Znanost in tehnologija

Digitalno izobraževanje – obeti in izzivi

Ljubljana, 08. 01. 2022 07.00 |

PREDVIDEN ČAS BRANJA: 5 min
Avtor
Kristjan Kos
Komentarji
2

Pandemija covida-19 ni postavila pod vprašaj samo odpornosti zdravstvenega sistema ali gospodarstva, ampak tudi odpornost vseh ostalih državnih (pod)sistemov. Eno izmed takšnih področij je izobraževanje. Marca 2020 se je prvič v zgodovini Republike Slovenije izobraževanje na vseh ravneh pričelo izvajati na daljavo, kar je omogočila digitalizacija oz. uporaba digitalnih orodij. Tekom širokega uvajanja izobraževanja na daljavo v 2020 so se pojavili številni izzivi, saj je (bila) odpornost izobraževalnega sistema na krize, kot je epidemija covida-19, precej slaba. Obenem pa so se pojavile številne priložnosti.

Digitalno izobraževanje oz. e-izobraževanje je zelo težko opredeliti, ker obstajajo različne definicije le-tega. To povzroča dodatne probleme pri opredelitvi, in sicer ne zgolj v strokovnih razpravah, ampak tudi pri poskusih vpeljevanja digitalnega izobraževanja v prakso. Prve opredelitve digitalnega izobraževanja zasledimo leta 2001. Takrat je namreč izšlo delo Marca Rosenberga E-learning Strategies for Delivering Knowledge in the Digital Age, ki ga lahko označimo kot prvo celostno študijo omenjene tematike. V tem delu Rosenberg digitalno izobraževanje oz. e-izobraževanje opredeli kot "uporabo spletnih tehnologij v različnih rešitvah za povečanje znanja ali izboljšanje izobraževalnih aktivnosti". Definicijo, ki izjemno široko zajema pojem digitalnega oz. e-izobraževanja in je zaradi tega tudi najprimernejša, je pripravil European E-center for Development of Vocational Training (CEDEFOP). "E-izobraževanje je učenje, ki ga podpira informacijska in komunikacijska tehnologija (IKT). Lahko vključuje različne oblike in kombinirane metode: uporabo softvera, interneta, zgoščenk, online učenja in katerih koli drugih elektronskih ali interaktivnih naprav ali medijev." Po opredelitvi CEDEFOP je tako digitalno izobraževanje način izobraževanja na daljavo in tudi podpora tradicionalnemu načinu izobraževanja.

Besedilo je pripravljeno v sklopu projekta Homopolitikus, političnega think tanka Inštituta za politični menedžment. Kolumna izraža stališče avtorja in ne nujno tudi uredništva 24ur.com.

Aktualno stanje

Digitalno izobraževanje je v splošni rabi kot del izobraževalnega procesa (in podprt z IKT) prisotno že slabih dvajset let. Širjenje digitalnega izobraževanja po posameznih področjih in geografskih območjih je bilo neenakomerno ter raznovrstno glede na izvedbene modele. Za Azijo je značilno, da spodbujajo rast digitalnega izobraževanja predvsem javni projekti za zviševanje pismenosti na podeželskih območjih. Na Bližnjem vzhodu so pomembne državne spodbude za vpeljevanje digitalnega učnega gradiva kot izobraževalne metode, primerne za vse kategorije učečih se. V Afriki povzročata spremembe v izobraževanju predvsem mobilna telefonija in širjenje družbenih omrežij, pri čemer je velika ovira slaba kakovost infrastrukture. V ZDA so bile poslovne priložnosti, ki jih ponuja digitalno izobraževanje, hitro razumljene in izkoriščene. Digitalno izobraževanje se je čez lužo zelo uveljavilo predvsem kot oblika izobraževanja za zaposlene v velikih podjetjih, še posebej na podjetniških univerzah velikih korporacij, pa tudi v visokošolskem sektorju. Trg digitalnega izobraževanja v ZDA je ocenjen na 27 milijard dolarjev, to pomeni 16-odstotni delež na globalnem trgu. 

Kristjan Kos
Kristjan Kos FOTO: Homopolitikus

Znotraj Evropske unije je digitalno izobraževanje in usposabljanje močno izpostavljeno v številnih strateških listinah. Evropska komisija je že v Lizbonski strategiji jasno poudarila potencial IKT za doseganje temeljnega strateškega cilja Evropske unije, to je postati najkonkurenčnejša na znanju temelječa družba. Podobno kot je v svetu digitalno izobraževanje uveljavljeno in uporabljeno na različne načine, so razlike prisotne tudi znotraj EU. Na Češkem in Slovaškem je denimo prisoten poslovni model nakupa vsebin, ki jih domače organizacije nato vnašajo v lastne sisteme za upravljanje učenja. Država in javne šole niso preveč dejavne zaradi proračunskih omejitev in težav pri izpeljavi evropskih projektov. Drugače je v razvitejših državah severne in zahodne Evrope (Danska, Švedska, Nizozemska), kjer se izkazujejo značilnosti zahtevnih zrelih trgov z najvišjo stopnjo implementacije digitalnega izobraževanja na vseh ravneh izobraževanja.

V Sloveniji večinoma še vedno nismo dojeli, kakšen pomen nosi tehnologija pri razvoju izobraževanja in njegovem prilagajanju potrebam digitalne družbe. Pobude in aktivnosti so še vedno enostranske in nepovezane ter kot take ne omogočajo trajnostnih rezultatov in opaznejšega napredka na področju izobraževanja. Delno, toda pomanjkljivo, razumevanje vloge digitalnega izobraževanja odraža tudi Strategija razvoja Slovenije 2030; slednja "učenje za in skozi vse življenje" sicer uvršča med svoje strateške usmeritve, vendar ne posveča dovolj pozornosti znanjem in zmožnostim, ki so bistvena za digitalno družbo: informacijska in podatkovna pismenost, komuniciranje in sodelovanje, ustvarjanje digitalnih vsebin, varnost in reševanje problemov. 

Prikaz realne digitalne zrelosti in odpornosti izobraževalnega sistema je bil viden med epidemijo covida-19, ko je bilo treba izobraževanje s pomočjo digitalnih orodij v celoti izvajati na daljavo, preko spleta. Raziskave, ki so jih na področju visokega šolstva opravile različne študentske organizacije in drugi deležniki znotraj visokega šolstva, kažejo, da je med časom epidemije izobraževalni sistem sicer dosegal osnovne kakovostne standarde, vseeno pa je bilo prisotnih veliko težav. Med njimi so študente pestile pomanjkljiva IKT infrastruktura izobraževalnih zavodov, pomanjkljive digitalne kompetence visokošolskih profesorjev (predvsem starejših), predvsem pa dejstvo, da so študentje in dijaki za študij na daljavo preko digitalnih orodij porabili veliko več časa, pridobljeno znanje pa je bilo slabše kot pri tradicionalnem analognem. Vseeno so v primerjavi s časom pred boleznijo covid-19 vidni napredki; predvsem glede ravni digitalnih kompetenc vseh vključenih v izobraževalni proces (učencev in učiteljev), ki so se nedvomno povečale.

Učenje na daljavo
Učenje na daljavo FOTO: Shutterstock

Pogled naprej

Na splošno se v naslednjih letih pričakuje rast digitalnega izobraževanja: trg digitalnega izobraževanja za samostojno učenje je leta 2011 dosegel 36 milijard dolarjev, do leta 2016 so skupni prihodki dosegli kar 46,6 milijarde. Najvišje stopnje rasti so bile v obdobju 2011–2016 dosežene v Aziji (17,3 %), sledijo Vzhodna Evropa (16,9 %), Afrika (15,2 %) in Latinska Amerika (14,6 %), Zahodna Evropa (6 %) in Severna Amerika (4,4 %). Analitiki iz ZDA ocenjujejo, da je globalni trg digitalnega izobraževanja leta 2015 ustvaril za 165 milijard dolarjev prometa, do leta 2023 pa naj bi dosegel 240 milijard dolarjev. 

Digitalizacijo na področju učenja in poučevanja je treba razvijati strateško. Upoštevati je treba vse ključne evropske in svetovne trende, kot tudi specifiko slovenskega prostora, kadrov, opremljenost slušateljev in institucij. Treba se je zavedati prednosti in slabosti digitalnih orodij; kot veliko potencialno slabost in ranljivost je nujno treba omeniti dostop do velike količine informacij. Sam po sebi ta dostop ni škodljiv; težave se pojavijo pri posameznikih, ki ne posedujejo znanja, da v množici podatkov ločijo med znanstveno utemeljenimi in na dokazih temelječimi informacijami ter lažnimi novicami.

Skladno s trendi digitalne družbe nujno potrebujemo digitalno izobraževanje in s tem tudi krepitev digitalnih kompetenc vseh družbenih deležnikov. Digitalno izobraževanje lahko okrepi odpornost izobraževalnih sistemov, kar je še posebej nujno v primeru naravnih in drugih nesreč (npr. kužne bolezni). Poleg tega lahko digitalno izobraževanje v kombinaciji s "tradicionalnimi" načini poučevanja poskrbi za višjo kakovost izobraževalnega procesa.

  • image 4
  • image 5
  • image 6
  • image 1
  • image 2
  • image 3

KOMENTARJI (2)

Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.

dante
08. 01. 2022 11.26
+0
Torej je bil cilj EU digitalizacija evrope in digitalna povezljivost, ne pa virus Covid19, ta je bil samo orodje za omogočitev tega projekta
bahattee
08. 01. 2022 12.27
+1
Normalno, in ukinitev papirnatega denarja. Kontrola ljudi. Sj pa več nič ne skrivajo. Ljudje se pa delijo in nasedajo.