Stoječe ovacije za Stefana Milenkovića

Sloviti srbski violinist Stefan Milenković, ki je v okviru projekta Tartini 330 v nedeljo nastopil v Amfiteatru portoroškega Avditorija, je z brezhibnimi izvedbami požel stoječe ovacije več kot petsto poslušalcev. Zaigral je ob izvrstnem orkestru Camerata Novi Sad in svoj spored posvetil piranskemu Mojstru narodovz njegovima najslavnejšima sonatama, občinstvo pa navdušil tudi s priredbo Orffove Carmine Burane.

PORTOROŽ > Vražji trilček in Didone abbandonata sta najpogosteje izvajani Tartinijevi skladbi, zato postavljata pred izvajalca, zlasti ko igra v skladateljevem rojstnem kraju, veliko odgovornost. In v nekem trenutku se je je zavedel tudi Stefan Milenković (1977). A ne v njem ne v občinstvu ni bilo strahu, da bi njegova interpretacija ne dosegla prave vrhunskosti. Z izjemno čistostjo, tonsko globino in neverjetno briljanco pasaž v zelo hitrih tempih je bila več kot vrhunska: neponovljiva in zato tem dragocenejša. Prav tako odlično mu je ob boku stal petnajstčlanski godalni ansambel, ki je tokrat nadomestil čembalo, v priredbi Svetozarja Nešića. Veliki violinist pa je dokazal, da ima Tartinija v krvi.

Zamaknjen s Tartinijevo violino v rokah

“Tartini je sestavni del življenja vsakega glasbenika, zlasti violinista. Je neobhodno potreben za naše odraščanje in violinistično oblikovanje, zato nas spremlja vse življenje,” nam je povedal Milenković. “Obe sonati, tako Vražji trilček kot Didone abbandonata, sem igral že kot otrok, ampak lahko rečem, da šele zdaj v celoti razumem ti deli. Niti ne morem reči, da ju popolnoma razumem, a zagotovo bolje kot tedaj. To sta skladbi z neverjetno močjo in globino. Zvok in harmonski spekter sta pri Tartiniju edinstvena. Z njim pa me povezuje tudi rojstni kraj, saj del moje družine izvira iz Istre: ded je bil iz Rovinja, zato se danes počutim, kakor da sem se vrnil domov.”

Pred koncertom smo ga povprašali tudi, ali bo igral na Tartinijevo violino: “Nocoj ne bom igral nanjo, saj sem jo preizkusil in ugotovil, da je preveč intimen, komorni instrument za igranje na velikem odprtem prizorišču. Tartinijeva violina je primernejša za manjše ambiente, kot je, denimo, njegova rojstna hiša. Zagotovo pa so občutki, ko vzameš v roke instrument Tartinija ali morda Paganinija, potem ko si preigral že toliko del teh velikih zgodovinskih genijev, nepopisni. V prvem hipu sem bil kar nekako zamaknjen in šele potem, ko sem se prebudil iz te zamaknjenosti, sem se zavedel, kakšen privilegij sem imel, da sem lahko držal v roki to violino.”

Zato pa je v amfiteatru portoroškega Avditorija z vso močjo, z globokim, žametnim in kompaktnim tonom zazvenela njegova lastna violina, s pomembnim podpisom mojstra Giovannija Battiste Guadagninija iz leta 1783.

Carmina Burana in Queen

Stefan Milenković si je simpatije slovenskega občinstva nabiral že pred petintridesetimi leti kot čudežni deček in se po izjemnih uspehih na največjih svetovnih odrih, pa tudi pri predsednikih ZDA in tedanje Sovjetske zveze ter pri papežu Janezu Pavlu II., še večkrat vrnil v naše kraje.

Po dvajsetletnem bivanju in pedagoškem delu v ZDA se je Milenković spet ustalil v domovini, kjer je veliko izzivov našel prav v Novem Sadu, letošnji evropski prestolnici kulture. In veliko jih je našel skupaj z orkestrom Camerata Novi Sad, ki ga sestavljajo povečini nekdanji študenti novosadske akademije, danes priznani solisti in člani evropskih orkestrov. Z njimi je pripravil različne projekte, od katerih je najodmevnejša priredba Orffove Carmine Burane izpod peresa subtilne skladateljice Ane Krstajić, ki je z intenzivnostjo zvočnih kombinacij skorajda enakovredno nadomestila običajno stočlansko zasedbo, potrebno za izvedbo tega Orffovega veličastnega dela. Priredba pa je posebna tudi, ker v desetem stavku, ko se poslušalcu stoži po slovitih goljardskih pesmih, na katerih sloni celotna srednjeveška zbirka Carmina Burana, vendarle postreže z ženskimi glasovi: s komajda izraženo artikulacijo se oglasijo latinski napevi.

Mogočna zvočnost komornega orkestra, subtilne barvne nianse, osupljivi flažoletni toni solista v tretjem in četrtem stavku, kot tudi tekoča, lahkotna ter mestoma celo poskočna igra orkestra, so pričarali radoživo interpretacijo dela, ki slavi ljubezen in življenje. S tem, kakor še z nekoliko bolj spektakularnim nastopom Stefana Milenkovića, je Carmina Burana tudi v komorni zasedbi navdušila portoroško občinstvo.

Milenković, ki je ves čas koncert tudi komentiral, je skozi komunikacijo z občinstvom ustvaril precej domačno vzdušje, zato je bilo navdušenje poslušalcev tudi malce čustveno nabito, “saj je ta veliki maestro vendarle malo tudi naš”.

Za stoječe ovacije pa se je občinstvu zahvalil s priredbo uspešnice zasedbe Queen Bohemian Rhapsody.  

Lea Hedžet, Radio Koper

---