Vsestranski gledališki ustvarjalec Ivan Peternelj se je sprva uveljavil predvsem kot igralec, plesalec in koreograf, pozneje pa tudi kot režiser in avtor samostojnih gledaliških projektov. Med te spada tudi njegova monodramska uprizoritev Cum mortuis in lingua mortua, ki jo bo premierno izvedel nocoj ob 20. uri v dvorani Duše Počkaj; nastala je v produkciji društva za umetnost Avgus in v koprodukciji s Cankarjevim domom.
Predstava si naslov izposoja pri sloviti klavirski suiti Modesta P. Musorgskega Slike z razstave (1874), v kateri se skladatelj navezuje na slike svojega zgodaj umrlega prijatelja, ruskega umetnika Viktorja Hartmanna. Suita je sestavljena iz desetih raznorodnih stavkov – vsak od njih se praviloma nanaša na eno sliko – in povezovalne glasbene teme, s katero Musorgski nakaže sprehajanje med posamičnimi deli na razstavi. Opombo »z mrtvimi govorimo v jeziku mrtvih« je skladatelj v latinščini zapisal na začetku drugega dela stavka, ki se naslanja na Hartmannovo sliko Katakombe. »Skladba Musorgskega oziroma v njej obravnavane slike so bile moje osnovno izhodišče, pri čemer struktura monodrame res neposredno sledi zgradbi suite ter s tem zaporedju Hartmannovih del, vendar pa sem si te podobe ob prevajanju na gledališko raven interpretiral popolnoma po svoje,« pojasnjuje Peternelj. »Ne gre torej za poskus nekakšnega uprizarjanja teh slik, temveč so mi te ponujale predvsem temelj za različne asociacije in s tem tudi za gledališko obdelavo plastenja osebnih premislekov, spominov, družbenih pojavov, zgodovinskih dogodkov, navsezadnje tudi intimnega odnosa do umetnostnih ter bivanjskih vprašanj.«
Te vsaj na prvi vtis vsebinsko razdrobljene odrske podobe v celoto povezuje izvedbeni pristop, ki bi ga morda lahko opredelili kot nekakšno »dekonstrukcijo« gledališke iluzije, v kateri Peternelj vseskozi prehaja med klasičnim gledališkim jezikom in pa performativno (ter občasno tudi informativno) govorico. »Celotno monodramo nemara preveva nekoliko morbidno vzdušje, ki delno izhaja iz same glasbe ter njene zaznamovanosti s prijateljevo smrtjo, toda tematika minevanja je obenem pretkana z nenehno prisotno ironijo, zaradi katere predstava kot taka – vsaj tako se mi zdi – nikakor ni turobna,« dodaja njen avtor in izvajalec. Dramaturginja uprizoritve je bila Simona Semenič, ki je, kot poudarja Peternelj, »ogromno prispevala k iskanju primernih usmeritev pri oblikovanju mojega sveta«, scenografijo in kostumografijo pa je zasnovala Ema Kugler. Nocojšnji premieri bosta jutri in v soboto sledili še dve ponovitvi.
