Krivulja, s katero lahko pojasnimo dogajanje v ZDA
Pred petnajstimi leti sem napisal knjigo The J Curve: A New Way to Understand Why Nations Rise and Fall (Krivulja J: nov način za razumevanje vzponov in padcev narodov). Moj namen je bil bralcem pomagati razumeti, zakaj nekatera tržna gospodarstva v razvoju še naprej rastejo, medtem ko se druga spopadajo z velikimi političnimi nemiri. Ob vsej razdiralnosti in disfunkcionalnosti, ki sta prisotni v Združenih državah, je zdaj čas, da s tem orodjem dobro pogledamo, kaj se dogaja v svetovni velesili.
Krivulja J opisuje razmerje med odprtostjo države (odprtost njenih političnih procesov ter prosti pretok ljudi, blaga in informacij znotraj meja in čeznje) in njeno stabilnostjo (zmožnostjo njenih institucij za absorbiranje šokov). Države na levi strani krivulje so stabilne, ker so zaprte. V njihovih političnih sistemih je konkurenca majhna ali pa je sploh ni. Taki primeri so Severna Koreja, Kuba in zalivske monarhije. Te države ne dosežejo enake stopnje dolgoročne politične stabilnosti, kot jo lahko države, ki so res odprte, na primer Nemčija, Kanada, Japonska in na ducate drugih demokratičnih držav. Te države so na desni strani krivulje.
Država, ki preide z leve na desno, iz zaprte v precej bolj odprto, mora skozi obdobje nestabilnosti, ki ga ponazarja padec krivulje J. To se je, na primer, zgodilo, ko je Mihail Gorbačov poskušal odpreti Sovjetsko zvezo ali ko se je v Južni Afriki sproščal apartheid. Nekatere države prehod uspešno izpeljejo. Druge razpadejo.
Mogoč pa je tudi prehod z desne na levo. Četudi Donald Trump ni hotel priznati poraza na volitvah leta 2020 in je bila vstaja v Kapitolu 6. januarja neuspešna ter številni Američani niso hoteli priznati, da je Joe Biden res zmagal na volitvah, ZDA ostajajo zrela demokratična država na desni strani krivulje. Združene države v tem obdobju nikoli niso bile na robu diktature. Institucije so še enkrat dokazale, da so sposobne absorbirati šoke. Vojaška hierarhija je ostala politično nevtralna. Ameriška sodišča so spore v zvezi z volitvami rešila skladno z zakonom.
Toda Združene države so v zadnjih letih zaradi spodkopavanja legitimnosti drugih institucij postale manj odprte in manj odporne. Zaupanje v rezultate volitev – najbolj temeljni element demokracije – je utrpelo hud udarec. Verjetne obtožbe o vmešavanju Rusije v ameriške predsedniške volitve leta 2016, neutemeljene obtožbe Donalda Trumpa, da so na tistih volitvah za Hillary Clinton nezakonito glasovali trije milijoni ljudi, in enako lažna obtožba, da ga je goljufija na volitvah leta 2020 stala zmago – kar so dodatno okrepile zavajajoče informacije v tradicionalnih in družbenih medijih –, so bolj zamajali zaupanje v nepristranskost nacionalnih volitev kot katerikoli drug dogodek v več kot 140 letih.
Kongres je že dolgo nepriljubljen, toda izredno pristransko govoričenje in predvidljivo strankarsko glasovanje o pomembni zakonodaji še dodatno spodkopavata zaupanje, da kongres lahko in tudi bo deloval v imenu ameriškega ljudstva kot celote. Enako velja za strankarske predloge v okviru zveznih vlad, da bi na novo začrtali meje kongresnih okrožij tako, da bi volivci ene stranke prevladovali na račun druge. Potreba zakonodajalcev po nenehnem zbiranju denarja in pomanjkanje preglednosti glede izvora teh sredstev ne pripomoreta h krepitvi zaupanja.
Nekdanji zakonodajalci zasedajo mesta lobistov korporacij, kar v javnosti utemeljeno podžiga cinizem. Skrajna politična polarizacija je zasejala dvom o verodostojnosti vseh prizadevanj kongresa, da bi nadzoroval izvršilno vejo oblasti ali lastne člane. Zaradi kronične nezmožnosti kongresa, da bi sprejel pomembno zakonodajo, je moč dobila izvršilna veja, saj so predsedniki Obama, Trump in Biden izdali toliko obsežnih odredb, kot jih zgodovina ne pomni.
Končno pa ima vse večjo vlogo tudi pomanjkanje spoštovanja javnosti do medijev. V odprti družbi lahko pošteni in spretni novinarji nadzorujejo vedenje javnih osebnosti. Na žalost se polarizacija, ki preveva ameriško politiko, odraža na trgu idej. Mediji zaradi svojih prizadevanj po tržnem deležu, razdeljenem na ideološke segmente, v očeh milijonov Američanov ne veljajo za verodostojne, saj volivci verjamejo, da ti obveščajo javnost po nareku strank, o katerih najbolj naklonjeno poročajo. Družbeni mediji krepijo strankarski razkol z razširjanjem neresničnih informacij, ki ne dosegajo standardov verodostojnosti osrednjih medijev – vse dokler prav take neresnične informacije ne postanejo novice, o katerih poročevalci osrednjih medijev postavljajo vprašanja javnim uslužbencem in jih prosijo za komentar.
Zaradi vseh teh razlogov je ameriška krivulja J videti drugače kot pred 30 leti. Ne le da so po eni strani ameriške institucije v nemirnih Trumpovih časih dokazale vzdržljivost, povečali so se tudi bogastvo in tehnološke prednosti Združenih držav glede na večino preostalega sveta, vključno z državami zaveznicami. Ti pozitivni premiki krepijo ameriško stabilnost na vseh ravneh odprtosti. Očitno pa je, da postajajo ZDA bolj polarizirana družba, s tem pa se ustvarja večja stopnja politične paralize, ki državo potiska navzdol na desni strani krivulje.
ZDA še zdaleč niso edina država, ki jo pestijo oster razkol med volivci, javni cinizem glede politikov, neenakost bogastva, pristransko novinarstvo in strukturni rasizem. Toda med razvitimi demokratičnimi državami sveta ima prav Amerika s tem največe težave. Ko najvplivnejša in najmočnejša država na svetu postane bolj razklana in disfunkcionalna, je pomanjkanje globalnega vodstva še hujše. Združene države morajo hitro obrniti padec po krivulji J navzgor ... sicer bomo vsi čutili posledice.
***
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
Ian Bremmer, predsednik skupine Eurasia Group in družbe GZERO Media.
