50 let hip hopa: Soustvarjajo ga tudi slovenske raperke

Tako kot mnogi žanri popularne glasbe, ima tudi rap in z njim hip hop kultura zametke v črnski glasbi, ki se je začela razvijati najprej med delom na plantažah, nato pa z gospel glasbo, ki je ob petju pogosto vključevala še recital, ki je spominjal na današnji rap. Čeprav se je hip hop kultura začela razvijati na drugi strani Atlantika, je dosegla tudi Evropo in z njo Slovenijo. Ko pomislimo na rap, so naše asociacije običajno povezane s predstavniki, kot so člani Wu-Tang Clana, 2Pac, Notorious B.I.G. in Eminem, le redko pa pomislimo na ženske predstavnice, kot je na primer Missy Elliott. Podobno je bilo tudi v Sloveniji, kjer so bile raperke postavljene v ozadje, res pa je tudi, da jih ni bilo veliko. Ob tej priložnosti smo se pogovarjali s tremi slovenskimi predstavnicami: Polly se je spominjala, kako je bilo pred 20 leti, Žena in Fraw Blanka pa sta povedali, kako publika in drugi ustvarjalci sprejemajo ženske v hip hopu.

"Takrat je na Trubarjevi bil bar, imenovan Truebar, kjer smo se zbirali iz vseh delov Ljubljane. V spodnjem, kletnem prostoru, je bil prostor namenjen za 'širokohlačnike' oz. nas, ki smo sledili hip hop kulturi. Tam so se rodila številna imena, ki so še danes na sceni, kot so na primer Doša, DJ Kpow, producent Flamie ... Ker sem prosti čas preživljala z raperji, me je vleklo, da bi se preizkusila v tej smeri, zato sem doma začela pisati tekste, ki sem jih prakticirala na inštumentale raznih rap pesmi iz tistih časov. Kasneje sem se opogumila in imela svoj prvi nastop ravno v Truebarju, kjer smo imeli tako imenovan Open mic (večer, kjer se lahko vsak preizkusi na odru). Nato je bila naslednja odskočna deska oder Metelkove, K4 in ostali klubi in odri po Sloveniji s Terapijo. Vredno je omeniti, da so se takrat od tam slišali prvi scratchi od Dj Kpowa, ko so CD-je zamenjale gramofonske plošče in gramofoni CD-predvajalnike," se spominja Polly in dodaja: "Tam sem spoznala ogromno ljudi, s katerimi sem kasneje ustanovila skupino Terapija (Bitn'c - Jaka Bitenc in H8 ali Symon - Simon Andrič) in kasneje Polifonijo (Mike Wilford - Miha Šegula in Rok Knehtl)."

Polly je leta 2003 izdala album in bila ena redkih žensk tistega obdobja, ki ji je uspelo priti do avtorskega izdelka. "Kot najstnica sem se konstantno 'betlala' s kolegi raperji, saj "kdo je boljši na vasi" kompleks, ki je še dan danes prisoten, deluje kot palica, ki ima dva konca. En je dober del palice, saj ti da velik zagon in izziv, drugi konec palice pa je dokaj slab in vpliva negativno. Vse je bilo odvisno od tebe, kako se vidiš v tem prostoru in se odločaš, kako boš deloval. Nisem pa čutila, da bi jaz kot ženska bila velika ovira za moški del ali pa oni meni, to me ni oviralo pri pisanju lirikov in sem kasneje komponirala, deloma producirala, snemala demote in jih delila naprej. Moj moto je bil ''Tiha voda bregove dere''," pravi in nadaljuje: "Album, ki smo ga izdali leta 2003, se imenuje Prototip, skupaj s skupino Polifonija, katere člana sta še Mike Wilford in Rok Knehtl, naredili pa smo načrt, kako bi prišli do skupnega albuma. Jaz sem takrat že imela nekaj novih tekstov in narejenih demov na podlagi produkcije Mikea in Roka. Tega se je kar nekaj nabralo in tako smo se odločili, katere pesmi bi želeli posneti. Albuma v tistih časih še ni bilo tako enostavno izdati, so pa takrat enormno začeli izhajati EP-ji, produkti iz  domačih studiev iz vseh koncev Slovenije. Studio veliko stane, zato je pravzaprav naš album s karakteristikami EP-ja, saj je celotna produkcija in snemanje vokala iz naših dnevnih sob in vikendov, master je pripravil Mike. Na koncu smo skupaj zbrali denar z nabranimi sponzorji vred, naredili master pri Racmanu in izdali album 500 kopij, ki smo ga prodajali iz nahrbtnika."

Tudi v Sloveniji so takrat na hip hop koncertih prevladovali moški izvajalci, ženske pa so bile bolj redkost kot pravilo. "Razlika definitivno je, ampak če ti uspe biti dober, potem se te razlike lahko samo povečajo. Na eni strani dobiš več oboževalcev, kot tudi ljudi, ki so nasprotnega mnenja. S temi razlikami sem včasih imela težave in tako izlivala verbalne emocije, "kaj se meni zdi", z vsemi možnimi metaforami itd. Komadov na ta račun je bilo napisanih veliko, zato je bilo kasneje super imeti album Prototip, na katerem sem napisala pesem Zvezde," svoje mnenje in izkušnje deli Polly, ki pa scene danes ne spremlja več tako kot včasih. Še vedno si na predvajalniku predvaja pesmi določenih artistov, ki so ji všeč, ob tem pa izpostavi, da ti sedaj nastopajo na večjih odrih in pred bolj množično publiko, kot se je to dogajalo leta 2003.

In danes?

Vidnejši predstavnici mlade generacije raperk sta zagotovo Fraw Blanka in Žena, ki pa obe pravita, da imata s prebijanjem na hip hop sceno dobre izkušnje, kar dokazuje, da so se stvari v 20 letih zelo spremenile. "Ljubezen do glasbe in aktivno spremljanje ljubljanske klubske scene mi je olajšalo prebijanje na hip hop sceno. Po mojih izkušnjah je nekako tako, precej logično, v biznis svetu je to tako imenovan networking (mreženje), ko podpiraš sceno, scena podpira tebe nazaj. Moraš biti, če hočeš kaj dobiti," pravi Fraw Blanka, Žena pa dodaja: "Zelo pozitivne. Scena je relativno mala, zato zelo hitro spoznaš večino predstavnikov. Imam srečo, da sem od samega začetka čutila njihovo podporo pri ustvarjanju."

Imata pa različne izkušnje pri sprejemanju zaradi razločevanja po spolu. Medtem ko Fraw Blanka pravi, da nima občutka, da bi moški kolegi nanjo gledali drugače, temveč jo celo pri njenem delu podpirajo in vzpodbujajo, pa Blanka nima takšnega mnenja. "Zdi se mi, da moraš kot ženska biti že na vstopni točki nivo višje od kakšnega moškega kolega, če karikiram, drug drugemu trepljajo ramo in si 'pumpajo' ego, tudi če še niso s svojim nastopom zares tam, je ženska vseeno pod večjim pritiskom. Velikokrat slišim, da sem dobra za žensko raperko. Sama mislim, da to prihaja iz dejstva, da je rap predvsem moška domena, tako da se po večini moška publika velikokrat težko poistoveti z lirikami in temami, ki jih odpiramo ženske. Mislim, da se moramo tako že v prvo takoj pokazati in se dokazati, zavzeti prostor in pridobiti pozornost, da te kolegi in publika jemljejo resno," pravi Blanka, Žena pa na vprašanje odgovarja: "Seveda, ta občutek me vedno spremlja. Je pa res, da mi je to, da sem ženska, prineslo tako pozitivne kot negativne izkušnje. Na srečo več pozitivnih."

Če je danes biti raperka lažje, ne moreta komentirati, saj nimata izkušenj iz tistega obdobja, Žena pa meni, da so se večinoma srečevale z enakimi težavami, a je njenim sodobnicam in sodobnikom lažje predvsem iz tehnološkega vidika. "Sama sem začela pred osmimi leti. Lahko predvidevam, da je drugače glede na čas, v katerem živimo. Mislim, da je digitalna era doprinesla k vizibilnosti žensk v hip hopu. Tako globalno kot v Sloveniji ženske raperke niso bile izpostavljene in so bile zato spregledane in pozabljene, striktno poznane samo v rap glavah, ki so globoko v hip hop subkulturi. Od porasta socialnih medijev in različnih platform za predvajanje glasbe je tako vidnost žensk v hip hopu večja. Tudi sama šele zdaj odkrivam, kakšne skrite ženske hip hop bisere iz zgodnjih 90., ki jih v 90. letih, v svojem zgodnjem najstništvu, nikakor ne bi slišala. Več kot je žensk, ki so aktivne v hip hopu, več jih bo prišlo, upam," pa v smehu dodaja Blanka.

"Menim, da uspeh ni povezan z zvrstjo. Če ustvarjaš nekaj, kar ljudje lahko začutijo, ti bo uspelo," o tem, ali spol vpliva na uspeh, pravi Žena, Fraw Blanka pa pravi: "Verjetno sem napačen naslov za to vprašanje. Pojem uspeh mi je vprašljiv. O tem, kaj pomeni uspeh, bi lahko debatirali. Hip hop dojemam kot izraz, ne kot orodje za 'uspeh'. No, če si torej želiš 'uspeha' in stremiš k temu, da boš uspešen, ker smo v časih, v katerih smo, mislim, da ni odvisno, v kateri glasbeni zvrsti si, je pa odvisno vse od tega, koliko si se sposoben in predvsem koliko si se pripravljen prodati za ta 'uspeh'. Trendi so, ljudje sledijo trendom. Izraz je izraz, ne sledi trendom. Je oseben in je kolektiven, to je zame hip hop."

Kako pa gledata na svoje vrstnice, glasbene kolegice in slovensko hip hop sceno? Parira tuji?  

Fraw Blanka odgovarja: "Hip hop kolegice rada slišim in vidim na odru, tudi deliti oder z njimi – Žena, Sahareya in Masayah – je vsakič užitek, sploh ker sem (smo, bi si upala reči) tako vajena biti obkrožena z moškimi, da je osvežujoče biti na odru s še tremi brutalnimi umetnicami. Vsaka v svojo smer, s svojim jasnim stilom, vsaka zelo močna v svojem izrazu, vse so brutalne liricistke in 'performerke'. Hip hop scena pri nas, se mi zdi, da je stilsko kar raznovrstna, od komercialnih zvokov do čistega 'undergrounda' vseh podžanrov hip hopa, mislim, da smo končno na isti frekvenci s svetom, sicer pa je težko biti nezglobaliziran." Žena pa pravi: "Svoje vrstnice vidim kot svoje sestre. Z njimi ne tekmujem, ampak jih podpiram. V mislih imam predvsem Masayah, Fraw Blanko in Sahareyo. Zelo jih spoštujem in resnično verjamem, da bi se na njih lahko obrnila kadar koli. S slovensko hip hop sceno imam pa imam ljubezensko-sovražni odnos. Po eni strani se mi zdi ozkogleda, zastarela in včasih imam občutek, da zavira sama sebe in svoj razvoj. Od takšne scene se želim distancirati. Po drugi strani mlajše generacije prinašajo svežino, inovativnost in nove vrednote. Menim, da smo veliko bolj odprti in kolegialni. To je scena, ki jo ponosno soustvarjam in katere del želim biti. Če bomo napredovali s tako miselnostjo, bomo zagotovo lahko parirali tudi tujini."