»Vedno večje število vesoljskih teleskopov, ki v različnih valovnih dolžinah opazujejo iz vesolja, ter vedno večji teleskopi na zemeljskem površju omogočajo dosti natančnejše, tudi drugačne poglede na vesolje. Vesoljski teleskop Jamesa Webba, recimo, nam je z dvema kamerama v infrardečem delu spektra omogočil, da vidimo stvari, ki jih doslej preprosto nismo mogli opazovati. Deluje manj kot eno leto, pa nas je v tem času že dobesedno zasul z novimi odkritji,« pripoveduje Igor Žiberna, sicer profesor na Oddelku za geografijo Filozofske fakultete v Mariboru.
»Danes je v astronomiji toliko novih odkritij, da je v množici novih dreves včasih prav težko obdržati pogled na gozd. Sam sem naročen na širi revije o astronomiji, eno v slovenskem in tri v angleškem jeziku, požiram tudi knjige in splet, pa iskreno priznam, da ne zmorem več slediti vsem novim dognanjem.«
Pogled v nebo, odprt za vse
»V statutu našega društva je zapisano, da je eden od naših ciljev popularizacija znanosti o vesolju. Tako vsak mesec prirejamo redne sestanke, ki smo jih oblikovali kot predavanja članov na različne teme astronomije, kozmonavtike, pa tudi varovanja okolja. Na zadnjem občnem zboru smo sklenili, da jih tudi po koncu epidemije izvajamo prek spleta, saj se nam tako lahko pridruži več ljudi,« pravi Igor Žiberna.
Nova spoznanja in vesti širijo tudi prek medijev, kjer pogosto in radi objavljajo. »V preteklosti smo se veliko prijavljali na razpise Ministrstva za šolstvo in Mestne občine Maribor ter uspeli nabaviti nekaj kakovostne opreme. To nam je omogočilo, da organiziramo astronomska opazovanja za širšo javnost. Skoraj ni astronomskega dogodka, za katerega ne bi organizirali javnega opazovanja.«
Tako vsako leto priredijo javno opazovanje meteorskih rojev, predvsem Perzeidov okoli 12. in 13. avgusta. »Naših dogodkov nikoli ne obešamo na veliki zvon, pa se nam vedno pridruži ogromno novih ljudi, kar nas resnično veseli. Nikogar ne vprašamo, ali je naš član ali ni. Vse naše aktivnosti so namenjene širši javnosti in so popolnoma brezplačne,« poudarja Igor Žiberna.
Pri tem sodelujejo z več organizacijami iz Maribora in širše Slovenije, zavodi, festivali in šolami, kjer radi pripravijo Noč astronomije: najprej predavanje, potem pa še opazovanje. »Do epidemije smo organizirali tudi mladinske raziskovalne tabore, za katere upamo, da jih naslednje leto znova zaženemo. Pa sodelovanje na srečanju slovenskih ljubiteljskih astronomov Messierjev plus maraton, na katerem so astronomi tekmovali v iskanju objektov globokega neba, galaksij, meglic, zvezdnih kopic … Redno organiziramo tudi majski Dan astronomije, ko medse povabimo profesionalne astronome, da nam predavajo o različnih temah.«
Poleg javnih organizirajo tudi društvena opazovanja. »V zadnjem času smo se nekajkrat dobili, ko je bil na nebu lepo viden komet C/2022 E3 (ZTF). Res je, da so bile ob teh opazovanjih kar brutalne razmere, ker smo ga opazovali, ko je bil ravno tisti mrzli val konec januarja, ampak, no, tudi tega smo že navajeni.«
Zemlja, izgubljeni raj
»Ko gledamo v vesolje, ne gledamo samo daleč v prostor, ampak tudi daleč v čas. Če pogledamo Luno, jo vidimo, kakršna je bila pred dobro sekundo. Sonce, kakršno je bilo pred osmimi minutami. Ko opazujemo jato galaksij v ozvezdju Berenikinih kodrov ali Device, jih vidimo, kakršne so bile, ko so izumrli dinozavri: gledamo od 60 do 65 milijonov let v preteklost. Rekorder pri tem je kvazar v ozvezdju Zmaja, ki smo ga prvič opazovali na enem od mladinskih raziskovalnih taborov. Tam gledamo svetlobo, ki je stara približno deset milijard let, kar je dvakrat več, kot je star najstarejši kos našega Osončja,« o svojih največjih fascinacijah v astronomiji pripoveduje Igor Žiberna.
»Ta hip imamo samo en dokaz o življenju v vesolju: na našem planetu. Vemo pa, da je samo v naši galaksiji več planetov kot zvezd, in pri takem številu je statistično možno, da se je še kje razvilo življenje. A tudi če bi našli kakšne tehnološke odtise o življenju na drugih planetih, je vprašanje, kako bi potekala komunikacija, saj so ti planeti zelo oddaljeni. Če bi tja poslali sporočilo, bi med čakanjem na odgovor lahko pretekla cela generacija ljudi.«
»V vesolju je naša Zemlja pravzaprav zelo ranljiva zaradi morebitnih padcev ali trkov večjih teles, ki krožijo v vesolju. V geološki zgodovini našega planeta imamo takšnih izkušenj kar nekaj. Lahko nas doletijo. Smo izjemno ranljivi, hkrati pa tako enkratni, neponovljivi in v tem smislu dragoceni.«
»Ker vem, kako zelo posebne so razmere na našem planetu, sem še toliko bolj kritičen do njegovega uničevanja z onesnaževanjem, vojnami, socialnimi razlikami. To so grozljive stranpoti naše civilizacije. Kot ljubiteljski astronom vem, kakšen raj bi lahko imeli. Verjamem, da me je astronomija v tem smislu zaznamovala. Ja, zaradi astronomije sem gotovo drugačen, najbrž boljši človek,« pravi Igor Žiberna.
