Presuha za plavanje

Mia pravi, da bržkone tudi zato, ker je v šestdesetih letih marsikje na deželi še vedno prevladovalo povojno prepričanje, da ljudje, ki so sloki, nimajo dovolj hrane in so torej revni, hkrati so visoke ženske tedaj v družbi dojemali kot možače. Mama je zato svojima hčerama takšne občutke hotela prihraniti in je njuno visoko ter sloko postavo vedno poudarjala kot prednost. A Mia pravi, da kaj dosti tudi to ni pomagalo, saj sta dekleti s tem začutili, da je njuna telesna pojava neka pomembna tema, pa tudi njuno okolje se je odzivalo drugače. Pri tem Mia s 176 centimetri sploh ni tako zelo visoka, vendar se še dobro spomni, kako ji je spodletelo na preizkusu plavanja in kaj ji je učiteljica tedaj dejala. Namreč, da tako zelo sloki ljudje že zaradi naravnih zakonov ne morejo plavati. Danes Mia ve, da je to popoln nesmisel. A takrat je bilo drugače in tako je tudi za maturantski ples izbrala soplesalca, ki je bil višji od nje, in ne tistega, s katerim je v resnici želela plesati. In ko se je kasneje poročila, je raje obula balerinke, četudi bi z veseljem nosila visoke pete. Šele ko je risala in pisala strip o treh Annah, se je začela spraševati, po kakšni logiki mora biti ženska nižja od svojega moža ali spremljevalca, in ugotovila, da gre za neke zastarele norme brez kakršnekoli razumne podlage. V nagrajeni knjigi je Anna 1 zelo visoka, njena hči Anna 2 je še višja, vnukinja Anna 3 pa je tako visoka, da seže čez najvišje vrhove, vendar v nasprotju s svojima prednicama s tem tudi spremeni perspektivo, s katere gleda na svoje težave, in preseka ujetost v stereotipe, ki sta jim podlegli njena mama in babica.