje bile podaljšek njihovih PR pogledov. Ne želi, da bi te oddaje bile neodvisne, ne želi, da bi novinarji in uredniki neodvisno, kot pritiče javnemu mediju, presojali o prispevkih ali gostih, temveč bi o tem rad odločal UKOM.«

Mesečna analiza, kot ji pravijo, v novembru obsega 13 strani in vanjo najbrž ni bilo investiranih veliko ur dela. Objavljena je v obliki preproste tabele, kjer so opisali primeri iz oddaj, pretežno gre za Dnevnik, Odmeve, Studio City, Dogodke in Odmeve, Tarčo in še nekatere druge, čemur so dodali datum predvajanja, opis prispevka in svoj »komentar«. Pri skoraj vseh primerih se očita »enostranski prikaz«, ki pretežno ni utemeljen ali je utemeljitev spisana res na kratko.

Enostranski očitek o enostranosti pogleda

8. novembra 2021 je v oddaji Studio City bil objavljen pogovor z Jasno Podreka in Niko Kovač o lestvici enakosti spolov, na katerem je Slovenija nazadovala. Ta prispevek je Ukom pospremil z analizo, zgoščeno v en kratek stavek: »Tipično enostranski pogled na spolno (ne)enakost z napadi na ministrico za šolstvo.« Kakšen pogled bi bil drugačen? Najbrž takšen, ki bi dvomil v spolno enakost.

15. novembra 2021 so v isti oddaji nastopili trije predstavniki civilne iniciative Glas ljudstva, ki bodo političnim strankam predložili 100 zahtev, do katerih se bodo morale opredeliti: Gaja Brecelj (Umanotera), Katarina Bervar Sternad (PIC – Pravni center za varstvo človekovih pravic in okolja) in Filip Dobranić (Danes je nov dan). Ukom je svoj pomislek spet strnil v nekaj besed: »Izrazito enostranska izbira NVO-jev, brez opozorila, kdo sploh so.« Kakšna bi bila neenostranska izbira? Očitno takšna, v kateri bi nevladnike pred nastopom v mediju odobrili kar na vladi!

Na podoben način so v isti oddaji oporekali, da sta bila gosta Spomenka in Tine Hribar, ki sta napisala novo knjigo Slovenski razkoli in slovenska sprava. Toda vladni Ukom je protestiral z ne preveč globinsko analizo: »Enostranski prikaz. Jože Možina je napisal podobno knjigo kot zakonca Hribar, a ni bil nikoli povabljen v Studio City.« Tokrat je vlada neposredno sugerirala pravega gosta, vrednega povabila.

Pogrešajo predvsem samega sebe

Nekateri drugi komentarji so še bolj indikativni. Kot ugotavlja Milosavljević, je vlada z namigi, da bi direktor policije Anton Olaj ne smel biti citiran »zgolj z enim odstavkom«, neposredno posegla v vsebino in hkrati kršila neodvisnost novinarjev javnega medija. Ob drugih komentarjih je prav tako določila, kdo so sprejemljivi gosti v studiu oziroma s kom na RTVS še smejo opravljati intervju, pretežno pa zmaguje odziv, ki očita, da gre povsod za »enostranski prikaz« zato, ker novinarji niso poiskali bodisi odziva Ukoma ali vladnega odziva. Dober prispevek je potemtakem le tisti, v katerem ima ona vodilno besedo.

Iz dokumenta tudi zelo prepoznavno izhaja totalitarna ideja nadzora: vlada bi ne samo želela nadzirati poročanje o njej, ampak regulirali kritične odzive nanjo in jih omejevati, po možnosti pa tudi prepovedati. Ob tem Ukom občasno navaja domnevne kršitve novinarskega kodeksa, kakor da je njegova pristojnost, da igra častno razsodišče novinarskega ceha.

Milosavljević opozori tudi na nedopustno vlogo, v kateri se je Ukom v primeru pritiskov Roka Snežiča na novinarje portala Necenzurirano opredelil v podporo prvemu. Glede na vsa zanikanja oblasti in stranke SDS bi moral Snežič biti zgolj nepomembna poslovna oseba, s katero vladajoča stranka menda nima nič. Da bi izpeljal svojo tezo o pristranosti prispevka v poročilu Radia Slovenija o izjavi DNS, ki je obsodilo napade in pritiske na novinarje Necenzurirano, pa je Ukom spornost prispevka ugotavljal iz dejstva, da »niso poiskali odziva Snežiča« – čemu in zakaj potemtakem vlada brani nekoga, ki z njo nikakor ni povezan, zakaj nastopa kot njegov odvetnik? S tem Ukom kar sam prikimava, da navedeno stanje ni resnično in je Snežič še kako pomembna figura v ozadju delovanja vlade ob vseh spornih poslih in recimo vmešavanju v slovensko energetiko.

Neverjetna odkritost v pričakovanjih

Mesečne analize vladnega piarja predstavljajo enega najbolj brutalnih primerov političnega posega v delovanje javnega servisa in dejansko celo presegajo podreditev, ki jo je ob vseh drugih medijih RTV Slovenija doživela v prvem Janševem mandatu. Nenavadno je, da množični mediji proti temu intenzivneje ne protestirajo. V praksi so taka poročila nazorna ilustracija, kako brez pretvarjanja in ob odsotnosti sleherne resne metodologije ali ustreznega vzorca analize oblast preprosto želi nadzirati novinarsko in uredniško delo, zapovedovati ustrezno poročanje, cenzurirati postopke ali osebe, ki smejo v programih nastopiti.

Vse to počne z največjo mero avtoritarne zaverovanosti v lastno resnico in v posmeh vseh poklicnim standardom, ki veljajo za novinarstvo povsod v normalno delujočih demokracijah. Prav neverjetno je, da kolektiv informativnega programa še vedno stavi na Igorja E. Berganta, ki še vedno ni opazil poskusov političnega vplivanja na lastno hišo v dogajanju okoli njega, sploh če upoštevamo že prve primere cenzure?

**Članek je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**